»Brati Kirkegaarda je nevarno. Nevarno zato, ker se izpostaviš kot posameznik – posameznik navzven, posameznik napram sistemu in predvsem kot posameznik napram notranjemu vrtincu, ki te, če si iskren, posesa in moraš zelo paziti, da boš izvlekel zdravo kožo, da ne rečem duše iz avanture,« je odgovoril Andrej Capuder na uvodno vprašanje p. Edija Kovača, ali je nevarno prisluhniti in se pogovarjati tudi s prevajalcem nove knjige založbe Družina.

Prvi dan, ko so v Cankarjevem domu odprli vrata knjižnega sejma, je založba Družina na odru društva Slovenskih pisateljev predstavila knjigo Sorena Kirkegaarda Dejanja ljubezni. Knjigo je prevedel dr. Andrej Capuder, na predstavitvi knjige v sklopu sejemskih prireditev Pokusimo besedo pa se je s prevajalcem, ki v teh dneh slavi 70. rojstni dan, pogovarjal p. Edvard Kovač.

»Govoriti o Kirkegaardu je stvar navdiha, o njem govorijo mnogi,« je potrdil Capuder misli p. Edija, ko ga je vprašal, kje ga je doletela milost srečanja s Kirkegaardom. »Neverjetno, kako je ta avtor – globoko krščanski, protestant, ki je hotel reformirati svojo dobo in želel, da ga zanamci ohranijo v spominu kot spokornika – vplival tako na levo kot desno usmerjene filozofe in mislece: tako na Heidegerja in Sartra kot na ves katoliški krog.« Da je sam prišel do njega po naključju kot mlad študent v Franciji, je povedal Capuder. »Kirkegaardova bolezen se me je dotaknil v trenutku, ko nisem vedel, ali naj se fentam, ali naj grem v samostan ali naj se oženim, izbira je bila pestra. Kirkegaard mi je pomagal pri odločitvi. Njegova kretnja iz obupa, kako lahko ven potegneš vse najslabše, pa tudi vse najboljše, če si dovolj korenit, če obupaš tja do notranjih korenin samega sebe in se potem kot po nekem čudežu prebiješ na ono stran in se nasloniš na »silo, ki te je vzpostavila«, kot to imenuje Kirkegaard. Uspel sem se nasloniti na to silo! Toda to ni bilo enkrat za vselej, ta veje se ves čas maje. Vendar iz tega se da delati, iz tega se da živeti, iz tega se da poučevati.« Od takrat je Capuder »kirkegaardjevec«, kot se je imenoval, se pravi »zasidran v eksistenci in v stalnem notranjem prepiru«.

Tudi s knjigo Dejanja ljubezni se je srečal v pariški knjigarni. »Ko sem brskal med knjigami, sem ven povlekel oguljeno Kirkegaardovo knjigo, ki so jo Francozi iz danščine prevedli kot Življenje v kraljestvu ljubezni. Rekel sem si, da to bi se pa dalo prevesti v slovenščino. Za pokoro. Ker človek ko gre v leta, gleda na to, da se odkupi za pretekle neumnosti.« Capuder je knjigo začel prevajati iz francoščine, a že po nekaj straneh prenehal in si priskrbel nemški prevod, ker Nemci, kot je dejal, »prevejajo dobesedno, Francozi prevajajo po svoje«. Priskrbel pa si je tudi danski original. Namreč ni neznanka, da dr. Capuder govori dansko, čeprav na predstavitvi tega ni povedal.

Knjigo je prevajal skoraj dve leti. »In to z veliko vnemo!« je dejal. »je ena najbolj visoko asketskih knjig. V tem smislu asketskih, ker ima ostro dialektiko in je hkrati zelo konkretna. To je psihologija ljubezni, ki smo se jo kasneje samo učili, Kirkegaard pa jo je v romantiki vedel.« Kirkegaardova knjiga je po Capudrovih besedah »magistralna improvizacija« na znameniti pasus sv. Pavla iz pisma Korinčanom o ljubezni: ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva, ni nevoščljiva, vse prenaša ... »Vsak od teh pomenov je doživel v Kirkegaardovi interpretaciji posebno osvetljitev, ki je hkrati odraz avtorjeve subjektivnosti, njegove najgloblje notranje stiske, kako idejo prenesti v dejanje, zlasti, ko gre za paradigmo ljubezni, na kateri krščanstvo stoji in pade.«

V pogovoru je Capuder opozoril na Kirkegaardovo psihološko in filozofsko nadarjenost, »ki mu je malokdo kos – in to ga dela tako očarljivega, tako privlačnega in tako nevarnega«.

Capuder je na knjigo še iz enega razloga: »Pri nas je toliko verske plaže, da nas od nje boli glava in denarnica. Resnično duhovnih knjig, ki bi segle v našo intimo in ki bi nas »zgradile«, kot pravi Kirkegaard, pa je hudičevo malo. Graditvena knjiga je slovenski izraz, ki proži mostove med našo usodno razklanostjo in našim obupom brez izhoda.«


Foto: Tatjana Splichal