Decembra 2016 je bil v Škofji Loki znanstveni posvet Človekove pravice in temeljne svoboščine: Za vse čase! Škofjo Loko so izbrali za kraj srečanja zato, ker je to območje doživelo med drugo svetovno vojno in po njej mnoge strahote. Okupacija, vojna in komunistično nasilje (le pogojno rečeno: revolucija) so tu sejali smrt in trpljenje, med vojno predvsem partizanskega in okupatorjevega, po vojni pa so hudo nasilje izvajali komunistični »oblastniki«, saj je bil škofjeloški grad eden od zbirnih centrov, od koder so odgnali v smrt veliko ljudi. V okolici Škofje Loke so zato številna grobišča, kjer so komunisti ubijali domačine in ljudi od drugod, v Crngrobu celo Hrvate. Na gradu sta bila kasneje zapora za ženske in moške.

Bratov »grob« na bližnjem Brezovcu nad Trnjem

Na posvetu sta nastopila tudi zakonca Florjančič. Ana je predstavila povojno preganjanje starološkega župnika dr. Janeza Veiderja, Alojzij Pavel Florjančič pa starološko Antigono, Frančiško Jenko (1916–1997) iz Virloga pri Stari Loki. Bila je sestra Toneta Jenka, ki so ga kot domobranca maja 1945 ubili skupaj s še šestimi drugimi za vasjo Trnje nad Staro Loko. Bratov »grob« na bližnjem Brezovcu nad Trnjem je po vojni obiskovala skrivaj in ponoči. Po demokratizaciji so tam postavili križ. Ko pa je leta 1993 lastnik zemljišče preoral in so se kosti ubitih pojavile na površju, jih je pobrala in jih pokopala v posvečeno zemljo, v družinski grob na pokopališču v Stari Loki, kamor je čez štiri leta legla tudi sama. Raziskovalca lokalne zgodovine Alojzija Pavla Florjančiča sem prosil, da to lepo zgodbo starološke Antigone predstavi tudi bralcem Družine.

Če med vojno muze spijo, kakor pravi latinski pregovor Inter arma silent Musae, to velja toliko bolj za človekove pravice. 

Te so bile pri nas kršene še dolgo po koncu druge svetovne vojne. Pravzaprav so na poseben način kršene še vedno, tudi po naši krivdi, čeprav se tega morda niti ne zavedamo dovolj. Tako imamo še vedno težave pri prepoznavanju kršenja človekovih pravic, ko jih več ne zaznavamo ali se nanje slabo odzivamo. Po drugi strani želimo izpostaviti plemenito dejanje osebe, ki je premagala urok strahu in pozabe in nas s tem spodbuja, da tudi sami kaj pripomoremo k odzivnosti in ukrepanju ob še vedno latentnem kršenju človekovih pravic.

V okolici Škofje Loke je več deset prikritih grobišč vojnih beguncev, ki jih je po koncu druge svetovne vojne pomorila domača revolucionarna oblast. 

V občini Škofja Loka je evidentiranih 28 lokacij prikritih grobišč, iz katerih so bili do zdaj izneseni kostni ostanki 79 ubitih. Še posebej veliko je bilo ubitih na območju župnije Stara Loka. Večina, več sto, jih je bilo hrvaške narodnosti. Njihovi »grobovi« so na petih lokacijah v Crngrobu. Z eno skupino ubitih, ki so pripadali zloglasnim ustašem, so vsa grobišča v Crngrobu in širše pridobila »slab sloves« še posebno zavrženih ljudi, ki niso vredni spomina, kaj šele pozornosti. Ne tako daleč nazaj so bile take sodbe o njih še javno izrečene.

Poleg Hrvatov so na širšem območju Škofje Loke umorili tudi veliko Slovencev, tudi domačinov.

Poleg »ustašev« v Crngrobu (v resnici gre v veliki večini za hrvaške civilne osebe, moške, ženske, nekateri govorijo tudi o otrocih, slednje naj bi zmetali v bližnje Matjaževo brezno nad Pevnim) je bilo po križnogorskem hribovju in v njegovem vznožju še nekaj morišč oziroma prikritih grobišč Slovencev. Eno takih je bilo prikrito grobišče, ki v državni evidenci nosi šifro 74, poimenovali so ga Trnje – grobišče Podtrn.

Farne spominske plošče v Stari Loki. Foto: Ivo Žajdela

Kaj se je zgodilo tam?

Po koncu druge svetovne vojne, predvidoma v drugi polovici junija, so trije domačini na gozdnatem robu Brezovca (domačini mu rečejo Brezuc), okoli 300 metrov severno od naselja Trnje pri Stari Loki, zmetali v medvojni strelski jarek domobrance, ki so jih s škofjeloškega gradu pripeljali s kmečkim vozom. Pripeljali so jih v tako slabem stanju, da sami niso mogli hoditi. Tu so doživeli od svojih sovaščanov le milostni strel. Ali so bili že mrtvi, ne vemo. Po pripovedovanju še živečega /leta 2017/ Ločana V. K. je njegova mlajša sestra, ki je spremljala zobozdravnika Homana na loški grad, v kletnem prostoru gradu videla množico pretepenih, krvavih, polomljenih in tudi mrtvih ljudi. Z vejevjem prekrite ubite so kmalu odkrili otroci in to povedali staršem. Sorodniki umorjenih so jih hoteli pokopati na domačem pokopališču, vendar so jim to prepovedali in jim zagrozili, naj se ne približujejo temu kraju ali govorijo o tem. Starši so nato otrokom prepovedali hoditi tja.

Ali se ve, koga so tam umorili?

Po pričevanju domačinov so v rovih na Brezovcu ležali trije umorjeni domačini: Tone Božnar (1922) iz Moškrina, Janez Gaber (1907) iz Trnja in Tone Jenko (1921) iz Virloga, iz bližnje Dolenje vasi pa še Korl Habjan (1917) in Rudolf Habjan (1919), po domače Zalogarjeva fanta. Morda je tam zakopan še kdo, nekateri omenjajo tudi dve neznani osebi z žirovskega konca.

Na mestu zločina so leta 1990 postavili lesen križ, poljsko razpelo, ki ga je nekdo kmalu požagal. Naslednje leto so križ ponovno postavili, pred tem so ga utrdili z železnimi sidri in betonskim podstavkom.

Farne spominske plošče v Stari Loki. Foto: Ivo Žajdela

Potem so se tam zgodili nekateri zanimivi dogodki?

Leta 1993 so območje grobišča spremenili v travnik, pri tem so kosti ubitih izorali. Skeletne ostanke je pobiral Franc Božnar iz Moškrina. Eno kost, golenico enega od ubitih, so simbolično zakopali pod križ, ki so ga prestavili dober lučaj niže ob poljsko pot. Ostale kosti pa je pobrala Frančiška Jenko iz Virloga in jih prenesla v njihov družinski grob na pokopališču v Stari Loki. Po nam znanih podatkih pred izkopom upravnim oblastem ni bilo javljeno, da je na prostoru, namenjenem melioraciji, prikrito grobišče, za katero so sicer domačini vedeli. Prav v zadnjem času pa je bilo slišati tudi drugačne razlage. V odloku o zavarovanju neurejenih grobišč in grobov vojnih in povojnih žrtev, ki ga je skupščina občine Škofja Loka sprejela 25. junija 1991, v 2. členu piše: »Posmrtni ostanki žrtev ostanejo, kjer so, zato niso dovoljeni nikakršni posegi v grobišča. Prepovedano pa je tudi vsako poseganje v grobove, ki ne bi bilo s tem odlokom dovoljeno.«

Farne spominske plošče v Stari Loki. Foto: Ivo Žajdela

V Škofji Loki ste imeli tudi zelo dejavno komisijo za zamolčana grobišča.

Komisija za grobišča občine Škofja Loka, s polnim naslovom Komisija za ugotavljanje in urejanje grobišč, raziskovanje vojnih pobojev in drugih nepravilnosti pri Občini Škofja Loka, ki je bila ustanovljena že leta 1990, po izjavi predsednika tudi ni bila obveščena o nameravani melioraciji. Obveščena ni bila niti policija, ko so kosti že izorali. Skratka, grobišče je bilo uničeno. Javnega odziva na uničenje grobišča ni bilo niti na osebni ravni, niti uradno, čeprav je šlo za prepovedano, to je kaznivo dejanje.

In vendar se je tu izkazala sestra enega od tam umorjenih.

Sočutna in vztrajna Frančiška Jenko (1916–1997), Franconova po domače, sestra enega od tam ubitih, Toneta Jenka iz Virloga pri Stari Loki, ki je dolga leta na Brezovcu skrivaj obiskovala zavržene umorjene ljudi, jim prinašala cvetje in prižigala svečke, je po pol stoletja ukazanega molka in pozabe svojemu bratu in njegovim sotrpinom vendarle našla posvečen grob in zdaj pomirjena z njimi počiva na pokopališču v Stari Loki. To je pravi primer starološke Antigone.

Farne spominske plošče v Stari Loki: Tone Jenko iz Virloga pri Stari Loki. Foto: Ivo Žajdela

Kakšno pa je stanje tam danes?

Leta 2002 se je na prečki razpela še videla deljena letnica 19 /I N R I/ 45, na stebru pa inicialki J. A. (Jenko Anton) in B. A. (Božnar Anton), inicialki G. J. (Gaber Janez) pa sta že odpadli. Danes še teh inicialk ni več. Ko sta župnija Stara Loka in Nova Slovenska zaveza po letu 2005 iskali matične podatke za oseminštirideset oseb iz župnije Stara Loka, ki so jih ubili komunisti, da jih bodo napisali na farni plošči, sorodniki nekaterih niso niti posredovali podatkov zanje. Po uradnem komisijskem sondiranju grobišča leta 2009 so lahko le ponovno ugotovili, da je bilo grobišče Podtrn uničeno.

Zakaj ljudje niso bolj dejavni glede tolikih nasilnih smrti in krivic?

Za podeželsko skupnost dva tisoč ljudi, kjer se skoraj vsi poznajo, govorimo o letu 1945, so bili takratni povojni množični pomori ljudi, ki predstavljajo največjo množično smrt v njeni zgodovini – saj pride en mrtvec na dva prebivalca v Stari Loki – nekaj nepredstavljivega in tako obremenjujočega, da je to ljudi osebnostno, moralno, čustveno prizadelo in nekako otopilo, skoraj paraliziralo in jim tako pustilo trajne posledice. Nadnje se je zgrnil strah in jim zaprl usta. Lahko govorimo o množični anamnezi, to je kolektivni izgubi spomina, ki se kaže v tem, da ljudje še danes neradi o tem razmišljajo, kaj šele, da bi o tem govorili ali celo pisali. Še živečim potomcem in sorodnikom morilcev, stražarjev pri transportu in umorih ljudi je o tem neprijetno govoriti. K tabuizaciji povojnih pomorov prispevajo tudi mnogi ljudje, ki sploh niso bili neposredno vpleteni v te dogodke, pač pa so bili kasneje le posredno udeleženi po službeni dolžnosti in direktivah v številnih upravnih organih, javnih kulturnih in izobraževalnih ustanovah ali v gospodarstvu. Če k temu dodamo še njihove družinske člane v najmanj dveh generacijah, se temu vsesplošnemu izmikanju in zavračanju pogovora o tem ne moremo čuditi.

Vsekakor v Škofji Loki opravljate veliko delo sočutja in odkrivanja naše temne preteklosti.

Kljub časovni oddaljenosti teh tragičnih dogodkov in njihovih posledicah ter kljub mnenju, da je Škofja Loka pri odkrivanju prikritih morišč med najuspešnejšimi v Sloveniji, bo preteklo še precej časa, da bo pogovor o teh krutih in težkih dogodkih normalen, sproščen in na koncu blažilen. Prav tako, da bi bila v bližnji prihodnosti vsa morišča in grobišča primerno označena, da bi bili posmrtni ostanki ubitih po možnosti izkopani, da bi opravili DNK analize, s čimer bi bilo kasneje mogoče opraviti njihovo identifikacijo in jih civilizacijsko in običajem primerno tudi pokopati na ustreznem mestu. Za to so očitno potrebni še mnogi, tudi majhni koraki. Enega od njih je že naredila Frančiška Jenko, Franconova iz Virloga. Mnogo let je hodila na bližnji Brezovec nad Trnjem, tja, kjer so bili zakopan njen brat in njegovi sotrpini. Mogoče je prav ona tudi nagovorila sorodnika Franca Langerholca, da je za ubite postavil spominski križ.

Kljub vsemu se torej najdejo ljudje, ki so nam lahko za zgled.

Naj nas njen zgled spodbudi, da o »tistih in takih dogodkih« vendarle spregovorimo, se osvobodimo, zapišemo in prekinemo urok strahu, ponižanja in pozabe. Tako lahko prispevamo svoj delež k temu, da se kaj takega, kot so bili povojni poboji, in kakor so se še petinštirideset let zatem na veliko kršile osnovne človekove pravice, med njimi človekovo dostojanstvo, pravica do poštenega sojenja in civilizacijska pravica do groba in spomina, ne bi več ponovilo. Za zgled naj nam bo Franconova Frančiška, starološka Antigona.

Ivo Žajdela, Starološka Antigona, Alojzij Pavel Florjančič, Družina, 2. 4. 2017

1/5