Anton Gnidovec je bil prvi podpisnik znamenite duhovniške peticije za pokop 3.450 žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, po željah svojcev in v skladu s krščanskim izročilom. Tudi zaradi te svoje pobude, ki jo je podprlo okoli 500 slovenskih duhovnikov, je bila aprila 2025 povabljen, da s predavanjem nastopi na posvetu, ki ga sta ga v drugem domu slovenskega parlamenta priredila Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in Državni svet Republike Slovenije. Gospodu Gnidovcu v spomin objavljamo integralno verzijo predavanja, v katerem je tudi iz izkušnje nasilnih smrti v lastni družini z njemu lastnim sočutjem predstavil vizijo slovenske sprave, ki temelji na doslednem spoštovanju vseh mrtvih.

Anton Gnidovec med nastopom v dvorani Državnega sveta Republike Slovenije 11. aprila 2025. FOTO: Bogomir Štefanič

Univerzalni zakon

Spoštovani, dovolite mi, da v zvezi z vprašanjem odnosa do pokojnih najprej posežem v najzgodnejše otroške spomine. Naša družina je živela na kmetiji, kakor že desetine rodov pred nami. Tako se je zgodilo, da sem nekega dne prišel kot mali otrok zjutraj v hlev. V tropu zajcev je bil tudi eden poginul. Nihče od živih zajcev se ni zmenil zanj, skakali so po njem in se vzpenjali proti jaslim za seno. Bil sem začuden in žalosten. Tako je v svetu živali.

Pogreb je univerzalni moralni imperativ, je temeljno človeško in bogoslužno dejanje, tako globoko zapisano v naše človeško bistvo, da kdor tega ne spoštuje, velja najmanj za izjemnega posebneža.

Ko umre človek, se za svojce čas ustavi. Začne se duhovna in zunanja priprava na najpomembnejše dejanje, to je pokop. Pogreb je univerzalni moralni imperativ, je temeljno človeško in bogoslužno dejanje, tako globoko zapisano v naše človeško bistvo, da kdor tega ne spoštuje, velja najmanj za izjemnega posebneža. 

Zatorej ni čudno, da antropologi pokop mrtvih, poleg še nekaterih drugih imperativov, postavljajo na sam začetek človeškega rodu. Človek je postal človek takrat, ko je prvič pokopal svojega bližnjega. Tukaj izrecno naglašamo dejanje pokopa, pri katerem so žalujoči telesno ali v duhu navzoči, če fizično ne morejo prisostvovati. Žalovanje, pogreb in spominjanje spadajo v samo bistvo človeške eksistence, pri čemer ima vsako od teh dejanj svoj globlji pomen, ki se ga ne sme spregledati. To duhovniki doživljamo ob številnih slovesih, ki so pomemben del naše službe. Z dnem, ko sorodniki prijavijo pogreb, nastopi posebni čas žalovanja (gr. kairos) in priprav. Ko za pokojnega molimo, opravimo sv. mašo in ga položimo v grob, »si oddahnemo.« Namenoma sem uporabil to besedo, da bi naglasil, kako pomemben imperativ je pokop mrtvih. Storili smo, kar smo bili dolžni storiti. Zdaj nastopi drugi del žalovanja.

Ključno spoznanje znanosti in verskih izročil človeštva je, da je pokopavanje mrtvih bistvena prvina človeškega rodu, ki nas loči od živali.

Pričevanja starodavnih časov 

Revija Science je 2015 objavila, da je najstarejši znani grob na svetu odkrit v Južnoafriški republiki v kraju Rising Star Cave system. Odkritje sega približno 200.000 let nazaj in kaže, da so naši predniki najverjetneje imeli že takrat razvite obredne prakse pokopavanja mrtvih. Če to odkritje soočimo z biblično antropologijo, lahko ugotovimo, da ne gre za nasprotje, ampak za dopolnjevanje med znanostjo in teologijo. Ključno spoznanje znanosti in verskih izročil človeštva je, da je pokopavanje mrtvih bistvena prvina človeškega rodu, ki nas loči od živali. Sodobni pogledi na evolucijo dajejo v tem smislu prednost naravoslovcu Wallaceu pred Darwinom. Wallace, Darwinov sodobnik, je trdil, da področje človekovega duha (zavest, jezik, umetnost, religija …) ni mogoče pojasniti z izključno evolucijskimi zakoni. O tem v svojih predavanjih pogosto govori hrvaški akademik Vladimir Paar, ki je pred dvema letoma skupaj z Marijo Rosandić odkril in dokazal supersimetrijo genetske kode. To je odkritje za Nobelovo nagrado, ob katerem je biologom zastal dih. Gre za dokaz, da genetska koda ni evoluirala, pač pa je takšna od začetka.

Župnik Tone med nagovorom. FOTO: Bogomir Štefanič

Teološka izročila velikih verstev trdijo, da duhovni zakoni niso nekaj, kar je slučajno razvila narava, ampak so v človeka položeni kot moralni imperativ tistega, ki je človeka projektiral, Boga stvarnika, in pokop mrtvih spada v to področje.

Zakaj je to pomembno za temo, ki jo obravnavamo? Teološka izročila velikih verstev trdijo, da duhovni zakoni niso nekaj, kar je slučajno razvila narava, ampak so v človeka položeni kot moralni imperativ tistega, ki je človeka projektiral, Boga stvarnika, in pokop mrtvih spada v to področje.

Sumerci na področju Mezopotamije so ena najstarejših človeških civilizacij, katere začetek datirajo okrog leta 4500 pr. Kr. Pokopni obredi so bili zanje zelo pomembni in so tudi obširno dokumentirani, posebno v arheoloških najdiščih Ur in Uruk.

Sumerci so pokop povezali z obrednimi plesi in molitvami, da bi pokojne lepo spremili v posmrtno življenje. Rimljani in Grki so pokopavali svoje mrtve v grobnice ali žare, pogosto okrašene s kipom mrtvih ali umetniškimi okrasji. Obredi so vključevali žrtvovanje živali in prinašanje darov, da bi zadovoljili mrtve in njihove duhove.

Judovsko-krščanski pogled

Ker ima naša kultura močne judovsko-krščanske korenine, mi dovolite, da naštejem nekaj mest iz Svetega pisma, ki govorijo o pokopavanju mrtvih.

Abraham, začetnik izraelskega ljudstva (1800 let pr. Kr.), je kupil zemljišče za grob svoje žene Sare: »Potem je Abraham pokopal svojo ženo Saro v votlini na polju Mahpeli, nasproti Mamreju, to je Hebronu v Kanaanski deželi« (1MZ 23,19). Prav tam je bil pokopan tudi Izakov sin Jakob, ki je umrl v Egiptu, vendar je njegov sin Jožef balzamirano truplo iz Egipta prepeljal v obljubljeno deželo in se vrnil v Egipt. Jožef, ki je umrl v Egiptu, je pred smrtjo zaprisegel Izraelce takole: »Gotovo vas bo Bog obiskal, takrat odnesite moje kosti od tod« (1Mz 50,25). To so Izraelci po 400 letih tudi izpolnili. Lepo je opisan pogreb Jakobove žene Rahele, ki je umrla na porodu najmlajšega sina Benjamina: »Jakob je postavil spomenik na njenem grobu; to je Rahelin nagrobnik do današnjega dne«(1 Mz 35, 20).

Številna druga mesta iz stare zaveze, ki govorijo o pokopavanju mrtvih, moramo izpustiti, ta pa so dovolj, da zaznamo pozoren odnos, ki so ga imele do pokojnih že prvi tri generacije Izraelcev. Lahko sklepamo, da so vsi naslednji rodovi, ki so dobro poznali izročilo prednikov, skušali kar najbolj posnemati ravnanje svojih očakov. Morda prav od tod izhaja izjemna pozornost do pokojnih, ki jo srečamo pri Judih. Svetovno pomemben zgled odnosa do mrtvih je spominski park Yad Washem v Jeruzalemu. Postavljavci si še danes prizadevajo, da vsaka žrtev dobi svoje ime in da nihče od rojakov ne bi bil pozabljen. Posebej pretresljivo je spominjanje otrok. Branje 1,5 milijona njihovih imen poteka neprekinjeno več kot dve leti, predno se začne znova.

Brez dvoma je Tobitova knjiga vplivala na teološko izročilo Cerkve, ki med telesnimi deli usmiljenja, kot so: 1. lačne nahraniti, 2. žejne napojiti, 3. nage obleči … doda tudi 7. mrtve pokopavati.

Tobitova zgodba

Za temo, ki jo obravnavamo, pa je posebej pomembno sporočilo Tobitove knjige, ki je po vsebini in obliki biser pripovedne umetnosti z globokim religioznim jedrom. Spada v čas asirskega suženjstva med leti 722–681. Tobit se mora v Ninivah skrivati, ker kljub kraljevi prepovedi pokopava zavržena trupla nasilno pobitih rojakov. Teološki poudarek te čudovite knjige je v Tobitovi dobroti do pokojnih rojakov. Storil jim je zadnje telesno delo usmiljenja, tako da jih je tudi pokopal, pri čemer je tvegal življenje. Brez dvoma je Tobitova knjiga vplivala na teološko izročilo Cerkve, ki med telesnimi deli usmiljenja, kot so: 1. lačne nahraniti, 2. žejne napojiti, 3. nage obleči … doda tudi 7. mrtve pokopavati. Prav to mi zdaj delamo in prepričan sem, da nam bo povrnjeno ob vstajenju pravičnih.

Jezusov pogreb

Potem je Jožef iz Arimateje … prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém … in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati ... Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja (prim. Jn,19,38–42). 

To je poročilo o pogrebu človeka, za katerega smo kristjani prepričani, da je več kot človek. Pokopan je bil v naglici, pred sončnim zahodom, ker se je praznovanje sobote začelo ob sončnem zatonu. Žene, ki so šle v nedeljo zjutraj z dišavami h grobu, so hotele dokončati pogrebni običaj. Pri tem so našle kamen od groba odvaljen. Začne se doba Cerkve.

Kar je Cerkev našla lepega v kulturi narodov glede spoštovanja pokojnih, je nadgradila s svojim pogledom, ki se izraža v obredih in molitvah.

Izročilo Cerkve 

Kar je Cerkev našla lepega v kulturi narodov glede spoštovanja pokojnih, je nadgradila s svojim pogledom, ki se izraža v obredih in molitvah. Kdo je človek in kakšna je njegova večna usoda, je lepo izraženo v veroizpovedi. Na pesniški način pa je to čudovito povedal Prešeren v Krstu pri Savici. Tam Bogomila pripoveduje, da je srečala človeka, ki jo je poučil, »da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, da ljubi vse ljudi otroke svoje, da zemlja, kjer vijo viharji jezni, je kraj preizkušenj, naš dom pa visoka nebesa in da bodo onkraj groba božji sklepi mili, te, ki se tukaj ljubijo sklenili.«

Brez vere v Boga in posmrtno življenje ni mogoče osmisliti niti enega dne trpljenja, kaj šele dolgotrajno prenašanje krivice ali bolezni. Tukaj ima krščanstvo neprecenljivo vlogo, saj je pomagalo ljudem fizično in duhovno preživeti najtežje drame življenja in zgodovine.

 Cerkev veruje, da je človek ustvarjen po Božji podobi, da bi na zemlji delal dobro in prišel v nebesa. Iz tega prepričanja izhaja tudi odnos do živih in pokojnih: človek je bitje, ki ga ni nikoli dovoljeno popredmetiti, niti po smrti. Njegovo dostojanstvo prihaja od Stvarnika, h kateremu se po smrti vrača. Vera, ki je prekvasila kulturo narodov, je skozi stoletja narekovala kar najbolj spoštljiv odnos do pokojnih. Ob pojavu materialističnih ideologij in izgubi vere v Boga pa se izgublja tudi svetost človeka in dostojanstvo pokojnih. Tukaj ne mislimo samo na tri glavne totalitarizme v zadnjem stoletju, pač pa tudi na številne mehke izvedbe, ki poveličujejo kult uživanja, starejšim in bolnim predlagajo evtanazijo, pogreb pa čimbolj minimalizirajo. Kot duhovnik trdim, da se to dogaja zato, ker brez vere v Boga in posmrtno življenje ni mogoče osmisliti niti enega dne trpljenja, kaj šele dolgotrajno prenašanje krivice ali bolezni. Tukaj ima krščanstvo neprecenljivo vlogo, saj je pomagalo ljudem fizično in duhovno preživeti najtežje drame življenja in zgodovine.

Anton Gnidovec je junija 2024 med spominsko slovesnostjo pri Jami pod Krenom predstavil duhovniški apel za dostop do izkopanih roških žrtev. FOTO: Bogomir Štefanič

Mojega deda, očeta desetih otrok, so ubili na domu. Proti večeru so obkolili hišo in ker je vedel, čemu so prišli, je planil skozi zadnja vrata, vendar je na vrtu že padel.

Naj bom konkreten. Prihajam iz Suhe krajine, ki je izkusila predvsem komunistični totalitarizem. Župnija je pred vojno štela približno 700 prebivalcev. Med vojno in po njej je komunistična stran pomorila blizu 138 moških, manj kot 10 so jih ubili okupatorji. Vzorec je bil znan. Po grozovitih zločinih nad civilnim prebivalstvom so se ljudje zatekli k okupatorju. Ta jim je dal nekaj pušk. Moški so organizirali vaško stražo, ki so jo komunisti napadli in v enem dnevu ubili 40 moških. Ostali moški so šli seveda k domobrancem in po vojni v Kočevski Rog. Med njimi so trije moji strici.

Mojega deda, očeta desetih otrok, so dva dni pred tem dogodkom ubili na domu. Proti večeru so obkolili hišo in ker je vedel, čemu so prišli, je planil skozi zadnja vrata, vendar je na vrtu že padel. Morilci so prišli v hišo in žena ubitega jim je najprej morala skuhati žgance, šele potem so smeli pobrati očeta. Po vojni so nam zaplenili polovico kmetije. Na zaplembenem listu, ki ga še hranimo, piše, da če bomo delovni, bomo preživeli tudi s tem in »postali vredni člani človeške družbe.«

Fotografija Gnidovčeve družine. FOTO: zbornik Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 1990-2025

Oče je nam otrokom pogosto z bolečino govoril o teh dogodkih. Nikoli ni omenjal besedo maščevanje, ampak samo odpuščanje. Velikokrat je rekel: »Vsem sem odpustil, želim jim samo dolgo življenje in pokoro.« Ko se je z osamosvojitvijo odprla možnost obiska grobišč v Rogu, je imel obletno mašo pri breznu do smrti za najsvetejšo moralno dolžnost.

Pred Bogom smo dolžni spoštovati vse nepokopane na katerikoli strani, obsoditi zločine katerekoli strani in si prizadevati za spravo.

Spoštovani, izpostavil sem zgodbo mojega kraja in družine, ker to najbolje poznam. Je samo ena od tisočev zgodb slovenskih družin, ki ob plemenitem prizadevanju za pokop pobitih težko slišijo besede, da gre za »premetavanje kosti.« To niso kosti, to so naši bratje, očetje, sestre, žene in celo otroci. Pri tem želim zelo poudariti, da smo pred Bogom dolžni spoštovati vse nepokopane na katerikoli strani, obsoditi zločine katerekoli strani in si prizadevati za spravo.

Naj sklenem s citatom iz Esterine knjige. Kraljica Estera, žena perzijskega kralja Ahasverja (5.st. pr. Kr.), je bila Judinja. V njenem času so nasprotniki Judov pri kralju izposlovali zakon o genocidu nad Judi. Bil je že določen datum splošnega poboja. Esterin stric je nečakinji v kraljevo palačo poslal tajno sporočilo s prošnjo, naj posreduje pri kralju za njihovo rešitev. Ko mu je odgovorila, da je to smrtno nevarno, ker mora biti vsak, ki nepoklican stopi h kralju, umorjen, ji je stric odgovoril: »Če zdaj ne boš posredovala, pride Judom rešitev od drugod; ti pa sebe ne boš rešila « (prim. Est 4, 14).

Če se mi ne bomo zavzeli za pokop mrtvih, bo nekdo drug poskrbel za njihovo dostojanstvo, mi pa sebe kot ljudi ne bomo rešili. Življenje mrtvih je v Božji roki, človeški prezir ali hvala se jih ne dotaknejo. Gre za to, ali bomo mi storili dejanje, ki je najgloblji moralni imperativ onstran vsake politike in človeških ozirov ter ponižno stopali po poti sprave.

Sklep

Končna sodba o človekovi krivdi ali veličini ni naša, ampak Božja. Samo Bog vidi v človekovo srce in pozna stvari, ki jih nihče ne ve.

• Naša moralna dolžnost je, da pokojne spoštujemo in čim prej pokopljemo.
• Med številnimi predlogi o kraju in načinu pokopa ima prednost želja svojcev.
• Začasno kostnico v Škofji Loki je treba opremiti z znamenjem križa in na vidnem mestu napisati, kaj je v njej, ter označiti prostor za sveče in cvetje.
• Nemudoma je treba začeti konkretno pripravo stalnega pokopnega mesta.
• Področje Macesnove gorice je treba razglasiti za kraj posebnega pomena in določiti patronat.
• Vsa dejanja naj bodo v duhu resnice in sprave.
• Slovenska sprava je dosegljiva po poti Avguštinovega izreka: »In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas.« V bistvenem edinost, v nebistvenem svoboda, v vsem pa ljubezen.