Nadaljevanje iz: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Jože Dežman, Andraž Stegu [4]

Vuk Rupnik je širši slovenski javnosti manj znana oseba. Razlog zato je znan, bil je poveljnik najbolj znane enote slovenske domobranske vojske. To so komunisti s svojimi revolucionarnimi paravojskami uničili, z vsesplošno več desetletno indoktrinacijo pa uspeli prikazati kot sodelavce z okupatorjem, kot kolaborante, kot nekaj izrazito slabega. Ta indoktrinirana in izrojena podoba še vedno uničuje naš odnos do resnice in pravice. Mnogi se še vedno niso sposobni opredeljevati med prav in narobe.

Sedanji župan Ljubljane Zoran Janković se norčuje iz Slovencev, ko poje slavo »osvoboditeljem« Ljubljane in se zaklinja, da v Ljubljani ne bo dovolil domobranskih grobov. Ti so tu že dolgo, tako na ljubljanskem pokopališču kot na ljubljanskem grajskem griču, na Orlovem vrhu. Janković je produkt zlaganega komunizma, to je sprevrženega odnosa do Slovencev, resnice in poštenosti. Resnica pa je nekaj, kar je nad jankovići. Vedno znova se mi smilijo, ker niso sposobni zaznati, da je tako bilo in bo.

Domobranci med izkopom množičnega grobišča v Jelendolu pri Grčaricah, kjer so partizani jeseni 1943 umorili vojne ujetnike. Vir: knjiga Domobranci zdravo – Bog daj, str. 339

Svojevrsten spomenik domobrancem in Vuku Rupniku

S knjigo II. udarni ali Rupnikov bataljon je Aleš Nose postavil svojevrsten spomenik domobranskemu Rupnikovemu bataljonu. Seveda je v njej predstavil tudi njegovega poveljnika Vuka Rupnika. Ker je za odprti um nesprejemljivo, da se v javnosti nekaterih oseb še vedno izogibamo, naj nekaj besed iz knjige povzamem o njem – o Vuku Rupniku.

Major Vuk Rupnik (Wolfgang), sin divizijskega generala Leona Rupnika in Marije (roj. Felgitscher), se je rodil 27. junija 1912 v Mostarju. V Banja Luki je obiskoval ljudsko šolo, gimnazijo pa v Nišu. Nato je obiskoval nižjo šolo vojaške akademije v Beogradu od 1. oktobra 1929 do 30. sep­tembra 1932. Tu je po vrstnem redu nizal pridobljene čine: kaplar od 1. aprila do 30. septembra 1930, podnarednik od 1. oktobra 1930 do 30. septembra 1931 in narednik od 1. oktobra 1930 do 30. septembra 1932.

V vojski predvojne kraljevine Jugoslavije

Najprej je služboval od 1. oktobra 1932 do 30. septembra 1937 v Škofji Loki v Prvem planin­skem polku kraljeve Jugoslovanske vojske, kjer je bil povišan 1. oktobra 1932 v čin podporočnika in nato še v čin poročnika dne 1. oktobra 1936.

Nato je spet odšel v Beograd, kjer je od 1. oktobra 1937 do 5. septembra 1939 obiskoval višjo vojaško šolo za generalštabne častnike. Po opravljenih izpitih se je vrnil na službovanje na­zaj v Škofjo Loko, kjer je bil od 6. septembra 1939 do 20. novembra 1940. Tu je bil poveljnik minometne čete, 3. planinskega bataljona v Prvem planinskem polku in bil 1. oktobra 1940 tudi povišan v čin kapetana II. stopnje.

Zinka Rupnik, Leon Rupnik in Vuk Rupnik na ljubljanskih Žalah. Vir: knjiga II. udarni ali Rupnikov bataljon, str. 56

Poveljeval je vojaškim »planincem«

Nazadnje so ga premestili v Gerovo na Hrvaškem, kjer je ostal od 21. novembra 1940 do 12. aprila 1941 in je poveljeval 2. planinski strelski četi 2. planinskega bataljona v sestavi 2. planinske­ga polka. Že v vojski Kraljevine Jugoslavije si je pridobil veliko izkušenj, saj je tekoče govoril nemški, ruski, srbohrva­ški in slovenski jezik ter bil odličen topograf, telegrafist, risar, pisar, prevajalec in učitelj smučanja.

Tik pred začetkom druge svetovne vojne se je udeležil tudi svetovnega prvenstva v alpskem smuča­nju v Cortini d'Ampezzo, ki je bilo od 1. do 9. februarja 1941. Kraljevina Jugoslavija je na svetovno prvenstvo poslala skupino športnikov planinskih enot pod vodstvom kapetana Vuka Rupnika. Trener vojaške športne vrste kraljeve jugoslovanske vojske je bil Franc Smolej.

Jugoslovanska vojaška tekmovalna vrsta je nastopila 7. februarja v teku vojaških patrulj. Od sedmih prijavljenih ekip je jugoslovanska dosegla 5. mesto. Pri tem se je zelo izkazal poročnik Jožef Švigelj iz Borovnice, ki je stanoval v Ljubljani.

8. februarja so se pomerili v smučarskem maratonu, na katerega se je prijavilo 47 tekmovalcev. Jugoslovanske barve so zastopali Jože Knific, Anton Pogačnik in Franc Smolej.

Zaradi pisemskega vabila v partizane so ga Italijani zaprli v taborišče Gonars

Napad in kapitulacijo kraljevine Jugoslavije je dočakal v sestavi Risnjaškega planinskega odreda (odred je dobil ime po hribu Risnjak, kota 1528) na položajih v komandi na Bokovi gori II. (k. 1390) in G. Medvejcu (k. 1481) zahodno od Gerova. Nato je odšel v Ljubljano kjer je imel na Tržaški ulici 40a svoje stanovanje (zdaj št. 34).

Kot dejavnega častnika vojske Kraljevine Jugoslavije so ga Italijani zaradi pisemskega vabila v partizane, 19. marca 1942, internirali v italijansko koncentracijsko taborišče Gonars. V taborišču je bil nastanjen v baraki I/15, od tu je bil izpuščen 23. decembra 1942.

Vuk Rupnik z ženo Zinko, februar 1945. Vir: knjiga II. udarni ali Rupnikov bataljon, str. 57

Postal je poveljnik protirevolucije

Po vrnitvi iz Gonarsa se je Vuk Rupnik pridružil protirevoluciji, vaškim stražam. Postal je poveljnik specialnega bataljona številka 1. Po kapitulaciji Italije je prevzel v Novem mestu poveljstvo nad Legijo in vaškimi stražami. Po italijansko­-partizanskih dogovorih na poveljstvu divizije Isonzo med poveljnikom generalmajorjem Guidom Cerruttijem ter Alešem Beblerjem, Borisom Kidričem in Edvardom Kocbekom se je s svojim mo­štvom umaknil prek meje Ljubljanske province na nemško stran, v Zameško.

Njegova enota se je preimenovala v Domobransko legijo in je bila osnova za nastanek 3. slovenskega domobranskega bataljona, ki so ga ustanovili 17. septembra 1943. Pod njegovim poveljstvom je bataljon sodeloval v nemški ofenzivi na Dolenjskem.

Raje je bil s svojimi ljudmi, kot pa »poveljnik«

Vuku Rupniku je oktobra 1943 Ervin Rösener ponudil poveljstvo slovenskega domobranstva, vendar je Rupnik to odklonil z utemeljitvijo: »Ker sem šele kapetan, ker svoje dolenjske skupine, s katero že več kot mesec dni delim več hudega kot dobrega, ne morem zapustiti takšne, kakršna je: brez vsega, a z več kot 200 ženami in otroki. In tudi, ker kot sin prezidenta nočem sprejeti službe, ker bi javnost s prstom kazala na očeta /generala Leona Rupnika/ in mene.« (Slučaj generala Leona Rupnika, Tabor, Buenos Aires, 1975, št. 11–12, str. 252.)

Tako je Vuk Rupnik s svojo domobransko skupino ostal v Novem mestu in po reorganizaciji 14. decembra 1943 postal poveljnik 3. bojne skupine. S svojo odklonitvijo položaja poveljnika slovenskega domobranstva si je pri Ervinu Rösenerju prislužil zamero, kar je napisal v poročilo svojemu očetu generalu Leonu Rupniku. V njem je poudaril, da je Rösener inšpiciral Novo mesto, da je njega in domobrance popolnoma ignoriral in da celo njega osebno, ko je stopil k njemu, da bi ga prosil za svoje vojake, ni niti pozdravil, temveč mu je samo s prstom pokazal, naj se pobere (Slučaj generala Leona Rupnika, Tabor, Buenos Aires, 1975, št. 11–12, str. 252).

Domobranci. Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Postal je zvezni častnik

Na Logu je stotnik Vuk Rupnik 5. decembra 1943 priredil domobranski shod, ki je imel mo­ralno precejšen uspeh, ker so ljudje videli, da ne gre za izrazito politično oziroma klerikalno stvar. »Če se bo ravnalo po besedah /Vuka/ Rupnika, potem smo lahko sigurni, da komunisti ne bodo želi pšenice v Logu.« (ARS, AS 1931, RSNZ SRS, teh. en. 409, št. 13.)

Po povelju z dne 15. decembra 1943 se je moral štab Vuka Rupnika 18. decembra preseliti v Ljubljano, kjer je bil imenovan za zveznega oficirja med štabom Hauptmana (stotnika) Schumacherja, to je Aufbaustabom in Organizacijskim štabom slovenskega domobranstva s svojim stalnim sedežem v štabu stotnika Schumacherja. Kot zvezni častnik je službo nastopil 23. decembra in v njej ostal do prevzema udarnega bataljona »W«, do 17. junija 1944. Drugi častniki skupine Rupnik so ostali v Novem mestu. (SIAS 1877, teh. en. 1, dok. št. 07168.)

Predavatelj pri častniških tečajih

V ukazu št. 42, 17. decembra 1943, je komandant skupine »Rupnik« iz Novega mesta, kapetan Vuk Rupnik obvestil svoje podrejene enote: »Ker bom do nadaljnjega službeno odsoten, me bo v dolžnosti komandanta skupine počenši z dnem 17. dec. 1943 pa do vrnitve zastopal nadporočnik Zagoršek Stanko.« (SIAS 1877, teh. en. 17, dok. št. 22966.)

Poleg redne službe zveznega častnika je bil stotnik Vuk Rupnik 7. januarja 1944 razporejen v okviru Organizacijskega štaba v Šolski odsek, kjer je deloval do 25. februarja 1944, ko je bil odsek ukinjen. V istem obdobju je bil tudi predavatelj in učitelj v poveljstvu tečajev pri častniških tečajih. Predaval je tudi taktiko in vojaško urjenje na terenu. Rezultat tega je bila publikacija v obsegu 47 strani z naslovom Službeni predpisi za vodstvo in vzgojo Slovenskega domobranstva in policijskega zbora, ki je izšla leta 1945 v Ljubljani.

Kot zvezni častnik je bil 10. februarja 1944 premeščen v organizacijski štab na Gledališki ulici 11. Nekaj časa, od 29. aprila do 17. maja 1944, je celo zastopal poveljnika 6. čete na Rakeku.

Aleš Nose in Jože Dežman med predstavitvijo knjige II. udarni ali Rupnikov bataljon v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 30. oktobra 2019. Foto: Ivo Žajdela

Ivo Žajdela, Rupnikov bataljon, Reporter, 23. 12. 2019Ivo Žajdela, Vuk Rupnik, Rupnikov bataljon, Reporter, 30. 12. 2019

Konec v: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Vuk Rupnik [6]

1/7