Nadaljevanje iz: Aleš Nose, protikomunisti, domobranci, vaška straža, Boris Mlakar [1]

Knjiga Aleša Noseta II. udarni ali Rupnikov bataljon o domobranskem Rupnikovem bataljonu ima številne presežnike: Njena velikost je nadstandardna (večja od A4 formata), obsega 640 strani, v njej je objavljenih okoli 600 izključno dokumentarnih fotografij. Tudi besedila je zelo veliko, saj gre za neke vrste kroniko te najbolj znane domobranske vojaške enote. Verjetno bi ta knjiga zelo težko izšla pri kakšnem drugem založniku. Njen izid sta omogočili dve osebi: zgodovinar Jože Dežman s svojo ustanovo Memores in Andraž Stegu, ki je pokril gotovo ne majhne stroške izdaje knjige.

Zakaj te knjige verjetno ne bi izdala noben drug knjižni založnik? Ne samo zaradi njenega velikega obsega. Verjetno je ne bi izdal tudi zaradi njene vsebine. Ta pa je domobranstvo oziroma prikaz najpomembnejše domobranske enote, to je Rupnikovega bataljona.

Knjiga je spomenik slovenskim domobrancem

Jože Dežman je na predstavitvi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 30. oktobra 2019, takoj na začetku dejal, da je ta knjiga spomenik. S tem se lahko samo globoko strinjam, knjiga je svojevrsten spomenik mnogim ljudem, ki so bili med drugo svetovno vojno uničevani, po vojni uničeni, potem v času komunistične diktature 45 let zamolčani in spet skrajno zaničevani, zdaj pa že 35 let v demokraciji še kar naprej zamolčani.

Večina Slovencev je z našo medvojno temo tako močno indoktrinirana, mnogi tudi interesno obremenjeni, da se še danes, ko za to ni nobenega političnega razloga, temi domobranstva na veliko izogne. Toda gre za veliko krivico in za našo nezmožnost, soočiti se s to krivico. Jo najprej razumeti, to je vso zapletenost in tragičnost našega medvojnega dogajanja, potem pa do nje vzpostaviti, najprej za marsikoga pogumen, predvsem pa pošten odnos.

Veliki slovenski medvojni mit temelji na dveh pojmih, na osvobodilni vojni, ki so jo vodili partizani, in na kolaboraciji, pri kateri naj bi sodelovale tradicionalne politične skupine. Oboje, osvobodilni boj in kolaboracija sta povezana z okupatorjem, predvsem Nemci in Italijani.

Komunistično nasilje je krojilo praktično vse

Toda že dolgo vemo, da gre za veliki, zlagan in nasilen mit. Tako kot se partizani še zdaleč niso borili le proti okupatorju, tako tudi tradicionalne skupine niso tako sodelovale z njim, da bi to lahko poimenovali s pojmom kolaboracija. Vemo, da je bilo dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem izrazito prepleteno s komunistično revolucijo oziroma s komunističnim nasiljem, ki so ga komunisti vpeljali v dogajanje že poleti 1941. To komunistično nasilje je nato krojilo praktično vse, predvsem pa je povzročilo reakcijo nanj, ki je bila neizbežna in nujna. To oboje zato, ker je bilo revolucionarno nasilje tako nasilno, obsežno in propagandno agresivno, to je pokvarjeno.

Aleš Nose je knjigo II. udarni ali Rupnikov bataljon predstavil v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 30. oktobra 2019. Foto: Ivo Žajdela

Komunisti so zlorabili oziroma izkoristili okupacijske razmere

Komunisti so zlorabili oziroma izkoristili izjemno težke in posebne okupacijske razmere ter so s fizičnim in besednim nasiljem planili po nosilcih dotedanje tradicionalne politike v Sloveniji. Že vrsto let je o tem napisanega zelo veliko. Zbrana in objavljena so mnoga pričevanja o komunističnem nasilju, zbrane so številke o njem, Slovenija je tako rekoč nabita s prokomunističnimi spomeniki in množičnimi grobišči.

Včasih koga slišim, da pojamra, da se kljub tej silni resnici o komunističnem nasilju nad Slovenci to ne pozna ne v medijih ne v šolstvu ne v kulturi. Toda za to niso krivi ne resnica ne dejstva, pač pa politika oziroma oblast. Krivci za življenje v zlaganosti so politiki, levi in desni, slednji zato, ker so zaradi svojih zasebnih interesov prepustili levici, da vlada Sloveniji in s tem vzdržuje nevzdržno zlagano mitologijo.

Seznam vojakov Rupnikovega bataljona

Aleš Nose je svoje veliko delo opravil. Najprej je pred leti v dveh izdajah izdal zajetno knjigo Domobranci zdravo – Bog daj, v kateri je predvsem skozi dokumentarne fotografije predstavil branilce in upornike proti komunistično-partizanskemu revolucionarnemu nasilju, vaške straže, domobrance in majhno skupino pripadnikov Jugoslovanske vojske v domovini (slovenskih četnikov).

Po več letih skrbnega zbiranja gradiva, ji je dodal še to zajetno knjigo, v kateri je prikazal Rupnikov domobranski bataljon.

Aleš Nose in Jože Dežman med predstavitvijo knjige II. udarni ali Rupnikov bataljon v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 30. oktobra 2019. Foto: Ivo Žajdela

Pri pisanju je uporabil veliko pisnih in tudi ustnih virov

Kot je na predstavitvi knjige II. udarni ali Rupnikov bataljon povedal Aleš Nose, je knjigo pripravljal celo desetletje. Temelji na različnih virih in je skupek arhivskega materiala iz arhiva republike Slovenije, veliko pisnih publikacij, člankov, pričevanj in spominov v literaturi povojne slovenske emigracije, kot sta recimo Tabor in Vestnik, in prispevkov, objavljenih v reviji Zaveza. V knjigi so tudi razni neobjavljeni rokopisi, tipkopisi spominov pripadnikov Rupnikovega bataljona ter dnevniških zapisi in pisma udeležencev obravnavanega zgodovinskega dogajanja. Ob tem je izpostavil nekaj piscev obširnih pričevanj, dnevniških zapisov in prispevkov: Vuk Rupnik, Ivan Korošec, Tine Velikonja, Vinko Udovč, Janez Zdešar, Ivan Korošec iz Dobca, Marko Dobrovoljc, Ivan Kralj, Nikolaj in Ivan Žužek, Ludvik Hren, Mirko Suhadolnik, Tone Švigelj, Janez Kraševec, Anton Koščak, Franci Golob in drugi.

Domobranci Anton Meden iz Selščka, Meden, desno Jože Kranjc iz Dobca pri Begunjah pri Cerknici. Vir: knjiga II. udarni ali Rupnikov bataljon, str. 299

Knjigo je napisal dialoško in kronološko

Knjigo je napisal dialoško in kronološko, saj v osnovi temelji na poročilih II. udarnega bataljona in njegovih čet. Prav tako je vzporedno objavil tudi partizanska poročila in opise dogodkov iz povojne partizanske literature ter novejše literature, nastale po demokratizaciji Slovenije leta 1990.

Opozoril je, da zgodba Rupnikovega bataljona s tem ni dokončna, saj manjka velik del arhivskega materiala, ki se nanaša na 4., 17. in 48. četo. Sam je menil, da je ta knjiga odlična rekonstrukcija Rupnikovega bataljona v vseh njegovih obdobjih, od nastanka posameznih čet, formiranja bataljona na Rakeku, njegovih bojih z komunističnimi paravojskami, vključno z njegovo zgodbo na Koroškem oziroma ob izdajalski angleški vrnitvi v roke morilskih komunistov. Ti so ujete in tako nemočne borce Rupnikovega bataljona vso pot od angleške predaje pri Pliberku do taborišča na Teharjah obravnavali s posebnim režimom, ob strahovitem mučenju so takoj izločili poveljnike ter jih najprej umorili, vojake pa nato v rudniškem jašku v Hudi Jami in na Hrastniškem hribu.

Seznam vojakov Rupnikovega bataljona

V knjigi je objavil tudi seznam vojakov Rupnikovega bataljona. Ob tem je dejal: »Nekaj vzpodbude mi je dal seznam, ki ga je objavil na svoji spletni strani Roman Leljak, vendar to ni seznam Rupnikovega bataljona, temveč čete, ki ji je Vuk Rupnik poveljeval za časa svojega služenja v planinskih enotah Kraljeve jugoslovanske vojske.«

V začetku rekonstrukcije moštva bataljona se je v dobršni meri naslonil na arhivski material, v katerem so obširni seznami 47. in 2. težke čete. Nekaj seznamov je bilo tudi za 17. četo. »Problem je nastal pri sestavi moštva 48. in 4. čete, saj teh seznamov tako rekoč ni oziroma je bil material uničen. Potrebno je bilo pregledati razne sezname tečajnikov, obrniti res veliko arhivskega papirja, spraševati ljudi na terenu in podobno. Pri tem mi je bilo v veliko pomoč gradivo, ki ga je zbral Stane Okoliš v knjigi Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem. Pravzaprav sem se na neki točki znašel v slepi ulici in nisem vedel kako naprej. Nato pa se mi je zazdelo, da imam že nekaj let doma nekakšno svetlo zeleno knjigo z nekimi seznami. V kupih knjig na policah sem jo uspešno našel in delo je spet steklo naprej.«

Tako je uspel ugotoviti 1.179 oseb. »Seveda so pri nekaterih podatki nepopolni, tako da se seznam še vedno dopolnjuje. Kot zanimivost lahko omenim, da me je nekaj dni pred predstavitvijo knjige poklicala neka oseba z Dolenjske in mi naštela še pet dodatnih oseb iz 48. čete.«

Ob popisu vojakov Rupnikovega bataljona je ugotovil, da jih je bilo v času delovanja bataljona 45 mrtvih. Po vojni so komunisti umorili vsaj 62 % pripadnikov Rupnikovega bataljona, ki so bili v tej enoti prisotni del ali celo ves čas obstoja. Večino so jih umorili v opuščenem rudniku Sv. Barbare v Hudi Jami pri Laškem.

Domobranec Božidar Berlot. Vir: knjiga II. udarni ali Rupnikov bataljon, str. 170

Morili so jih tudi po izpustitvi s Teharij

»Ne morem preko zgodb posameznikov, ki so kljub nečloveškemu nasilju od zmage pijanih in željnih krvi pripadnikov partizanskih enot, pripadnikov Knoja, terencev ter KLO-ja, uspeli preživeti taborišča smrti Teharje in Šentvid ali se celo rešiti iz taborišča ali z morišča. Tu imam v mislih skupinski pobeg iz taborišča Teharje in prav tako pobeg poročnika Ludvika Hrena.«

Za najbolj zločinsko dejanje ima zgodbo z mladoletnimi domobranci iz Notranjske, ki jih je Ozna ob amnestiji avgusta 1945 izpustila z odpustnicami s Teharij domov. »Vsi so bili v zelo slabem stanju, saj so bili nekaj mesecev zaprti v taborišču. Ob prihodu na domačo železniško postajo so jih po predhodni najavi v zasedi pričakali terenci oziroma novo nastali pripadniki KLO-ja in jih zverinsko umorili v Krivih dolih ali Krvavi dolini. To pa ni bil edini primer umorov mladoletnih domobrancev. Podobno se je zgodilo tudi na območju Stehan med Grosupljim in Višnjo Goro.

Veliko prvič videnih in zanimivih fotografij o Vuku Rupniku

Veliko težo daje knjigi fotografski material. Del tega fotografskega materiala je iz fototeke muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki hrani v svojih nedrjih celo zakladnico. »Ne glede na to, da sem kar nekajkrat letno obiskoval njihove prostore, sem vedno našel kaj novega. Med drugim sem odkril neznane in še neobjavljene fotografije domobranskih ujetnikov na poti iz Celja proti taborišču Teharje in celo fotografijo samega taborišča, še preden je bilo napolnjeno z nesrečnimi civilnimi in vojaškimi ujetniki. Fotografije iz fototeke muzeja novejše zgodovine predstavljajo četrtino vsega fotografskega materiala, objavljenega v knjigi. Preostali fotografski material je rezultat ne samo desetletnega terenskega dela ter raziskav po Notranjskem in Dolenjskem. Fotografski material sem iskal tudi preko meja. Z velikim veseljem se je s posredovanjem na to odzval nečak Vuka Rupnika, Saša Rupnik, ki mi je po elektronski pošti posredoval veliko prvič videnih in zanimivih fotografij.«

Identifikacija pridobljenih fotografij

V iskanje fotografskega materiala je vloženo veliko truda in časa. Ob pridobljenih fotografijah mu je bil izziv opremiti jih z osnovno dokumentacijo: prostor in čas nastanka fotografije, nato pa tudi opis prikazanega, predvsem identifikacija oseb.

V veliko pomoč so mu bili ljudje starejših letnikov, ki so uspeli prepoznati osebe na fotografijah. Seveda je bil uspeh velik, če so različne osebe identificirale isto osebo na fotografiji. K dokumentiranju fotografij in identifikaciji oseb na njih so mu največ pomagali Anton Koščak, Franc Ravšelj, Francka Košir, Ivan Korošec, Jože Meden, Milka Rot, Rezka Debevec, Franc Ložar in drugi.

Domobranci Ivan Korošec, Vinko Kukovica, Niko Korošec, Marjan Kukovica. Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Udba je Teliča izkoristila za novo zastraševanje Slovencev

Zelo mu je ostalo v spominu pričevanje domobranca 47. čete Rupnikovega bataljona Antona Koščaka iz Begunj pri Cerknici, ki je med vojno imel fotoaparat in je vestno fotografiral njemu zanimive trenutke ali celo skupinske portrete svojih soborcev. Po srečnih okoliščinah preživetja je doma shranil dva albuma fotografij z medvojno tematiko, predvsem iz Rupnikovega bataljona. Potem pa je nastopila Udba, ki je leta 1981 ob aretaciji Vinka Teliča (med vojno je bil domobranec, doma iz Loške doline, po vojni je živel na Koroškem, ob obisku Slovenije so ga aretirali).

Za Udbo Vinko Telič ni predstavljal nikakršne nevarnosti, njegov primer je le izkoristila na novo veliko ofenzivo zastraševanja Slovencev, predvsem na Notranjskem. Uprizorili so obsežna zasliševanja, predvsem v družinah, ki so bile med vojno domobranske. Celotna operacija Telič jim je služila za zastraševanje že tako zastrašenih ljudi, še posebej tistih redkih, ki so po vojni v veliki komunistični moriji ostali živi.

Tako so se udbovci oglasili tudi pri Antonu Koščaku v Begunjah. V strahu oziroma paniki, da bi dobili v roke njegov fotografski material, je pograbil albuma z dragocenimi unikatnimi fotografijami in ju vrgel v peč. Tako je bil dragoceni fotografski material za vedno izgubljen. Še ena »zmaga« Udbe oziroma komunistov. K sreči je nato čas z njihovim pustošenjem nad Slovenci kmalu naredil konec.

Bili so branilci slovenstva pred komunističnim nasiljem

S to knjigo je Aleš Nose zapolnil veliko vrzel pri prikazu naše nedavne zgodovine. Slovenija je »preplavljena« in onesnažena s partizanskimi »spomeniki«, mnogimi zlaganimi, tudi v zvezi z Rupnikovim bataljonom, o čemer beremo v knjigi.

Domobranci spomenikov nimajo. V mnogih krajih so po demokratizaciji postavili spominske plošče z dolgimi seznami imen, ki so jih umorili komunistični partizani. Zdaj je eni od domobranskih vojaških enot postavil nadvse lep spomenik. Bili so branilci pred (partizanskim) nasiljem, uporniki proti krivicam, bili so pristna slovenska narodna vojska, bili so mnogi ljudje, ki si zaslužijo spomin, pieteto in spoštovanje. Kljub temu se jih nekateri, tudi na desnici, še kar naprej sramujejo. Ne vem zakaj, verjetno ker so sami nerazgledani in »mali«, nesamozavestni ljudje.

Aleš Nose, knjiga Rupnikov bataljon – kazaloNadaljevanje v: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Miklarji [3]

1/6