Nadaljevanje iz: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Vuk Rupnik, Jože Dežman, Andraž Stegu [2]

Pohod proti partizanski Beli krajin in tragedija v Miklarjih

Ob izidu knjige o Rupnikovem bataljonu (II. udarni ali Rupnikov bataljon, 2019) je Aleš Nose omenil tudi dva »partizanska« spomenika, s katerima so komunisti izkrivljali resnico o Rupnikovem bataljonu. Prvi stoji na Hribu pri Koprivniku pri Kočevju. Ker je bilo komunistično vodstvo v drugi polovici leta 1944 skoncentrirano v Beli krajini in jih tam nihče ni ogrožal, so se voditelji protikomunističnega upora odločili, da ga bodo napadli. V boj so poslali najboljše domobranske enote, tako z Dolenjske kot tudi Rupnikov bataljon iz Notranjske. Ker pa je v noči na 15. november 1944 zapadel moker sneg, ki je pohod iz strani Kočevja proti Beli krajini skozi obsežni Kočevki rog zelo otežil, vejevje od mokrega snega se je upogibalo na ozke gozdne ceste, predvsem pa je ta okoliščina močno otežila orientacijo, sta se dve enoti znašli na enem kraju, čeprav to ni bilo predvideno (ena je na nekem križišču narobe krenila v smeri, ki ji ni bila določena). V zapuščenem kočevarskem zaselku Miklarji sredi kočevskih gozdov je prišlo med njima do stika, vsaka stran je mislila, da ima pred seboj partizane (bil je jutranji mrak, še tema, in še megla, za nameček se je ena enota ob stiku izdajala za partizansko, ker je mislila, da ima pred seboj partizane), prišlo je do hudega spopada, trajal je od 6.5 do 7.40 ure, bilo je veliko mrtvih in ranjenih. Akcije v Belo krajino zaradi tega niso pretrgali in so jo izvedli, bila pa je prav zaradi te tragedije močno omejena.

Miklarji sredi kočevski gozdov, na jasi Vinko Udovč, udeleženec tragedije na tem kraju 15. 11. 1944, nanjo je napisal odlične spomine (1. 9. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Vračanje iz te akcije je bilo naporno, ne le zaradi vremenskih razmer in izčrpanosti, ampak predvsem zaradi moralne izčrpanosti, ki jo je povzročil šok zaradi medsebojnega spopada ter mrtvih in ranjenih soborcev. Močna partizanska enota jim je v zapuščenem kočevarskem zaselku Hrib pri Koprivniku postavila zasedo. Ker so se prva vračala vozila z mrtvimi in ranjenci, so udarili po njih ter povzročili še dodatno razdejanje.

Borci Rupnikovega bataljona Anton Koščak iz Begunje, Janez Kraševec z Jeršanovega in Franc Ravšelj iz Viševka na kraju tragedije v Miklarjih (10. 2004). Vir: Ivo Žajdela

Iz nesreče in zahrbtnega uničevanja ranjencev so naredili lažnivo »spominsko ploščo«

Po vojni so komunistični »borci« tam postavili spominsko ploščo, na kateri so prikazali mitološko zmago nad domobranskimi bataljoni. Najprej so nanjo napisali: »Na tem mestu je dne 14. 12. 1944 8. SNOB in jurišni bataljon 18. div. uničil belogardistični Rupnikov bataljon okrepljen z nemškimi oddelki.« Prvotno besedilo so kasneje zamenjali, saj so se zmotili pri datumu in zmago premalo napihnili. Na novem obeležju je zdaj bombastični napis: »Dne 15. 11. 1944 so na tem območju 8. SNOB. 10. SNOUB ter Jurišni bataljon XVIII. divizije popolnoma porazili I., II. in IV. udarni bat. slov. domobrancev ter dele XIV. politzei regimenta – posadne čete SD iz Kočevja, Ribnice, Vel. Lašč ter SS policijsko šolo za proti gverilsko vojskovanje iz Stične. Odbor XVIII. div.«

Če zanemarimo nabuhlo terminologijo, treba povedati, da je Rupnikov bataljon polno številčno štel okoli 650 mož in da je bilo v pohodu v Belo krajino vključenih 397 mož bataljona, iz tega vidimo, da takrat tam ni bilo celega bataljona; v akciji na Belo krajino je imel 16 mrtvih in 8 ranjenih. Pohod v Belo krajino in tragedijo v Miklarjih je Nose podrobno opisal v knjigi II. udarni ali Rupnikov bataljon, od str. 313 do 351.

Koprivnik, »spominska« plošča na kraju uničenja ranjencev Rupnikovega bataljona iz Miklarij 15. 11. 1944. Na njej slavijo partizansko ubijanje ranjencev. Besedi »popolnoma porazili« pomenita ubijanje povsem nemočnih ranjencev. Vir: Ivo Žajdela

Lažniva »spominska plošča« na Mrzlem vrhu oz. Sivki

Drugo takšno, vendar popolnoma lažnivo »spominsko ploščo« so »borci NOB« postavili na Mrzlem vrhu oziroma Sivki med Žirmi in Spodnjo Idrijo. Kaj se je tam dogajalo? Rupnikov bataljon je imel v okviru ofenzive proti partizanom 14. septembra 1944 nalogo čiščenja terena na območju proti Idriji (med Idrijo in državno mejo na črti Ravne Sovra–Vrsnik–Srnjak–Korita) ter 15. septembra 1944 ostati na zavzetih položajih in držati zaporno linijo. Rupnikov bataljon je pri tej akciji imel spopad le pri vasi Gore in na Marutniku, k. 892. Kasneje je del bataljona držal zaporno črto na Vrsniku, del pa je bil v rezervi pri Govejku. Pri nadaljnjih bojih na prostoru Praprotnega Brda ter v okolici Sivke in Mrzlega vrha II. bataljon iz Rakeka ni sodeloval.

Toda krepko po vojni so na Mrzlem vrhu (k. 987) oz. Sivka (k. 1008), okoli šest kilometrov zračne črte vstran, postavili partizansko »spominsko ploščo«, nanjo pa napisali: »Na tem mestu je 15. 9. 1944 SNOB F. Prešerna porazila Rupnikov jurišni bataljon.« Poleg tega je imel bataljon pri opisani akciji samo dva ranjena. Torej laž ni samo pri geografiji, temveč pri popolnoma neresnični navedbi, da so (tam) »porazili« »Rupnikov jurišni bataljon«.

Predstavitev knjige Domobranci zdravo – Bog daj v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa 16. maja 2017. Od leve Marko Vidic, Peter Sušnik, Aleš Nose in Jože Dežman. Foto: Ivo Žajdela

Kako je bilo s pomočjo bataljona ob napadu na Črni Vrh?

Aleš Nose je omenil tudi nekaj spopadov Rupnikovega bataljona s partizanskimi enotami. Naj ga povzamem. Zaradi partizansko-nemškega sporazuma na Primorskem, ki sta ga obe strani podpisali na gradu v Furlaniji, v veljavo je stopil 5. julija 1944, so partizani zbrali večji del 9. korpusa in 1. septembra 1944 napadli postojanko SNVZ Črni Vrh nad Idrijo.

Po predhodnem obvestilu se je bataljon odpravil na pomoč napadenemu Črnemu Vrhu. Pravzaprav je bataljon že prečkal italijansko-jugoslovansko Rapalsko mejo, torej je prišel v del Operacijske cone Jadransko primorje, kjer je veljal sporazum med partizani in Nemci. Ker pa ni smel prečkati pokrajinske meje, je dobil ukaz, naj se vrne in se je moral vrniti na izhodiščni položaj. Šlo je za zapleteno situacijo, ki je rezultirala v velikem komunistično-partizanskem zločinu v izpostavljenem Črnem Vrhu.

Aleš Nose je knjigo II. udarni ali Rupnikov bataljon predstavil v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 30. oktobra 2019. Foto: Ivo Žajdela

Napad na Loško dolino 10. septembra 1944

Pri napadu na Loško dolino 10. septembra 1944 so sodelovale tri bojne skupine, Schmitz, Schumacher in Buchberger, v sklopu katere je sodeloval tudi II. bataljon. V prostoru delovanja bojnih skupin je bila partizanska 18. divizija s svojin jurišnim bataljonom, dva bataljona VDV, dva bataljona Notranjskega odreda, štab 7. korpusa z varnostnim bataljonom in drugimi prištabnimi enotami ter mnogo zalednih, tako vojaških in civilnih političnih ustanov.

10. septembra po deveti uri je prva napadla 17. četa Rupnikovega bataljona, podprta z 2. težko četo pri gradu Snežnik in se premikala proti Kozariščam. Toda malo pred tem so se mimo umaknili vozovi z vojaško opremo, dva vojaška kamioneta, ki ju je zasegla 17. četa, nekaj minut za njima pa še en angleški džip, ki so prejšnjo noč z letalom pripeljali na partizansko »letališče« pri Nadlesku, in je bil polno naložen z nagnetenimi angleškimi oficirji aerobaze. Oboji so bili presenečeni, domobranci zaradi Angležev, ti pa zaradi nerešljivega položaja, v katerem so se znašli, saj bi bilo lahko vozilo v trenutku onesposobljeno in potniki ujeti ali celo mrtvi, bili so tako natlačeni v vozilu, da še orožja niso mogli takoj uporabiti. Domobranci 17. čete so pričeli streljati v zrak. Le ena krogla je zadela v šipo vozila. Za tem so tudi Angleži ustrelili v zrak in so jo vsi zdrave kože odnesli v Babno Polje. Zaradi tega dogodka so kasneje partizani brili norca iz domobrancev in jih obkladali z ponižujočimi opazkami.

Srečanje z Angleži, bežečimi z džipom, se je odvilo tako hitro, da v tistem hipu ni noben od domobrancev 17. čete pomislil, ali ni morda med nagnetenimi Angleži tudi kakšen partizan. Toda prav to je bilo, kot se je pozneje izkazalo, je bil med Angleži na džipu skrit glavni partizanski poveljnik letališča v Nadlesku Vinko Drobnič (iz Sodražice).

Veliki Korinj pri Ambrusu, »spomenik« NOB, posvečen Italijanom garibaldincem, tu ubitim oktobra 1944. Foto: Ivo Žajdela

Napad na partizanske Italijane na Korinju

17. oktobra 1944 je II. bataljon presenetil partizane 4. bataljona Roma Orfeo 8. Levstikove brigade, ki so bili na položajih na Velikem in Malem Korinju ter Boveljski gori nad dolino Krke. Že prvi dan je bilo ubitih 28 borcev, v naslednjih dneh pa še pet borcev tega italijanskega partizanskega bataljona Roma Orfeo, oziroma 4. bataljona 8. Levstikove brigade.

II. bataljon je imel enega mrtvega in tri ranjene. Poveljnik 4. bataljona Roma Orfeo 8. Levstikove brigade Giovanni Paparazzo - Roma in namestnik politkomisarja Giordano Tomasich sta v poročil navajala, da je bil razlog za neuspeh, da so bili domobranci že pred njihovim prihodom v Korinj skriti po hišah.

Veliki Korinj pri Ambrusu, »spomenik« NOB, posvečen Italijanom garibaldincem, tu ubitim oktobra 1944. Foto: Ivo Žajdela

Napad na Sv. Ano nad Loško dolino

13. januarja 1945 je bila v smeri Križne gore na pohodu 47. četa Rupnikovega bataljona v številu 98 mož. Med potjo so izvedeli, da so na Sv. Ani partizani. Neslišno so obkolili vas in napadli. Naleteli so na speče borce 1. in 3. čete Notranjskega odreda. Ob tem je bilo ubitih 15 in ujetih 16 partizanov.

Partizani so imeli tudi telefon, ki je bil povezan s Pudobom, kjer je bila 2. četa (telefon št. 4) Notranjskega odreda. Poveljnik 47. čete, poročnik Kranjc, je s tega telefona poročal partizanski komandi v Pudob: »K Sv. Ani je prišlo nekaj belčkov, ki jih bomo lahko uničili; ne potrebujemo nobene pomoči.«

Domobranci so namreč mislili napasti tudi partizane v Pudobu. Čez nekaj časa se je v telefonu spet oglasil partizan in vprašal, kdo je pri telefonu in hotel vedeti parolo. Kranjc jim je odgovoril: »Tukaj poveljnik 47. domobranske čete, ki je pravkar ustrelila zadnjega partizana. Kar počakajte malo, takoj pridemo tja.« Potem so domobranci telefonsko zvezo uničili in telefon zaplenili. Partizani so iz Pudoba takoj zbežali.

Vinko Udovč na Korinju kaže, kje so se domobranci spopadli z italijanskimi partizani (1. 9. 1995). Foto: Ivo Žajdela

Nadaljevanje v: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Jože Dežman, Andraž Stegu [4]

1/8