Tanja Rebula, hčerka pisatelja Alojza Rebule, je ob spominjanju očetove 100. obletnice rojstva prepisala njegove dnevniške zapiske med letoma 1948 in 1954. Avtorjevi zapisi, zdaj objavljeni v knjigi Dnevniški zapisi (1948‒1956), so ena sama visoka pesem ljubezni do poznejše soproge Zore Tavčar in do slovenske besede. Spremne besede si napisali Milček Komelj, Edvard Kovač in Igor Tuta.

Dnevniški zapisi osvetljujejo čas pisateljevega povojnega študija v Ljubljani

Rebulovi mladostni dnevniški zapisi (1948‒1956) osvetljujejo čas pisateljevega povojnega študija v Ljubljani, ko je, kot je zapisal Milček Komelj, »s pristnim zanimanjem spoznaval antično izročilo in si prizadeval prodreti do srca grštva, ter zatem prva leta njegovega profesorskega službovanja v Trstu. Med študijem se je hkrati začel goreče posvečati tudi lastni literarni ustvarjalnosti ter prevajanju in doživel prve revijalne objave in nastope, ki jih je v dnevniku sproti dokumentiral. Vstopal je v mladostna in vseživljenjska prijateljstva in se do kraja zanosno predajal predstavi o usodni moči ljubezni.«

Ljubezen do ženske je bila zanj usodna

Milček Komelj je nadaljeval: »Ljubezen do ženske, ki je za mladega Rebulo ostajala največji življenjski misterij, je bila zanj usodna in za vse njegovo tudi pisateljsko življenje idealna, svetopisemsko globoka in iracionalna, z močjo odločne volje usmerjena iz strastne čutnosti v duhovnost. Tako utelešenje ljubezni je odkril v podobi Zore Tavčar, svoje poznejše žene, pisateljice, literarne spremljevalke in spodbujevalke, svojega 'nežnega komandanta', svoje rože mogote ter svojega »dobrega angela« na vseh njegovih poteh, ki naj bi mu prinesel 'ključ v življenje'; in ta ključ mu je s svojo ljubeznijo v resnici izročila za zmeraj.«

Alojz in Zora Rebula, februarja 2006. Foto: Tamino Petelinšek

Zahteven prepis izvirnika je naredila Tanja Rebula

Zahvaljujoč pisateljevima hčerkama, ki sta Slovenski matici rokopis predali za objavo, Alenki Rebula Tuta in Tanji Rebula, ki je opravila zahteven prepis izvirnika in ga opremila z opombami, slovenska književnost 20. stoletja odkriva iniciacijsko literarno mojstrovino, prerokbo »o epifaniji novega duha, o divjem pišu veselega vetra novega navdiha, o poizkusu novega življenjskega message, ki naj bi oznanjal novo sintezo stvarstva in človeka, strasti in trpljenja, zgodovine in posameznika, novo potrditev eksistence«, ter dosega svoj mogočni, čarobni vrhunec.

Knjigo Alojz Rebula, Dnevniški zapisi so predstavili 25. novembra 2025 na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani: akademik dr. Milček Komelj, dr. Alenka Rebula Tuta, dr. Edvard Kovač in dr. Ignacija Fridl Jarc. Foto: Ivo Žajdela

Tvegana plovba skozi intimo mladostnega dnevnika Alojza Rebule

»Zaprašena omara. Zajeten zvezek s trdimi platnicami. Na njem nalepka z napisom Dnevnik – april 1948. O, ko bi znala brati očetovo pisavo! Le kako je moji mami Zori uspelo prebirati te hieroglife! Samo njej v celi družini,« pove Tanja Rebula, ki je svoje delo poimenovala: Med Scilo in Karibdo ali tvegana plovba skozi intimo mladostnega dnevnika Alojza Rebule.

In kaj jo je gnalo k temu tveganemu tavanju po labirintih očetove pisave? Mar radovednost? »Nikakor! Prej ganotje že ob prvih akordih tega palimpsesta, ki je stran za stranjo postajal prava arheološka avantura: pod videzom vsakdanjosti tedaj mladega študenta klasične filologije so zadihale in zaječale vse globlje skrite plasti zoreče osebnosti pisatelja Alojza Rebule.«

Akademik dr. Milček Komelj, pisec spremne besede v knjigi Alojz Rebula, Dnevniški zapisi. Foto: Ivo Žajdela

Iskrenost iskalca, ki se ni izognil nobenemu boju s seboj

Presunila jo je najprej iskrenost iskalca, ki se ni izognil nobenemu boju s seboj, temveč do kraja pošteno priznaval sleherni vzgib dobrega in zla v sebi. »Zato me je ob razbiranju rokopisa večkrat zasul plaz dvomov: čemu razgaliti pred javnostjo tako osebno izpoved, ki je veliko več kot pričevanje svojega časa? Ali ne bi bilo bolje prekriti s tančico spoštljivega molka to 'povest duše'? Prevzela me je viharna mladostna predanost etičnim vrednotam, ki terjajo velike žrtve. Ali jih bo zmogel dojeti in ceniti tudi sodobni bralec ali pa postajajo v današnji površni družbi celo žrtev posmeha?«

Sredi dvomov jo je navdihovala misel, da ravno oživljanje teh vrednot lahko postane vir novih moči za današnje mlade iskalce, ki potrebujejo spodbudo na svoji poti in ki morda slutijo v sebi podobno hrepenenje.

Dr. Alenka Rebula Tuta s knjigo Alojz Rebula, Dnevniški zapisi. Foto: Ivo Žajdela

Zvestoba narodu za vsako ceno

Tanja Rebula je tudi opredelila katere so te vrednote, ki so bile mlademu študentu grščine in latinščine svete tedaj in vse do zadnjega diha v pozni starosti.

Delo, v njegovem primeru resnost pri študiju, s katerim je premagoval pogoste osebne krize.

Zvestoba narodu za vsako ceno. Strastno prebiranje slovenskih in tujih klasikov, da bi nadoknadil zamujeno, ko se je spopadal s pomanjkljivim znanje knjižne slovenščine, za katero je bila njegova generacija na Primorskem pod fašizmom prikrajšana.

Pretanjen posluh za čar narave, pa naj bo to rodni Kras, zelena obrobja Ljubljane, slovenske gore ali mehki obrisi gozdov nad vasico, ki ga je očarala obenem z dekletom od tam: Loka pri Zidanem Mostu.

Trdna volja in disciplina v vsakodnevnem pisanju dnevnika kot redne vaje ob slutnji prebujajoče se vulkanske energije bodočega pisateljskega poslanstva, in to kljub hromeči zavesti lastnih meja, ko se je primerjal z velikani besedne umetnosti.

Dr. Edvard Kovač, pisec spremne besede v knjigi Alojz Rebula, Dnevniški zapisi. Foto: Ivo Žajdela

Iskanje resnice in pravice, ki presega tragiko človeka

Sprejemanje lastnih korenin rodnega Šempolaja in svoje kmečko-delavske družine, za katero bi bil, kot piše, pripravljen prenesti tudi pekel.

Prijateljstvo, ki je preizkusilo svojo zvestobo s poznejšim vseživljenjskim dopisovanjem.

Usodno srečanje z žensko, bodočo življenjsko sopotnico Zoro Tavčar, ki je predstavljala pretres in prevrednotenje njegovega nihanja nad brezni obupa in mu odstirala nova obzorja tiste ljubezni, ki »vse upa, vse prenaša in nikoli ne mine«, če parafraziramo Pavlova pisma, ki jih je pozneje za novi prevod Svetega pisma tudi prevajal.

Iskanje resnice in pravice, ki presega tragiko človeka in ki se kljub vsem krivicam tako preizkušene generacije obrača h krščanstvu v njegovi najčistejši podobi – k božjemu Usmiljenju, izpričanemu v evangeliju Jezusa Kristusa.

Dano mu je bilo uresničiti svoje poslanstvo tudi ob zvesti podpori žene

Navedene vrednote so torej vodile Tanjo Rebula do prepisovanja rokopisa Alojza Rebule, ki so mu rojenice napovedale, da bo nosil v sebi »al' pekel al' nebo«, in dano mu je bilo uresničiti svoje poslanstvo tudi ob zvesti podpori žene Zore Tavčar, ki je v svoji mladostni podobi živo navzoča še posebej v tem dnevniku iz časa njunega zgodnjega poznanstva.

Je ura, slovesna ura čistih barv in približanih daljin in luči in teme ob koncu dneva

Alojz Rebula je bil izjemen opisovalec narave. 12. avgusta 1848 je zapisal (str. 99): »Kako mi ugaja cefranje oblakov ob rebri Krima! Ko ura bije šest, sonce že nekaj minut sije nad zemljo, še vso mokro od pravkaršnjega dežja. Kovinaste stranice dveh vitkih stožcev nad trnovsko cerkvijo se bleščijo na ozadju Krima, na katerem se zdaj tu zdaj tam zasvetijo črne zaplate gozda ... Puhasti, podolgovati, beli in sivi, stoječi in ležeči oblaki na nebu, ki je tako globoko modro … Je ura, slovesna ura čistih barv in približanih daljin in luči in teme ob koncu dneva. Je ura zadnjih zaletov duha, preden vse omahne v pozabo.«

Dihati vonj gozda, jesenski vonj brezlistnega, vlažnega, osamelega gozda

5. novembra 1948 (str. 123–124): A »jaz bom še naprej sedel, malobeseden in pogumno zamišljen, nasproti oknu seminarja in zrl v svobodo zamračenega neba. Ena, ena sama brezumna želja me grabi: biti tam, onkraj teh zvonikov, tam daleč, kjer se dvigajo v megli modre lise, sredi ižanskih gozdov. Teptati visoke plasti strohnelega listja, teptati jih v radosti popolne samopozabe, dihati vonj gozda, jesenski vonj brezlistnega, vlažnega, osamelega gozda. Kako dobro bi bilo postati vesela, neugnana žival v samoti ižanskih gozdov! Srce je nemirno od jeseni, odmiranje ga drasti z isto močjo kakor vstajenje. Kri zavalovi v njem od časa do časa, ona kri, ki je kipela od srečne pijanosti po Grižah in po Robidi in ki se tako mogočno oglasi tudi sedaj, v sedmem semestru univerze. /.../ Ustanavlja me v prvobitnem, iz katerega sem izšel.«

Mar je res naša generacija prokleta, obsojena na psihične defekte

18. januar 1953, bil je moreči, nasilni povojni komunistični čas, zapisal je (str. 236–237): Ljubim slovenstvo – a kaj je to'? Ljudje, s katerimi imam opravka? Ljudje, ki predstavljajo našo kulturo? Skoraj jih ne vidim. Masa ponižnih in brezumnih? Ne, kolektivna ljubezen ni nič.

Kaj je torej slovenstvo, domovina? Geografski pojem, slovenske gore in reke? Morda. Ali pa samo ljubezen do tebe, ki mi je približala marsikaj, kar mi je bilo tuje? Ali pa je ta tako boleča ljubezen samo moj – kompleks, iracionalen izrastek moje občutljivosti? Patriotizem – da, da bi ti samo ljubil, opeval, prebujal, pričeval, čustvoval, ko bi drugi vodili blagajne, aretirali, obsojali, morili. /.../

Ah, mar je res naša generacija prokleta, obsojena na psihične defekte, na zatrte komplekse, na sovraštvo, na prerano postaranje – in jaz z njo?«

Anastazija Pertot, Deček na šempolajski gmajni, ki živi pod borovci in sanja, Novi glas, 20. 11. 2025Alojz Rebula, Dnevniški zapisi 1948–1954, Svetogorska Kraljica, 1. 4. 2026

Majda Artač Sturman, Spomini na književnico Zoro Tavčar Rebula (1928–2025), Novi glas, 14. 8. 2025

Jože Potrpin, Alojz Rebula v luči Zore Tavčar, Loka pri Zidanem Mostu, Družina, 21. 6. 2026

1/8