Križanke in uganke vseh vrst, ki nastajajo pod bistrim očesom Andreja Praznika, najdemo tako v tedniku Družina, kot v ugankarski reviji Radovednež, katere urednik je, najmlajši pa se z njegovimi ugankami zabavajo tudi v reviji Mavrica. Za bralce Družine, njene priloge Naša družina in drugih publikacij naše založbe pa je pripravil tudi številne izletniške reportaže po planinskih, pohodniških, kolesarskih in romarskih poteh ter izdal dve knjigi z naslovom Planinski izleti za 4 letne čase. 

Do 15. junija se lahko prijavite za brezplačen izvod Radovedneža! 

Ugankarstvo je lepo razvedrilo, kako pa se iz tega rodi poklic?

Ko sem opazoval očeta, kako rešuje križanke, sem jih tudi sam poskusil reševati. Kmalu pa me je začel zanimati drug vidik: kako križanka nastane. In sem poskusil. Naredil sem jih kar nekaj, preden mi je uspelo ustvariti dobro križanko. Vaja pač dela mojstra.

Prelomno je bilo leto 1992, ko sem obiskal Pavleta Gregorca, urednika ugankarske revije Ugankarjev domenek, in mu pokazal pet svojih ugank. Zame si je vzel dve uri in mi razložil vse od A do Ž o ugankarstvu. Štiri uganke mi je vrnil s pojasnilom, da jih lahko naredim boljše, eno pa je vzel za objavo, rekoč: 'Tudi ta ni dobra, a jo vzamem za spodbudo.' Upošteval sem njegove nasvete, vendar sem zaradi drugih obveznosti potreboval kar nekaj časa, da sem uganke popravil. Ko je Gregorc že mislil, da sem užaljen in da se ne bom nikoli več prikazal, sem mu jih prinesel. Od takrat naprej sva veliko in dobro sodelovala.

Kako sploh nastane križanka?

Tega ne uči nobena šola. Treba je poskusiti, biti samokritičen in vprašati za nasvet tistega, ki o tem kaj ve. Pavle Gregorc me je naučil ugankarskih pravil, ki so jih pred desetletji postavili odlični slovenski ugankarji. Ne kar tako, ampak zato, da bi bile uganke čim bolj kakovostne in vsebinsko bogate.

Bi poskusili rešiti kakšno Andrejevo križanko? Naročite brezplačen izvod revije Radovednež! (do 15. junija)

V križanki, ki je najbolj razširjena in najbolj priljubljena vrsta uganke, se pogosto ponavljajo nekatere tričrkovne in štiričrkovne besede (ara, akt, era, Iko, Ela, Oto, Avar …). Dokler človek teh besed ne osvoji, težko rešuje križanke. Da bi bilo v križanki tudi dovolj daljših besed, ki jo naredijo zanimivo, so ugankarji postavili pravilo o povprečni dolžini besed. V slikovni križanki mora povprečna dolžina besede znašati najmanj 4,70 črke. Ob tem je treba paziti, da je križanka normalno rešljiva, zato se denimo vas v Burkina Fasu ne sme križati s potokom v Papui Novi Gvineji.

Smo Slovenci ljubitelji križank? 

Seveda, saj imamo ogromno ugankarskih revij. Veliko ljudi se s križankami kratkočasi, razvedri in si razmiga možgančke, kar je dobro. A od njih lahko odnesemo še več. Želim si, da bi se reševalci iz križank tudi kaj naučili, si kaj prebrali o osebah iz križanke, se virtualno sprehodili po neznanem mestu ... Svet je zelo zanimiv. Škoda, da hodimo pogosto po njem z zaprtimi očmi. Še posebej kristjan bi moral biti razgledan. To je zelo pomembno za življenje. Čim več veš, pametneje se lahko odločaš in manj možnosti je, da te kdo prinese okrog z lepo embalažo, v kateri ni nič. Križanke lahko precej prispevajo k razgledanosti.

Ste tudi izjemno plodovit pisec izletniških reportaž, več kot 600 ste jih že napisali.

Drži, ko me je takratni urednik Družine Franci Petrič povabil k pisanju izletniških reportaž, sem si mislil, da to ne bo preveč težko, saj sem videl in prehodil že precejšen del Slovenije. Potem pa sem hitro ugotovil, da je še veliko krajev in poti, ki jih ne poznam. Zdaj najraje hodim po poteh, ki niso zelo oblegane. Včasih že nekaj korakov stran od priljubljene izletniške točke ne srečaš žive duše.