Nadaljevanje iz: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Vuk Rupnik [5]

Odhod stotnika Vuka Rupnika decembra 1943 iz Novega mesta je bil za vse, ki so cenili njegove sposobnosti, žalosten dogodek. To lahko razberemo iz dokumenta z naslovom Odhod stotnika Rupnika Vuleta, komandanta bojne skupine slovenskih domobrancev.

»Oseba stotnika Rupnika je bila z Novim mestom po 8. septembru 1943 življenjsko povezana. Vsak Novomeščan prizna, da si je stotnik Vule 8. septembra 1943 priboril s svojim modrim postopkom simpatije vseh dobromislečih protikomunistično usmerjenih prebivalcev. Kaj je storil v dneh prevrata je bilo popisano v naši prilogi: Vebletova pisarna, dne 9. 9. 1943. Za časa domobranstva, si je pridobil srca vseh domobrancev in že ime Rupnik je bilo simbol protikomunistične borbe. Z veliko ak­tivnostjo je delovala takozvana Rupnikova grupa proti komunistom, ki so že sklepali obroč okoli Novega mesta. Njihov napad je bil gladko odbit, ker je morala vojaštva pod Rupnikom bila na višku. Človek si kar ne more predstavljati, s kakšnim ponosom in zaupanjem so vojaki govorili o svojem poveljniku. Tudi civilno življenje v mestu se je uredilo do začetka 1944, kolikor je bilo v takih razmerah sploh mogoče. Tukaj pa se zasliši glas: poveljnik stotnik odide v Ljubljano. Ni bilo to porazno samo za vojaštvo, ki bo izgubilo izvrstnega vojskovodjo, ampak je ta vest slabo vplivala na vse, komunistično usmerjeni meščani so se oddahnili, partizani so pričakovali z nekimi nemirnimi slutnjami, kaj bo. Tako so pretekli prvi dnevi letošnjega leta.« (SIAS 1895, teh. en. bega 304, Domobranski arhiv, januar 1944, dok. št. 068083.)

Vuk Rupnik, podporočnik planinskih enot jugoslovanske kraljeve vojske. Vir: knjiga II. udarni ali Rupnikov bataljon, str. 51

Ustanovitev bataljona W na Rakeku

Bataljon »W« so ustanovili 16. maja 1944 skupaj z drugimi domobranskimi udarnimi bataljoni. Nekaj dni pred tem, 13. maja, je bil za poveljnika bataljona imenovan orožniški major Friderik Lehman.

V sestav bataljona sta iz Vrhnike prišli na Rakek 17. in 112. četa, iz Šolske skupine v Ljubljani pa 2. TS vod. Ker je imela 112. četa samo starejše in za večje akcije nesposobno moštvo, jo je že naslednji dan, 17. maja 1944, zamenjala 13. četa iz Sv. Urha oziroma iz Polja, 112. četa pa je odšla na njene položaje. 28. maja je prišla z Vrhnike tudi 47. četa.

Tako so bile konec maja 1944 v bataljonu »W« 13. četa, 17. četa in 47. četa ter 2. Težko Strojnični ali Težki vod.

Do prihoda domobrancev so partizani na Notranjskem umorili 320 ljudi

Do nastanka bataljona »W« na Rakeku so komunistični partizani na območju Notranjske ubili okoli 320 oseb, pretežno civilistov, vaških stražarjev, nekaj partizanov in domobrancev: 70 od novembra 1941 do konca julija 1942, 42 od avgusta do konca decembra 1942, 11 od januarja do konca avgusta 1943, od septembra do konca decembra 1943 je bila prava partizanska morija, ubili so 146 Notranjcev, v Grahovem pa še 35 domobrancev, med njimi je v hiši zgorel tudi pesnik France Balantič; 16 so jih ubili še od januarja do julija 1944. In takrat je prišel Notranjcem na pomoč domobranski bataljon Vuka Rupnika.

Uradno so Vuka Rupnika imenovali za poveljnika »W« bataljona 14. junija 1944, ta domobranski bataljon pa je prevzel nekaj dni kasneje, 17. junija, ko je zamenjal orožniškega majorja Friderika Lehmana.

Dne 30. junija je prišel v sestav bataljona »W« še 4. TS vod. Takoj po prihodu na Rakek je bil skupaj z 2. TS vodom prestavljen v novo ustanovljeno 2. težko četo na Rakeku.

Bataljon »W« so preimenovali v II. udarni bataljon na Rakeku

1. julija 1944 so bataljon »W« preimenovali v II. udarni bataljon na Rakeku. 7. julija 1944 so 13. četo II. udarnega bataljona, razformirali, njeno moštvo pa razdelili po drugih četah II. udarnega bataljona. Razformirano 13. četo je zamenjala 48. četa.

Tako je bil II. bataljon nekako popolnjen. Glavni bazen moštva je bila Notranjska z že obstoječimi domobranskimi četami Skupine za zavarovanje železniške proge. Tako so fantje prihajali iz 2., 4., 6., 7. čete, pa tudi iz čet iz Polhograjskega hribovja. Po pokrajinah so bili najbolj zastopani Dolenjci in Notranjci. Bilo je tudi nekaj Zasavcev, Gorenjcev, Primorcev, Štajercev in celo en Bošnjak.

Čeprav mu Vuk Rupnik ni več poveljeval, so ga še vedno poimenovali po njem

Na seji Narodnega odbora 21. januarja 1945 so sprejeli odlok o ustanovitvi Slovenske na­rodne vojske (SNV) v okvirju JVvD.

Naslednja večja pridobitev moštva II. udarnega bataljona je sledila konec februarja oziroma na začetku marca 1945, saj so iz Borovnice prestavili v bataljon 4. četo.

28. marca 1945 so II. udarni bataljon preimenovali v V. (peti) udarni bataljon s sedežem v Cerknici. Tedaj so preimenovali tudi vse čete tega bataljona: 4. četo v 1. četo V. udarnega bataljona, 17. četo v 2. četo, 47. četo v 3. četo, 48. četo v 4. četo in 2. Težko četo v 5. Težko četo V. udarnega bataljona.

Maja 1945 so oblikovali II. brigado Ljubljanske divizije SNV (Slovenske narodne vojske) v okviru Jugoslovanske vojske v domovini. Za poveljnika so postavili Vuka Rupnika, ki so ga 1. januarja 1945 povišali v čin majorja, zdaj pa v čin podpolkovnika.

V sestavu te II. brigade Ljubljanske divizije SNV so bili V. (peti) bataljon (t. i. Rupnikov bataljon), ki so ga zdaj, konec aprila 1945, še zadnjič preimenovali, tokrat v 10. bataljon. Poveljeval mu je stotnik, kapetana I. razreda Ivan Rihar - Ice. Kljub vsem tem preimenovanjem pa je še vedno bil najbolj poznan po svojemu znamenitemu poveljniku Vuku Rupniku in so ga še naprej, čeprav Vuk Rupnik ni bil več njegov poveljnik, imenovali Rupnikov bataljon. V sestavu II. brigade so bili še II. bataljon (IV. bat. – Meničaninov) preimenovan v 13. bataljon, poveljnik je bil kapetan II. razreda Radko Šušteršič, pol bataljon novomeške skupine, imenovan v 16. bataljon, poveljnik je bil kapetan I. razreda Leopold Tomic ter težka četa, poveljeval ji je nadporočnik Miroslav Seibitz.

Domobranec Franc Grčar – Laudan iz Moravč. Vir: Domobranci zdravo – Bog daj, str. 180

Že vest, da prihaja Rupnikov bataljon, je v partizanih vzbudila strah

Vrnimo se k Vuku Rupniku. Po preime­novanju bataljona »W« v II. bataljon (V. bataljon) mu je Vuk Rupnik poveljeval do 1. maja 1945. Konec leta 1944 je postal tudi poveljnik IV. varnostnega odseka in bil kasneje, 1. januarja 1945, povišan v čin majorja.

Rupnik je bil eden izmed najbolj sposobnih domobranskih oficirjev, razen tega je bil sin šefa Ljubljanske pokrajine generala Leona Rupnika in je užival popolno zaupanje nemškega štaba v Ljubljani s komandantom Rösenerjem na čelu. Bil je edini oficir v slovenskem domobranstvu, ki so mu bili podrejeni celo nemški zvezni oficir in nemški inštruktorji v bataljonu.

Stotnik Vuk Rupnik je kot izreden taktik in strateg dokazal svoja vojaška znanja na čelu svojega udarnega bataljona, saj je operiral širom po Notranjski, Dolenjski in celo Primorski. Bil je trn v peti partizanskim enotam. Že vest, da prihaja Rupnikov bataljon, je v partizanih vzbudila strah.

Rupnik ima zbran odličen udarni bataljon

Njegovo sposobnost in uspehe v akcijah so prek poročil objavljali v Vesteh informacijskega urada, ki so ga pogostokrat omenjale in postavile drugim za vzgled. Med drugim so pisale:

»... Od kar je na Rakeku stotnik Vuk Rupnik, se je domobranstvo zelo povzpelo. Rupnik ima zbran odličen udarni bataljon. V bataljonu so mladi in drzni fantje, večinoma hrabri Meniševci. Skoraj vsak dan so zunaj Rakeka na daljših pohodih. Včasih se vrnejo zelo utrujeni, pa so vendar navdušeni za stotnika Rupnika, ki jih odlično vodi ...« (SIAS 1912, teh. en. 8, dok. št. 63209.)

Partizani so hoteli Slovence uničevati še ob Dravi v Avstriji

Odličnost je Rupnikov bataljon dokazal še v zadnjem spopadu s partizani na Koroškem za prehod čez Dravo pri Borovljah. Partizani so 8. maja 1945 blokirali oba mostova čez Dravo pod Humperškim gradom in s tem preprečevali beguncem iz Slovenije pot do Angležev. Dve partizanski enoti sta bili do zob oboroženi, saj je bilo orožja in opreme ob predaji nemške vojske na pretek. Tudi številčno sta bili močnejši, saj je Bračičeva brigada imela 1.616 borcev, Kokrški odred pa 1.000 borcev. Da bi se težava umika Slovenske na­rodne vojske in beguncev rešila, je pobudo prevzel podpolkovnik Vuk Rupnik. Na voljo je imel 1.500 mož, s katerimi je najprej napadel partizanski štab v Borovljah in nato oba mostova na Dravi. Rezultat tega je bil eleganten preboj partizanske blokade na mostovih čez Dravo. Tako je bil dobljen še zadnji spopad s partizani.

Več krat so ga visoko odlikovali

Zaradi svojih vojaških spretnosti in podvigov v boju proti partizanom so ga 30. januarja 1945 odlikovali z železnim križcem 2. stopnje in povišali v majorja. Pred koncem vojne so ga predlagali za železni križec 1. stopnje, ki ga je prejel z zamudo šele v Vetrinju. Za časa domobranstva je prejel tudi vojno zaslužni križec 2. stopnje z meči.

Poleg teh odlikovanj je dobil pred drugo svetovno vojno, kot častnik planinskih enot Kraljeve jugoslovanske vojske, znak vojaške akademije Kraljevine Jugoslavije, smučarski znak za podčastnike in častnike planinskih enot ter medaljo za vojaške vrline.

Domobranci in civilisti v Vetrinju. Vir: knjiga Domobranci zdravo – Bog daj, str. 391

Angleška izdaja in predaja domobrancev v roke morilcev

Ko so začeli Angleži vračati slovenske domobrance Titovi vojski v Jugoslavijo, je 30. maja 1945 prišel na vrsto tudi 2. polk Slovenske narodne vojske (2. polk Ljubljanske divizije SNV). Angleži so jih vkrcali na tovor­njake in jih v spremstvu angleških vojaških motoristov odpeljali do Pliberka. Vuk Rupnik je to kolono spremljal s svojim avtomobilom. Po prihodu je vprašal v bližnji hiši, kaj se dogaja in izvedel, da jih vozijo v Jugoslavijo. To je povedal tudi nekaterim častnikom in jim naročil, naj se moštvo razbeži.

S prevajalcem inž. Kraljem se je dogovoril za sestanek s poveljnikom transporta majorjem Winnom. Razložil mu je situacijo in mu povedal, da ne želijo iti v Jugoslavijo, vendar angleški major ni hotel o tem nič slišati. Nato se je spomnil pisma, ki mu ga je poslal oče Leon Rupnik, z zagotovilom angleških oblasti v Millstattu, da domobrancev ne bodo izročali Jugoslaviji.

Z ženo Zinko sta se preselila v Argentino

Vukova žena Zinka je na kolenih prosila angleškega majorja, naj njenega moža ne vrne in zopet nič. Nato je strgala brezvredno pismo in ga vrgla v travo.

Čez čas je angleški major želel videti to pismo. Ko ga je dobil, seveda v koščkih, je oba, Vuka in njegovo ženo Zinko, zadržal za 24 ur, da se je razjasnilo, kaj je s tem pismom. Naslednji dan je prišel angleški major in jima sporočil novico o ustavitvi vračanja beguncev v Jugoslavijo. Prepeljali so ju v taborišče blizu Pliberka, kjer so bili Hrvati. Od tam so ju spustili.

Potem sta še nekaj časa ostala v Avstriji in se preživljala z delom po tirolskih kmetijah, nato pa sta se preselila v Argentino, kjer je Vuk delal kot uradnik v tekstilni tovarni v Buenos Airesu. Umrl je 14. avgusta 1975 v Buenos Airesu.

Vuk Rupnik je umrl leta 1975 v Argentini

»V četrtek popoldne dne 14. avgusta 1975 je nepričakovano umrl na svojem domu v Castelarju v Buenos Airesu bivši domobranski poveljnik in junak Vuk Rupnik. Že nekaj let je bolehal in končno podlegel neozdravljivi bolezni, star 63 let. Za naglo smrt se je hitro izvedelo. Na mrtvaškem odru je ležal v dvorani Slomškovega doma v Ramos Mejia, kamor so ga hodili kropit številni znanci, predvsem iz vrst protikomunističnih borcev.

Naslednji dan popoldne je bila najprej maša za pokojnika, ki jo je daroval župnik č. g. Jože Škerbec ob asistenci rev. Guštin Jožeta in Petelin Cirila. Po sv. maši je stala pri odprti krsti častna straža njegovih bivših borcev /Stanko Kociper, Jože Praznik, Anton Matičič, Bogo Pregelj, Janez Kožar in Ivan Korošec/. V slovo mu je najprej zaigrala slovenska mladinska godba, pod vodstvom g. A. Skubica domobranske pesmi, na kar sta se od njega poslovila soborca Ivan Korošec in Miha Benedičič. Po molitvah pri krsti se je pričel pogreb. Krsto, ovito v slovensko zastavo, je nosila častna straža in pokojnikovi sorodniki. Pogreba se je poleg sorodstva udeležilo toliko ljudi, kot nikoli. Bil je cerkven praznik in so prišli rojaki tudi iz oddaljenih krajev. Njegov zadnji počitek je na pokopališču v Moronu.« (Vuk Rupnik, Tabor, Buenos Aires, 1975, št. 11–12, str. 281–282.)

Aleš Nose je knjigo II. udarni ali Rupnikov bataljon predstavil v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 30. oktobra 2019. Foto: Ivo Žajdela

Knjiga o partizanskem nasilju in obrambi Slovencev pred njim

To je le kratek odlomek iz Nosetove obsežne knjige o Rupnikovem bataljonu. Ta bo poslej s svojim obsežnim besedilom in 600 fotografijami pojasnjevala, na kakšen eksistenčni rob so potisnili Slovence komunistični partizani.

Za Nosetovima dvema knjigama Domobranci zdravo – Bog daj (2008) in II. udarni ali Rupnikov bataljon (2019) je izšla prav tako izjemno obsežna in pomembna knjiga Slovenski razkol (2019), v kateri nam je Jože Možina prikazal posurovelo partizansko nasilje nad Slovenci.

Ivo Žajdela, Vrnjen iz pozabe, Vuk Rupnik, Rupnikov bataljon, Reporter, 6. 1. 2020

1/6