Nadaljevanje iz: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Miklarji [3]

Še po petintridesetih letih lahko občasno slišimo in beremo floskule, kako da smo razdeljeni, da nas razdvaja medvojna zgodba partizanov in domobrancev. Prihajajo predvsem s politične levice. Kot da njihovi izrekovalci ne razločijo med diktaturo in demokracijo. Torej to, da je demokracija vrednota, tudi zato, ker omogoča različna mnenja. Res je, da so v njej politični odnosi pestri in zapleteni, za koga zahtevni. Človek je takšno bitje, da le težko shaja z različnimi pogledi na neko temo. Demokracija pa se od totalitarizma razlikuje prav po tem, da vsi lahko govorimo različno o isti temi in da s temi razlikami sobivamo. Torej, da eni z enomišljenjem, ob pomoči represivnih ustanov, ne izvajajo diktature nad drugimi.

Predstavitev knjige Domobranci zdravo – Bog daj v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa 16. maja 2017. Od leve Marko Vidic, Peter Sušnik, Aleš Nose in Jože Dežman. Foto: Ivo Žajdela

Partizani in domobranci

Nekateri omenjajo celo državljansko vojno, ki da smo jo imeli v času druge svetovne vojne na slovenskih tleh. To izjavljajo z veliko lahkotnostjo, ne da bi sploh prej razmislili, kako je s tem terminom. Za slovenske razmere v tistem času je napačen, tudi zato, ker je krivičen do tiste strani, ki jo je nasilje komunistične revolucije prisililo, da se je morala v izjemno težkih razmerah sovražne okupacije dežele braniti pred notranjimi nasilneži.

Partizani in domobranci zato nista dve podobi istega kovanca. Partizani so bili nosilci komunističnega nasilja, vaške straže in domobranci pa so se pred njim branili.

Zakaj so domobranci še vedno getoizirani

Kljub temu vsem znanemu dejstvu se beseda partizani pojavlja v javnosti kot nekaj pozitivnega. Bili naj bi »narodna vojska«, ki se je borila proti okupatorju in za svobodo Slovencev. Domobranci pa naj bi bili kolaboranti in izdajalci. Posledično se podobe partizanov nenehno pojavljajo po medijih in v javnosti, podob domobrancev pa ni, razen v getoiziranih publikacijah. To se dogaja kljub temu, da so se vojaške enote protirevolucije (vaške straže in domobranci) organizirale zato, da bi zaščitile življenjska okolja in tradicionalno politično krajino pred vsesplošnim nasiljem komunistov oziroma njihove revolucije. Komunisti so s svojimi paravojskami (partizani, Vos) zlorabili okupacijo in leta 1941 in 1942 sistematično ubijali Slovence. Zato so kvečjemu oni izdajalci slovenskega naroda, ne pa tisti, ki so jih s svojim nasiljem prisilili v (samo)obrambo pred njim. Okupator oziroma sodelovanje z njim je bilo postranskega pomena, saj je šlo za življenje ali smrt ter za vrednote tradicijskih politik in komunizma (totalitarizma).

Domobranci v Borovnici, 6. 8. 1944, stojijo Ivan Bavdek, Zdenko Rot, Ivan Grum, sedita Jože Rot in Andrej Grum. Vir: knjiga II. udarni ali Rupnikov bataljon, str. 139

Kot da smo še vedno v udbovskem totalitarizmu pred letom 1990

Potem ko so komunisti slovenski javni prostor nabili s »spomeniki«, ko so literaturo in kulturo zasitili z literaturo in podobami »svetlih obzorij«, potem ko smo z demokratizacijo okoli leta 1990 pretrgali s komunističnim totalitarizmom, se je od nikoder pojavil Franc Sever - Franta in izda knjigo o »bitki« na Menini planini. Prej te »bitke« ni bilo nikjer.

Ob tem »pojavu« se dominantni medijski prostor ni spraševal od kot zdaj to in kako je s tem. Celo slavilni film so posneli nedavno. Tudi prav, smo v demokraciji. Pa čeprav je bil ta film navadna propaganda obsedencev z mitologijo.

Hkrati pa se ob nepregledni literaturi, v kateri je opisano nepopisno komunistično nasilje na Slovenskem, še vedno zdi, kot da se sme beseda domobranci pojaviti le v negativnem kontekstu, njihove fotografije pa sploh ne. Kot da smo še vedno v udbovskem totalitarizmu pred letom 1990.

Takšno knjigo je lahko omogočil le sponzor

Ker pa smo seveda v demokraciji, kjer rasejo in cvetijo različne rože, so (lahko) trije možje, Aleš Nose, Jože Dežman in Andraž Stegu, poskrbeli, da smo dobili knjigo (II. udarni ali Rupnikov bataljon, 2019), za katero se zdi, da hoče nadoknaditi ves prej omenjeni manko tiste strani, ki je bila uničevana, uničena in poniževana s strani nosilcev »državljanske vojne«, to je komunističnih partizanov.

Knjiga je obsežna in zato težka

Aleš Nose je zbral veliko spominskega in arhivskega gradiva ter izjemno veliko fotografij. Iz tega gradiva je sestavil neke vrste kroniko najbolj znane vojaške enote domobranske vojske, drugega ali Rupnikovega bataljona. »Branje« knjige je zaradi njene fizične podobe in zaradi obsega besedila težko. Brali in uporabljali jo bodo tisti, ki jih ta tema zanima, ki jo bodo raziskovali ter o njej pisali, oziroma tisti, ki jim ni vseeno, kakšna je bila naša nedavna zgodovina in kakšna je sedanjost.

Odziv na komunistično-partizansko morijo

Avtor knjige je v njej uvodoma navedel nekaj podatkov o nasilju komunistične revolucije v prvem obdobju vojne, ki je povzročilo silen eksistenčni odziv. Drugi val totalnega partizanskega nasilja je deželo uničujoče zaznamoval jeseni 1943 z množičnimi umori zajetih vaških stražarjev in številnih civilistov. Vse to je povzročilo, da so se tisti deli protirevolucije, ki so se uspeli rešiti pred morilsko kataklizmo na Dolenjskem in Notranjskem, zdaj izkušeni in preizkušani organizirali v kakovostno novo narodnoobrambno vojsko, v slovensko domobranstvo. Toda že takoj na začetku so bili tarča silne morilske sile partizanske 14. divizije, ki sta jo usmerjala Boris Kidrič in Franc Rozman - Stane. Zdaj je proti koncu leta 1943 začelo prihajati tudi do povračilnih dejanj s strani protirevolucije. Po strahotni partizanski moriji v zadnjih štirih mesecih leta 1943 je sledil le še spopad za uničenje enih in drugih.

Aleš Nose in Jože Dežman med predstavitvijo knjige II. udarni ali Rupnikov bataljon v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 30. oktobra 2019. Foto: Ivo Žajdela

Prikaz Rupnikovega domobranskega bataljona

Aleš Nose je v uvodnih poglavjih prikazal organizacijsko strukturo domobranskih bataljonov, načela domobranske taktike, nato pa še poveljnika bataljona, ki je v tej knjigi v ospredju, majorja Vuka Rupnika in kratek oris Rakeka, kjer je bila bataljonova postojanka.

Sledi opis nastanka Rupnikovega bataljona, potem pa prikaz delovanja bataljona po mesecih, od maja 1944 do maja 1945, v nizanju odlomkov iz arhivskih dokumentov in spominskih zapiskov oziroma pričevanj akterjev.

Tako kot je bil Rupnikov domobranski bataljon pomemben zaradi izsiljene nuje nastanka, obstoja in delovanja, tako je zelo zajetna tudi knjiga o njem.

Jože Dežman med predstavitvijo knjige II. udarni ali Rupnikov bataljon v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 30. oktobra 2019. Foto: Ivo Žajdela

Bogato komentirane fotografije

Avtor je ujel še zadnje trenutka oziroma zadnje še živeče ljudi, ki so mu pojasnili koga prikazujejo fotografije, zato so te tudi dobro komentirane. K sreči je podatke zbral pred leti, zdaj bi bilo to že nemogoče, ker so tisti, ki so poznali osebe na dokumentarnih fotografijah, v veliki večini odšli v večnost.

Veliko fotografij je Aleš Nose, poleg zasebnikov, našel tudi v Muzeju novejše zgodovine. Odslej bodo tam mnoge od njih po njegovi zaslugi opremljene vsaj z nekaj osnovnimi podatki, saj teh do zdaj sploh niso imele.

Ker je knjiga opremljena z množico fotografij, naj jih nekaj ilustrira tudi ta prispevek. V prihodnjem pa bom z nekaj podatki iz knjige predstavil Vuka Rupnika, v slovenskem javnem prostoru namerno zamolčano osebo, po kateri so poimenovali domobransko enoto na Notranjskem.

Ivo Žajdela, Knjiga kot spomenik, Aleš Nose, Rupnikov bataljon, Vuk Rupnik, Družina, 19. 1. 2020Ivo Žajdela, Vuk Rupnik, Rupnikov bataljon, Reporter, 30. 12. 2019

Nadaljevanje v: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Vuk Rupnik [5]

1/6