Kot hči slovenskih staršev, ki so ob koncu druge svetovne vojne kot begunci zapustili domovino, sem odraščala v Združenih državah Amerike, in ne v Sloveniji ali Trstu. Moj oče Jože Velikonja je bil med vojno primorski domobranec. Čeprav v glavnem ni bil vpleten v bojne operacije, ga je pripadnost domobranstvu zaznamovala za vse življenje, in to v dobi, ki pogosto ni razlikovala med individualno in kolektivno krivdo. Kljub temu je britansko izročanje na tisoče Slovencev iz Avstrije v Jugoslavijo maja 1945 – ob polnem zavedanju, da bodo komunistične oblasti mnoge ubile – pri več generacijah Slovencev utrdilo prepričanje, da Britanci Titov sistem »pravičnosti« sprejemajo, ali pa ga vsaj tolerirajo.

Maria Velikonja

Povojne poboje imamo danes za zločin zoper človečnost

Vprašanje je še posebej občutljivo, ker je tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1929 podpisala Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki in jo, že kot Kraljevina Jugoslavija, leta 1931 ratificirala. Konvencija je postavila načelo, da je treba z vojnimi ujetniki ravnati humano ter jih je treba zaščititi pred umori, mučenjem, maščevalnimi ukrepi in usmrtitvami brez ustreznega sodnega postopka. Čeprav je konvencija zahtevala, da pride po koncu sovražnosti do repatriacije vojnih ujetnikov, je hkrati določala, da mora biti takšna vrnitev zakonita in humana (glej dokumente v britanskem državnem arhivu: TNA, WO 204/14629.).

Povojne poboje danes imamo za zločin zoper človečnost. Dogodki okoli povojnega prisilnega vračanja Slovencev v Jugoslavijo zato sprožajo resna pravna in moralna vprašanja glede ravnanja zavezniških sil ob koncu vojne.

Pripadati kaki vojski in se v njej bojevati, ni zločin

Med svojo poklicno kariero sem veliko delala na področju človekovih pravic in kazenskega prava, najprej kot tožilka in pozneje kot agentka zvezne policije FBI. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem sodelovala tudi z Mednarodnim kazenskim sodiščem Združenih narodov za nekdanjo Jugoslavijo. Ta izkušnja je utrdila mojo vero v nekatera ključna načela, na katerih temelji sodobno mednarodno humanitarno pravo: kazenska krivda je individualna, ne kolektivna. Vojakom se lahko sodi za zločine, ki so jih osebno storili, celotnih skupin pa se ne sme zakonito obsoditi brez dokazov ali sojenja. Pripadati kaki vojski in se v njej bojevati, ni zločin.

Domobranci so se imeli za protikomuniste, ki se upirajo revolucionarnemu nasilju

Ta načela so še posebej pomembna pri preučevanju usode slovenskih protikomunistov leta 1945. Mnogi pripadniki Slovenskega domobranstva se niso imeli za sodelavce okupatorja, ampak za protikomuniste, ki se upirajo revolucionarnemu nasilju Titovega partizanskega gibanja. Nekateri so zahodnim zaveznikom pomagali z zbiranjem obveščevalnih podatkov o nemških in italijanskih vojaških aktivnostih ter z reševanjem sestreljenih zavezniških pilotov pred Nemci. Toda v kaotičnih zadnjih tednih vojne so se razlike med kolaboracijo, protikomunizmom in politično opozicijo pogosto zanemarjale.

Zakaj so 14.000 Slovencev poslali nazaj v Jugoslavijo, ko pa so vedeli, da bodo ubiti?

Maja 1945 se je na tisoče Slovencev – vključno z domobranci, civilisti, ženskami in otroki – umaknilo proti severu v Avstrijo v upanju, da se bodo predali britanskim silam, in ne Titovi vojski. Verjeli so, da jim bodo Britanci zagotovili zaščito po mednarodnem pravu. Namesto tega so jih mnoge nasilno vrnili v Jugoslavijo.

Postavila sem si preprosto vprašanje: ali so Združene države in Združeno kraljestvo leta 1945 res jemali resno Ženevske konvencije? In če so jih, zakaj so konec maja 1945 poslali 14.000 Slovencev nazaj v Jugoslavijo, ko pa so vedeli, da bodo mnogi usmrčeni?

Fascikel WO 204 2666 v britanskem državnem arhivu. Foto: Maria Velikonja

Obširno so razpravljali, kako naj se Ženevska konvencija spoštuje ne le za vojne ujetnike

Da bi bolje razumela, kako in zakaj se je to zgodilo, sem pred kratkim posvetila teden dni raziskovanju v Državnem arhivu v Londonu. Arhivsko gradivo razkriva, da so se britanske oblasti soočale z ogromnim vprašanjem beguncev in vojnih ujetnikov v Avstriji in Italiji že dolgo, preden so se Slovenci maja 1945 umaknili v Avstrijo. Britanski vojaški in politični predstavniki so obširno razpravljali o tem, kako naj se Ženevska konvencija spoštuje ne le za vojne ujetnike, temveč tudi za civilne begunce, ki so se bali preganjanja, če bi jih vrnili v domovino.

Še 23. maja 1945 so poudarjali, da beguncev ne bodo repatriirali proti njihovi volji

Številni arhivski dokumenti dokazujejo, da so mnogi britanski predstavniki sprva nasprotovali prisilnemu vračanju, ker da je treba z begunci ravnati humano, namestiti jih je treba v taborišča in jih vračati v domovino le ob njihovem soglasju. Še 23. maja 1945 so dokumenti izrecno poudarjali, da beguncev ne bodo repatriirali proti njihovi volji (TNA, WO 204/2666).

Arhivski zapisi prav tako dokazujejo, da so bili Britanci sprva pripravljeni pomagati slovenskim domobrancem in civilistom pri umiku na varno v Italijo. Pri tem so nekajkrat izkoristili konvoje tovornjakov, ki so bili prinesli oskrbo in so se vračali. Neki britanski dokument navaja, da »so glavni načini evakuacije trenutno uporaba tovornjakov z oskrbo, ki se vračajo v Nemčijo in Francijo« (TNA, WO 204/2666).

Skupina slovenskih vojakov junija 1945 v taborišču v Forliju (vir: Zaveza, 2020, št. 116).

Sredi maja so del štajerskih četnikov premestili iz Koroške v Forlì

Kot je zapisal Ivo Jevnikar (Zajeti med Ljubeljem in Dravo, Zaveza, št. 116, junij 2020), so slovenske vojake in begunce vsaj petkrat prepeljali na varno v Italijo. Prvega maja so slovenski četniki, primorski domobranci in civilisti prestopili v Italijo in naleteli na britanske sile. Nekaj dni zatem so jih premestile v taborišča za razseljene osebe. Dne 12. maja je britanski konvoj prepeljal iz Celovca v Treviso v Italiji od 900 do 1.200 civilistov. Sredi maja so del štajerskih četnikov premestili iz Koroške v Forlì, nekaj vojakov pa so kasneje iz Rožeka prepeljali v Verono.

Transporte so ustavili, ker se je logistični sistem sesedal pod težo stotisočev

Dokumenti močno nakazujejo, da se te evakuacije niso ustavile zaradi načrtne politike zavračanja slovenskih beguncev, temveč zato, ker so bila taborišča za razseljene osebe v Italiji preobremenjena (TNA, WO 204/2666). Z drugimi besedami, Britanci Slovencev sprva niso zapustili zato, ker bi podpirali prisilno vračanje; transporte so ustavili, ker se je logistični sistem sesedal pod težo stotisočev razseljenih oseb po vsej Evropi.

Konvencija je prepovedovala vračanje v razmere, kjer bi ujetnike čakali umori, mučenje ali maščevanje

Dokumenti razkrivajo tudi globoke pravne in moralne dileme znotraj britanske civilne uprave in vojske. Po eni strani je Ženevska konvencija iz leta 1929 zahtevala, da se vojni ujetniki po koncu sovražnosti vrnejo domov »brez odlašanja«. Po drugi strani pa je konvencija zahtevala tudi humano ravnanje, in torej prepovedovala vračanje v razmere, kjer bi ujetnike čakali umori, mučenje ali maščevanje. To protislovje je postalo še posebej očitno v primerih, ki so vključevali prisilno vračanje v komunistično Jugoslavijo, od koder so zanesljiva poročila že takrat kazala, da vrnjene ljudi čakajo usmrtitve brez sojenja.

Zaradi tega so mnogi britanski častniki in uradniki večkrat izjavili, da Jugoslovanov ne bodo vračali proti njihovi volji. Poleg tega so Združene države odločno nasprotovale vsakršnemu prisilnemu vračanju Jugoslovanov v Jugoslavijo. Kljub tem stališčem pa se je politika nenadoma spremenila.

Nikolai Tolstoy Foto: Maria Velikonja

Nenadoma so prejeli ukaze, naj slovenske domobrance vkrcajo na vlake, namenjene v Jugoslavijo

Po pregledu arhivskih dokumentov menim, da je imel grof Nikolai Tolstoy v svojem delu Minister in pokoli iz leta 1986 (Nikolai Tolstoy, The Minister and the Massacres, Century Hutchinson, London 1986) v bistvu prav, ko je te dogodke opisal kot »celovško zaroto«. Tolstoy je opravil obsežno arhivsko raziskavo in opravil intervjuje s številnimi pričami, vključno z britanskimi vojaki, ki so kasneje opisovali svoj šok, ko so nenadoma prejeli ukaze, naj slovenske domobrance vkrcajo na vlake, namenjene v Jugoslavijo.

Še danes v arhivih manjkajo pomembni dokumenti, povezani z vračanji

Po Tolstoyevih besedah je bila politika proti vračanju skrivaj spremenjena na visoki politični ravni. Trdil je tudi, da so bili nekateri dokumenti potvorjeni ali odstranjeni, da bi se prikrila odgovornost za to odločitev. Med nedavnim pogovorom v Oxfordu 22. maja 2026 mi je Tolstoy potrdil svoje prepričanje, da je odločilno vlogo pri tej spremembi odigral sovjetski politični pritisk, vključno z morebitnim izsiljevanjem. Še danes v arhivih manjkajo pomembni dokumenti, povezani z vračanji (Ian Mitchell, The Cost of a Reputation, Topical Books, Lagavulin 1997).

Naslovnica knjige Nikolai Tolstoy, The Minister and the Massacres, Century Hutchinson, London, 1986.

Eden najtemnejših moralnih porazov prvega povojnega obdobja

Zgodovinarji bodo morda še naprej razpravljali o natančnih razlogih, ki so vplivali na britanski proces odločanja maja 1945. Rezultat pa ostaja nesporen. Na stotisoče Slovencev in drugih jugoslovanskih protikomunistov so nasilno vrnili v Jugoslavijo in mnogi so bili nato usmrčeni brez sojenja.

Povojni poboji, ki jih je izvedel Titov režim, so pomenili jasno kršitev pravnih in humanitarnih načel, zapisanih v Ženevski konvenciji. Ne glede na to, s kakšnimi političnimi pritiski so se vlade zahodnih zaveznikov soočale leta 1945, prisilno vračanje ujetnikov in beguncev v skoraj gotovo smrt ostaja eden najtemnejših moralnih porazov prvega povojnega obdobja ...

Gre za osebno in narodno travmo, katere posledice se raztezajo skozi generacije

Za mnoge Slovence tragedija prisilnega vračanja v domovino ni zgolj predmet zgodovinskih razprav. Gre za osebno in narodno travmo, katere posledice se raztezajo skozi generacije. Popoln zgodovinski obračun zahteva priznanje ne le zločinov, ki so jih po vojni zakrivile komunistične oblasti, temveč tudi odgovornosti tistih zavezniških predstavnikov, ki so ta vračanja omogočili.

Svetlana Brecelj, Maria Velikonja, »Delo v FBI me je naučilo, da nasilje ne izbira družbenega sloja«, Primorski dnevnik, 15. 8. 2026

1/5