O zgodovini druge svetovne vojne na Slovenskem je bilo napisanega že veliko. Največ so pisali udeleženci, tako na partizanski kot tudi na njej nasprotni strani. Knjiga Aleša Noseta Domobranci zdravo – Bog daj je drugačna, napisal je ni udeleženec vojne niti profesionalni zgodovinar, avtorja je zanimalo predvsem dogajanje v t. i. protirevolucionarnem (protikomunističnem) taboru. Opisal ga je na način, ki ne polemizira, temveč predstavlja. Sistematično je predstavil vse formacije, poveljniški kader in enote, ki so se v taki ali drugačni obliki uvrščale v protikomunistični tabor. Beseda protikomunistični se tu naša na čas okupacije med drugo svetovno vojno, ko so komunisti s sistematičnim nasiljem Slovence prisilili, da so se pred tem nasiljem morali braniti.

Avtor je objavil več kot tisoč fotografij

Na 445 straneh velikega formata je avtor objavil več kot 1.000 fotografij, pečatov, opis tipov in modelov uniform, kap, čelad, odlikovanj, opreme in oborožitve. Papir je kakovosten (gladek), zato so tudi objavljene fotografije kakovostne. Avtorjev originalni prispevek so raznovrstna identitetna obeležja oziroma znaki teh vojska. Veliko število dokumentov, nekateri so objavljeni v celoti, ne ponazarja le notranje strukturiranosti, temveč tudi vsakdanje življenje protirevolucionarnih enot (legionarjev, vaških stražarjev, četnikov in domobrancev). Pred nami se zvrstijo podobe resničnih ljudi in vsak si lahko z znanjem, ki ga ima o medvojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji, zamisli njihove zgodbe v boju (Turjak, Javorovica), njihove parade in pogrebe ter pretresljivo fotografsko dokumentiran umik čez Karavanke v Vetrinj. Avtor je v knjigo vključil gradivo iz javnih arhivov in muzejev ter mnogih zasebnih zbirk, ki je bilo doslej širši slovenski javnosti večinoma neznano.

Privlači ga obstoj in delovanje slovenskih protikomunističnih enot

Pisanja knjige se je Aleš Nose lotil kot dolgoletni zbiralec vojaške dediščine in amaterski zgodovinski navdušenec. Njegovo zanimanje je bilo usmerjeno na potek druge svetovne vojne na Slovenskem, posebno ga je privlačilo vse, kar je lahko povezal z obstojem in delovanjem slovenskih protikomunističnih enot, kot je pojasnil uvodoma. V knjigi je posebno pozornost posvetil tipom in modelom uniform, kap, čelad, činov, položajnih oznak, odlikovanj, opreme in oborožitve. Poleg tega pa še shemam formacij in dobesednim prepisom nekaterih dokumentov, ki jim ni dodajal komentarja.

Zanimanje za dogodke, ki so bili dolgo »pozabljeni«

V zadnjem desetletju in pol /napisano leta 2007/ se iz jasno razvidnih razlogov veča zanimanje tudi za tiste dogodke in pojave iz naše polpretekle zgodovine, ki so bili iz različnih razlogov bodisi potisnjeni v ozadje bodisi v javnosti predstavljeni pomanjkljivo ali celo enostransko, je v spremni besedi v prvi izdaji leta 2008 zapisal zgodovinar dr. Boris Mlakar, naš največji poznavalec protirevolucije oz. domobranstva med zgodovinarji. Med take gotovo spada tudi ves kompleks delovanja protirevolucionarnega tabora na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Omenjeno zanimanje velja tako za ožjo zgodovinopisno stroko kot tudi za širšo publiko, ki pa je zaradi političnega in včasih tudi politikantskega izrabljanja te teme iz naše preteklosti še vedno pod udarom nepopolnih in s tem tudi zavajajočih podob ter interpretacij vojnega časa izpred 60 let.

Aleš Nose, avtor knjige Domobranci zdravo – Bog daj med predstavitvijo 16. maja 2017. Foto: Ivo Žajdela

Seznama častnikov, po »zaslugi« komunistov, interniranih v Gonars

Iz naslova knjige izhaja, da gre predvsem za predstavitev vojaških formacij in skupin t. i. protirevolucionarnega tabora in torej ne za poskus celotne in kompleksne predstavitve tega tabora. To je namreč glede na značaj in pojavnost tega tabora (pre)velik zalogaj celo za poklicne zgodovinarje, piše Mlakar. »Sicer je res, da je avtor predvsem v prvih poglavjih oziroma sklopih skušal zastaviti problematiko tudi širše, vendar je v naslednjih to v veliki meri opustil ter se je omejil predvsem na objavo temeljnih dokumentov, ki posamezno formacijo uvedejo oziroma politično umestijo, hkrati in predvsem pa prikažejo njeno notranjo strukturo.« Slednje piscu služi kot izhodišče, da se potem tako v besedilnem delu kot tudi v slikovnem gradivu osredotoča predvsem na sistematičen prikaz enot, njihovih formacij, njihovega poveljniškega kadra ter raznovrstnih pripadajočih identitetnih obeležij oziroma znakov. Prav slednje je z vidika dosedanje literature najbolj originalen prispevek pričujoče knjige. To temeljno vsebinsko zasnovo je skušal še dodatno preseči, in sicer z dvema segmentoma: najprej s slikovnimi (fotografskimi) ter tematskimi sklopi, kot so na primer dogajanje na Turjaku in pogrebi oziroma prekopi žrtev med vojno ter odhod v Vetrinj in vračanje domobrancev po končani vojni. Pri poglavju o generalu Rupniku je segel s prikazom t. i. Rupnikove linije tudi v čas pred vojno. Še dodatno sta zelo zanimivi objavi popolnega seznama častnikov, po »zaslugi« komunistov, interniranih v Gonars, ter seznam častnikov, sprejetih aprila 1945 v Slovensko narodno vojsko.

Utemeljeno je največ pozornosti posvetil domobranstvu

V knjigi so predstavljene vse enote, ki so se v taki ali drugačni obliki ter intenziteti med drugo svetovno vojno uvrščale v protikomunistični tabor. Utemeljeno je največ pozornosti posvetil domobranstvu; drugim formacijam pa manj, pri čemer je prostor, ki jim ga je namenil, poleg njihove »objektivne« pomembnosti določalo tudi v taki ali drugačni meri ohranjeno oziroma razpoložljivo gradivo, je ugotavljal dr. Boris Mlakar. V knjigi so objavljene mnoge fotografije, doslej še nepoznane širši slovenski javnosti, kar je šteti za eno od njenih zelo pozitivnih strani.

V besedilnem delu je avtor večinoma ponatisnil odlomke iz najrazličnejše literature in z njim pojasnjuje medvojno dogajanje v Sloveniji, še posebej razmerje komunistična revolucija–protirevolucija.

Predstavitev knjige Domobranci zdravo – Bog daj v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa 16. maja 2017. Od leve Marko Vidic, Peter Sušnik, Aleš Nose in Jože Dežman. Foto: Ivo Žajdela

Govorica partizanskih umorov na območju Svetega Urha

Knjiga je izjemna predvsem zaradi objavljenih fotografij, ki jih je več kot tisoč. Avtor jih je nabral v muzejskih ustanovah, veliko pa tudi pri zasebnikih. Vsaka od objavljenih fotografij oziroma vsak obraz na njej skriva v ozadju veliko življenjsko zgodbo. Naj jih nekaj omenim. V prvem delu je objavljen niz fotografij izkopa in pogreba t. i. bizoviških žrtev iz maja 1942. 17. maja 1942 so partizani na domovih v Dobrunjah in Bizoviku, vaseh, ki ležita pod Svetim Urhom, ugrabili več civilistov. Pet so jih pri Polici mučili, nato pa umorili in zakopali v gozdu. Eden od prisotnih partizanov je kasneje »dezertiral« in za kraj zločina povedal domačim. Enota vaške straže je ob prisotnosti sorodnikov umorjene izkopala, prepeljala domov in pokopala. Na seriji v knjigi objavljenih fotografij tega velikega partizanskega zločina lahko vidimo »celo zgodovino« revolucije in protirevolucije. Najprej partizansko nasilje nad civilnim prebivalstvom, potem pa »odgovor« protirevolucije, med katerim je bil tudi Sveti Urh. Ni mogoče govoriti in razumeti zgodbe o Svetem Urhu (takšne kot jo je prikazala Štefanija Ravnikar – Podbevšek), ne da bi poznali teh pet popolnoma po nedolžnem umorjenih ljudi – in mnogih drugih – iz podurhovskih vasi.

Drago Furlan - Oran kot simbol upora komunističnemu nasilju

Drugi takšen sklop fotografij prikazuje s strani levičarjev razvpito podelitev odlikovanj s strani Nemcev (Rösener) nekaterim domobrancem. Na več fotografijah je v ospredju slavni Drago Furlan - Oran, ki je prejel kar dvakrat visoko »nemško« odlikovanje (križec za vojne zasluge 2. stopnje z meči in še značko za protipartizanski boj). Vendar te fotografije, s katerimi se je doslej veliko manipuliralo in se jih zlorabljalo za pritlehne obračune z ljudmi, ki so jih uničevali komunisti, pripovedujejo prav tako veliko zgodbo medvojnega dogajanja na Slovenskem. Dragu Furlanu so namreč partizani julija 1942 na grozovit način umorili očeta, mater in brata. Kasneje pa je bil priča še neskončni vrsti drugih partizanskih zločinov. Tem se je postavil po robu in je, ker nihče drug (policija, okupator) tega med vojno ni počel, preganjal partizane, ki so pod krinko NOB ubijali in ropali po vaseh Dolenjske. Zato je bil odlikovan! Vsekakor pa ni bil odlikovan zaradi simpatij do Nemcev ali zaradi nekakšne kolaboracije, kot to besedičijo in žalijo osnovna zgodovinska dejstva dediči revolucionarjev (komunistov).

Podobno ozadje ima t. i. domobranska prisega, ki je v knjigi prav tako predstavljena s posebnim sklopom fotografij. Vanjo so bili domobranci prisiljeni, bila je simbolnega značaja, nikomur ni jemala življenj – ta je (protirevolucionarni strani) reševala.

Vaška straža med izkopom Feliksa Pogačnika iz Device Marije v Polju, ki so ga partizani umorili 7. avgusta 1942 pri Podlipoglavu. Na sredini, peti z desne, je poveljnik VS Janez Grum. Vir: knjiga Domobranci zdravo – Bog daj, str. 40

Fotografije silnih tragedij, povzročenih s partizanskim nasiljem

V knjigi je vrsta sklopov fotografij, ki prikazujejo silne tragedije, povzročene s partizanskim (komunističnim) nasiljem. Najprej je to sploh pojav oziroma nastanek protirevolucije v različnih oblikah. Potem so to posledice različnih partizanskih množičnih umorov in zločinov, kot so bili bizoviške žrtve, jelendolske žrtve, t. i. kočevske žrtve oziroma množični pogreb na Orlovem vrhu in umik domobrancev na Koroško, v Vetrinj.

Tako kot je bilo to pri mnogih drugih evropskih okupiranih narodih

Prvo, pojav protirevolucije, je seveda glavna tragedija dogajanja v času okupacije Slovenije. To, da so se bili ljudje prisiljeni vojaško organizirati proti komunističnim partizanom zaradi njihovih zločinov oz. zlorabe uporništva proti okupatorju, je nekaj najhujšega, kar je doletelo slovenski narod v novejši slovenski zgodovini. Namesto, da bi vsi skupaj oziroma eden ob drugem, vendar povezano, pripravljali odpor in ga na koncu tudi izpeljali – tako kot je bilo to pri mnogih drugih evropskih okupiranih narodih! – je ena ekstremna politična skupina (komunisti) izrabila okupacijo ter silna domoljubna čustva tako rekoč celotnega prebivalstva in je pod okriljem narodnoosvobodilnih gesel organizirala in izpeljevala izjemno nasilno komunistično revolucijo. Neizmerna tragedija, neizmerni zločin, ki je strupeno zasekan še po več kot osemdesetih letih v zavesti mnogih Slovencev. In bo še dolgo.

Knjiga Aleša Noseta služi predvsem spominu na tisoče uničenih življenj s strani nečloveške ideologije in k odpiranju (sproščanju) naše zavesti o naši zgodovini in vsakokratni sedanjosti.

Aleš Nose, Domobranci zdravo – Bog daj, uvodne besede Aleš Nose, Boris Mlakar, Jože DežmanDomobranci na pohodu. Vir: knjiga Domobranci zdravo – Bog daj, str. 187

Zbiranje materiala na terenu in raziskava gradiva v arhivih in muzejih

Aleš Nose (1968) je diplomiral iz slikarstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Kot dolgoletni zbiralec vojaških ostalin je soustanovitelj in predsednik Društva za zaščito in ohranjanje vojaške zapuščine na Slovenskem. Predvsem ga zanima obdobje druge svetovne vojne, še posebno se je usmeril v delovanje protirevolucionarnega tabora. Z Muzejem novejše zgodovine Slovenije je sodeloval pri več odmevnih razstavah. Njegovo dolgoletno delo obsega zbiranje materiala na terenu in raziskavo arhivskega gradiva v arhivih in muzejih.

Ivo Žajdela, Knjiga o protirevoluciji, Aleš Nose, Družina, 18. 5. 2008Ivo Žajdela, Podobe protirevolucije, Aleš Nose, Demokracija, 22. 5. 2008

Ivo Žajdela, Zakladnica fotografij o domobrancih, Aleš Nose, Družina, 4. 6. 2017Bogdan Sajovic, Slovenske protikomunistične enote, Demokracija, 25. 5. 2017

Nadaljevanje v: Aleš Nose, domobranci, Rupnikov bataljon, Vuk Rupnik, Jože Dežman, Andraž Stegu [2]

1/5