Zapri
Iskanje

Anton Stres: Ostala je miselnost iz prejšnjega sistema

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 07. 07. 2021 / 06:15
Čas branja: 24 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.07.2021 / 11:41
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Anton Stres: Ostala je miselnost iz prejšnjega sistema

Anton Stres: Ostala je miselnost iz prejšnjega sistema
Anton Stres: Evropske volitve so v vseh državah zelo slabo obiskane, torej se veliko državljanov Evrope ne čuti prizadetih s tem, kdo bo sedel v evropskem parlamentu in kdo bo vodil Evropsko unijo. FOTO: Tatjana Splichal
Z nadškofom dr. Antonom Stresom smo se pogovarjali o pomenu Evropske unije, njenih stranpoteh, evrobirokratih, pomenu Vzhodne Evrope za Zahodno in o stanju demokracije 30 let po demokratizaciji Slovenije.

Evropska unija je dolgoletni projekt. Gospod Stres, zakaj je nastal in po čem se razlikuje od ostalih podobnih političnih tvorb v novejši zgodovini?

Zamisel evropskega združevanja je nastala po drugi svetovni vojni. Navadno mislimo, da je bil v ozadju predvsem gospodarski interes, združevanje evropskega gospodarstva. Toda utemeljitelji Evropske zveze, veliki francoski, nemški, italijanski, belgijski in drugi politiki so poudarjali, da ne gre samo za združenje, kot so rekli, nemškega jekla in francoskega premoga, ampak za združevanje na osnovi skupnih kulturnih in duhovnih vrednot. Kot vemo je Evropa nekaj posebnega. Kot je že znani duhovni pisatelj, teolog in filozof Romano Guardini rekel: »Evropa ni kontinent (celina), Evropa je ideja«. Kljub vsem razlikam, ki obstajajo med nami, imamo Evropejci veliko temeljnih skupnih točk, to so naše skupne vrednote, ki seveda izhajajo iz naše skupne duhovne (religiozne) dediščine, iz krščanstva. Gre za dostojanstvo človekove osebe, svobode, pravičnosti in ostalega, kar je s tem povezano in kar danes imenujemo človekove pravice. Ideja človekovih pravic je tudi nastala v Evropi, na osnovi evropskega razmisleka zadnjih dvesto let.

Gre za to, da bi na osnovi teh vrednot v Evropi vzpostavili drugačne razmere, kakor so vladale v preteklosti. V Evropi sta se zanetili dve svetovni vojni. Grozote obeh vojn so vzpodbudile najbolj odgovorne evropske politike, ki so bili vsi katoličani, da so razmišljali o tem, da bi iz Evrope naredili čisto posebno območje, območje miru, sprave in sodelovanja, namesto da se gledamo kot sovražniki ali celo preko puškine muhe.

V ozadju evropskega združevanja torej niso bili samo gospodarski interesi. Marsikdo tega ne poudarja, ker misli, da ljudi zanima samo povezovanje v ekonomskem pogledu. Tudi to je dobrodošlo, nikakor pa ne samo to in nikakor ne, da bi moralna ali vrednostna plat bila drugotnega pomena.

Pogovor z dr. Antonom Stresom sta pripravila novinar Družine Ivo Žajdela in novinarka Radia Ognjišče Petra Stopar. FOTO: Tatjana Splichal

Primer brexita je pokazal, da če ne upoštevamo pomembnosti razlik med državami, da dobri nameni, to je odprte meje in prost pretok delovne sile, lahko povzročijo tudi veliko slabega, v tem primeru odhod velike države iz evropske skupnosti. Namreč, poceni delovna sila migrantov je začela dušiti britanski trg delovne sile, kar pomeni, da domačini niso bili več konkurenčni z množicami novodošlih, npr. iz Poljske in drugod. Ste tudi vi zaznali ta problem?

To je samo en vidik, ni pa edini in verjetno ni najbolj odločilen. Če bi bilo samo to vprašanje, bi že našli kakšno rešitev. Poleg tega je podoben problem tudi za kakšno drugo državo, predvsem po tem, ko se je Evropski uniji leta 2004 pridružilo desetih novih članic, ki so večinoma iz srednje in vzhodne Evrope. Med njimi je tudi Slovenija. Poleg tega je perspektiva nadaljnjega pridruževanja še vedno odprta, v zadnjem času se veliko govori o zahodnem Balkanu, ki mora nekega dne postati del EU. Znotraj teh držav so različne stopnje gospodarske moči in blagostanja. Zaradi tega so nekatere dežele lahko izvažale delovno silo, ki je bila pripravljena delati za manjši zaslužek kakor domačini gostiteljic. Seveda je to podobno kot v globalnem svetu, ko se nekatera podjetja selijo drugam, kjer iščejo poceni delovno silo.

Ampak, Angleži so bili vedno nekaj posebnega.

Tudi skozi zgodovino se niso nikoli počutili čisto Evropejce. Imeli so vedno pogled, usmerjen kam drugam, saj poznamo njihov izrek »splendid isolation« /čudovita izolacija, izogibanje stalnim zavezništvom/.

Že v preteklosti, ob ideji, da se Velika Britanija pridruži predhodnicam sedanje EU, je bila dolgo časa tudi med samimi Evropejci previdnost. Menda je Charles de Gaulle dal dvakrat veto, da bi Britanci postali člani evropske povezave, ker je vedel, da njihovo srce ne bije čisto po evropsko in da imajo vedno še kake druge interese. Velik britanski imperij še vedno obstaja.

Politični sistem lahko spremeniš v treh mesecih, gospodarskega v treh letih, miselnost ljudi pa lahko spremeniš v treh generacijah.

Po drugi strani pa sam referendum o izhodu iz EU ni bil neka briljantna zmaga njegovih zagovornikov, saj so prevladali samo za nekaj odstotkov /52 %/. Poleg tega danes Škoti in tudi severni Irci razmišljajo o izstopu iz Združenega kraljestva, ker bi želeli ostati v EU. Vse to kaže, da »brexit« pri državljanih Združenega kraljestva ni bil tako enoumno zaželen. Videli bomo, kaj bo prinesla prihodnost.

Vedno večji problem EU je odnos med centralo in periferijo.

V EU je eno temeljnih načel načelo subsidiarnosti, to so Evropejci prevzeli od družbenega nauka Katoliške cerkve. Izraz pomeni decentralizacijo, da ima vsak sestavni del neke enote vse tiste pristojnosti in pooblastila, ki mu pripadajo ter jih lahko sam v zadostni meri izvršuje, se pravi, proti pretiranemu centralizmu.

Če se je v zadnjih letih malo preveč hitelo z tesnejšim povezovanjem in združevanjem, je ta prevelika hitrica imela za posledico to nelagodje periferije. Evropski politiki se bodo morali nad tem zamisliti. Ljudje, ki danes vodijo EU, niso več tisti politiki, ki so imeli izvorne vizije, teh ni več, so odšli. Zdi se tudi, da se je EU malo ustavila, v združevanju in razvoju ni vidnega ali značilnega napredka. Seveda, tudi covid in kriza epidemije je k temu pripomogla, saj je proces ustavila za dve leti. A tudi v primeru epidemije se je EU slabo izkazala. Pričakovali bi malo več solidarnosti, predvsem v primeru Italijanov, ki so bili leta 2020 v zelo težkem položaju in jim Evropejci niso kaj prida priskočili na pomoč.

Evropa je sestavljena iz zelo različnih državnih skupnosti. Že dolgo smo priča, da bi razvitejši in ekonomsko-politično močnejši radi narekovali praktično vsa pravila šibkejšim, zahodnoevropske države vzhodnoevropskim in novim članicam zveze, kar pri slednjih povzroča odpor.

Nujno je, da to povzroča odpor. Včasih sem mislil, da bi se verjetno lahko tudi Evropejci kaj naučili iz naše jugoslovanske zgodbe. Ko se je nekaj takšnega pojavilo v Jugoslaviji, z Miloševićem, je Jugoslavija razpadla. Vsak poskus unitarizma in centralizma, ki se sicer jasno kaže na določenih ideoloških področjih, bi lahko močno ogrozil nadaljnji razvoj in tudi obstoj EU. Zato si EU mora postaviti neke varovalke, da bi do tega ne prihajalo. Taka varovalka je, da se nekatere rešitve ne morejo sprejeti brez soglasja vseh, se pravi, da ne more biti do enostavnega diktata močnejših. Je pa ta skušnjava vedno navzoča. Tisti, ki je tudi ekonomsko močan, ki veliko prispeva v skupno blagajno, zaradi tega misli, da lahko narekuje drugim svoje poglede, tudi določeno ideologijo, kar pa je nesprejemljivo ter nujno povzroči odpor, in potem tudi razdor.

Če z demokracijo mislimo samo na to, da imamo svobodne volitve in je na njih izbrana večina, ki vlada ostalim, se ta večina lahko hitro spremeni v diktaturo večine nad manjšino, ko večina ukazuje manjšini in interesov manjšine ne upošteva, ker misli, da večina, ki ima oblast, lahko dela, kar hoče. FOTO: Tatjana Splichal

Tisti, ki poznajo Bruselj oziroma bruseljske centrale, opozarjajo na veliko odtujenost bruseljske birokracije od svoje baze.

To se kaže tudi v tem, da so evropske volitve v vseh državah zelo slabo obiskane, kar pomeni, da veliko državljanov Evrope ne vidi posebnega interesa in se ne čuti prizadeta s tem, kdo bo sedel v evropskem parlamentu in kdo bo vodil Evropsko unijo. Evropski parlament tudi ni parlament v pravem pomenu besede, ker ne more sprejemati za vse zavezujočih zakonov. Kvečjemu lahko sprejema kakšna priporočila, ki imajo moralno moč svojega argumenta in nič več.

Tako imenovani »evrokrati« so zelo daleč ter so zelo številni, in ta birokracija je tudi veliko krat sama sebi namen. Mnogi delajo stvari, ne da jih državljani EU potrebujejo, ampak da si lahko zagotovijo dobro plačano delovno mesto v Bruslju. To je stvarnost evropske birokracije. To je posebna vrsta ljudi. To oddaljenost in razkorak med centralo in bazo imenujejo demokratični deficit, demokratični primanjkljaj, ki se kaže v slabi volilni udeležbi na evropskih volitvah.

Krščanstvo že zelo dolgo igra pomembno vlogo v Evropi. Toda temu ni več tako. Kje vse so razlogi za to?

Gre za neki pojav, ki bega raziskovalce, teoretike, filozofe, sociologe, ki raziskujejo t. i. pojav sekularizacije. O sekularizaciji se je začelo govoriti okrog leta 1960. Pojavljala so se sociološka dela o tem, kako je sekularizacija novoveški pojav, ki bo zajel ves svet. Sekularizacija pomeni zmanjšanje vpliva krščanstva na javno življenje, poudarek je na javnosti. To ne zadeva zasebnega življenja, ampak predvsem javno. Ko se v nacionalnem parlamentu sprejemajo zakoni ali kakšne druge odločitve, se religiozne vrednote potisnejo ob stran, na njih se več ne sklicuje. Za ponazoritev: ko so pred nekaj leti v evropskem parlamentu sprejemali priporočilo, naj vsaka država zagotovi, da bo en dan v tednu dela prost dan, so se vsi strinjali glede tega. Ko pa je ena skupina kristjanov predlagala, naj se doda priporočilo, da bi praviloma to bila nedelja, – kar je seveda aluzija na krščansko izročilo nedelje – večina ni bila za to. To je tipičen primer sekularizacije, en prosti dan ja, da bi pa to bila nedelja, to pa ne. Ne bomo upoštevali krščanskega izročila.

V 60. letih je bila teorija o svetovnem procesu sekularizacije splošno sprejeta.

Nekaj desetletij potem so nekateri od teh sociologov, ki so bili takrat najbolj glasni, začeli ugotavljati, da so se zmotili. Med njimi je najbolj glasen Peter Berger /1929–2017/, Dunajčan, protestantski teolog in sociolog, ki je živel v Ameriki; z Jeseničanom Thomasom Luckmannom izdal znamenito sociološko delo o tem, kako se skozi družbene odnose gradi naš pogled in odnos do stvarnosti. Ugotovil je, da sekularizacija ni svetovni pojav, kot so mislili, ampak je to predvsem evropski pojav in pa pojav svetovnih elit. Evropa se sekularizira, medtem ko o sekularizaciji težko govorimo v južni Ameriki, v Aziji, še manj v muslimanskih deželah. Takoj pa se pojavi vprašanje, zakaj ravno v Evropi.

Berger je spočetka trdil, da nima razlage, zakaj je Evropa podvržena sekularizaciji, malo pred smrtjo pa je dal poskus razlage, ki se tudi meni zdi zelo verjetna.

Včasih sem mislil, da bi se verjetno lahko tudi Evropejci kaj naučili iz naše jugoslovanske zgodbe.

Po njegovem je na to vplivalo dejstvo, da je v Evropi je od verskih vojn dalje politična oziroma ideološka plat religioznosti zelo poudarjena. Levo usmerjeni politiki so praviloma protikrščanski in proticerkveni, desno usmerjeni bi naj bili veri in Cerkvi naklonjeni, čeprav to niso vedno. V preteklosti je bilo to zelo poudarjeno, poznamo velike spore med liberalci in klerikalci, to so poznale vse dežele, ne samo Slovenija. Pri nas se kaže s prstom na »delitev duhov« proti koncu 19. stoletja, toda tako je bilo tudi drugod. Spori, kjer so se prepletale religiozne vrednote ter politične odločitve, so močno zaznamovali versko in politično življenje. Če si bil levo nisi šel v cerkev, če si bil desno, si šel, čeprav ti to ni nič pomenilo. To naj bi škodovalo veri, ker so zaradi političnih odločitev nekateri nehali hodit v cerkev, pa ne zaradi tega, ker bi imeli kaj proti veri, ampak ker se ne spodobi, da socialist gre v cerkev. To je bilo zelo značilno za Francijo od razsvetljenstva in francoske revolucije naprej. Katoličani so bili rojalisti, zastopniki legalistične monarhije, republikanci so bili zato proti katolištvu. Verjetno je bil to res eden od dejavnikov, ki je povzročil, da so se določene sredine ljudi oddaljile od Cerkve in s tem od krščanstva.

Krščanstvo v Evropi ni na udaru samo zaradi idejnega in političnega protikatolištva. Sredi Evrope se poraja in krepi tekmec, prišlek od drugod, muslimani s svojim versko-političnim sistemom, ki se po načinu delovanja močno razlikuje od krščanstva in evropejstva. Medtem, ko so mnoge krščanske cerkve na Zahodu že prazne ali se praznijo, se dvigujejo minareti, ki napovedujejo demografske in kulturne spremembe, pred katerimi si mnogi v Evropi zatiskajo oči. Vzporedne skupnosti in celo geti oziroma t. i. »no go« območja, kamor belci nimajo več vstopa, se vedno bolj množijo po zahodni in severni Evropi. Se tudi vam zdi, da Evropa ta proces močno podcenjuje.

Vsekakor ga je podcenjevala do zadnjih let. Verjetno se danes stvari spreminjajo. Je pa to v veliki meri povezano reakcijo islama proti evropskemu vsiljevanju sekularizacije tudi njihovim deželam. Spomnimo se Irana in šaha, ki je bil prozahodno usmerjen. Tega muslimani, šiiti, niso prenesli, vrgli so ga s prestola, ga nagnali in vzpostavili islamsko republiko, kjer vladajo islamski zakoni. V nekaterih državah se je zelo okrepil islamski fundamentalizem. Turčija, ki je veljala za sekularizirano državo, pod Erdoganom postaja vedno bolj čisto muslimanska država. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo spremenili tudi ustavo, kajti v praksi so nekatere stvari že popolnoma podobne stanju v zelo fundamentalističnih režimih islamskih držav.

Na Zahodu so si dolgo zatiskali oči pred islamskim fundamentalizmom zaradi ekonomskih interesov, potrebe po delovni sili ter so te ljudi uvažali, recimo v Nemčiji, v Franciji in Angliji pa imajo odprta vrata do prišlekov iz njihovih nekdanjih kolonij. Ti so bili večinoma muslimani. Vse te države zdaj plačujejo davek za svojo kolonialno politiko in tudi za neko nerazsodno držo, ko je v 70. letih socialistični predsednik François Mitterrand na široko odprl vrata vsem, ki so prihajali iz nekdanjih francoskih kolonij ter so bili mnogi med njimi muslimani. Takrat je veljalo prepričanje, da bodo prišleki sprejeli naše vrednote. Kdo pa ne bi bil za svobodo in enakopravnost, za svobodo govora, mišljenja, to bodo ljudje takoj avtomatično sprejeli, se inkulturirali ter vključili v zahodno družbo.

Dejansko je edino upanje iskanje ravnovesja med poudarjanjem kulturne, narodne in verske identitete, ki jo imamo Evropejci, ter med odprtostjo, dialogom ter sožitjem, ki jih dolgujemo drugim ljudem.

Ampak, to se ni zgodilo.

Evropejci so bili tako prepričani v večvrednost naše civilizacije in naših vrednot, bodo drugi takoj planili po njih ter jih vzeli za svoje. Niso spregledali kratkovidnosti tega in nastalo je sedanje stanje, ki je predvsem zaskrbljujoče zaradi tega, ker država, ki ne more izvajati svoje avtoritete na celem svojem ozemlju, ni več država. Če njena policija nekam ne more vstopiti in tam vladajo neki drugi zakoni, pravila ravnanja, ki so v nasprotju z obče veljavnimi državnimi zakoni, to pomeni, da to ni več suverena država. To stanje nas zelo ogroža in je zelo zaskrbljujoče. O tem se bolj malo govori iz dveh razlogov: ker zagovorniki neobrzdanega priseljevanja nočejo pokazati teh slabosti in zato, ker po tihem soglašajo s tem. Kajti moramo vedeti, da je v Evropi zelo močna neomarksistična anarhistična miselnost, ki prodira tudi k nam. To je anarhistična kultura, ki nasprotuje narodu, narodni identiteti, nasprotuje vsaki avtoriteti, še posebej državi in Cerkvi. Avtoriteta je lahko religiozna, Bog, lahko je država, lahko je družina, ali narodna kultura. Vsem tem avtoritetam anarhizem nasprotuje in neobrzdano priseljevanje je zelo dobra voda na mlin anarhistični ideologiji. Zato ni čudno, da imajo ravno organizatorji priseljevanja in neomarksistični anarhisti tesne povezave in se med seboj podpirajo.

Zdi se, da se t. i. vzhodnoevropske države še lahko izognejo pritisku novodobnih množičnih migracij oziroma njihovemu verskemu in varnostnemu vplivu na življenje tradicionalnih skupnosti in tradicij. Kaj menite o tem?

Dejansko je edino upanje iskanje ravnovesja med poudarjanjem kulturne, narodne in verske identitete, ki jo imamo Evropejci, ter med odprtostjo, dialogom ter sožitjem, ki jih dolgujemo drugim ljudem. Proti enostranskemu pristajanju na eno skrajnost, na anarhistično ideologijo, ki prevladuje v evropskih medijih, v delu evropske politike, političnih strank ter v evropskem parlamentu, smo gotovo mi, Srednjeevropejci in Vzhodnoevropejci, s svojim izročilom narodne kulture in suverenosti, ki jo daje ta kultura, zelo pomemben dejavnik, ki lahko pripeva k streznitvi.

Ko smo leta 2004 pristopali k EU, so nas dobrohotni Evropejci, prijatelji, ki so nas že prej podpirali, rekli, kaj bomo svojega prispevali k združeni Evropi. Mi vam bomo pomagali bomo k vašemu blagostanju in gospodarskemu razvoju, kaj boste pa vi nam dali? Ob tem vprašanju sem bil v začetku malo v zadregi, a sem kmalu uvidel, kaj lahko damo. Lahko damo ravno to zavest o nacionalnih in religioznih vrednotah. Vzhodna Evropa namreč ni tako sekularizirana, kot je Zahodna. Slovenijo treba izvzeti, ker je na meji dveh svetov, ker smo bili Slovenci vedno odprti proti Zahodu, v času komunizma smo imeli odprte meje, imeli smo potni list, ki je bil deset let veljaven za vse države sveta, lahko smo se sprehajali po celem svetu, mi nismo tipični primer vzhodnoevropskega sveta. V vzhodnoevropskem ter pretežno slovanskem svetu materinščina, narod in tudi verske vrednote še nekaj štejejo. To so dežele, ki so tudi najmanj sekularizirane. Zanimivo, da se pravoslavje veliko bolj uspešno upira sekularizaciji, kakor protestantizem, katolicizem pa na pol. Pravoslavje zato, ker da veliko na tradicijo, izročilo. Človek mora biti zakoreninjen v nekem izročilu, ne da bi se vanj zapiral kot v svoj geto, kot muslimani, vendar pa spet ne, da bi ga zavrgel kot staro ponošeno obleko in se prelevil v nekaj drugega, kar dejansko ni. Človek mora imeti te korenine in iz njih rasti naprej. Ta miselnost je v vzhodnem svetu še vedno navzoča.

Tako imenovani »evrokrati« so zelo daleč ter so zelo številni, in ta birokracija je tudi veliko krat sama sebi namen.

V našem krščanstvu še štejejo religiozne vrednote. Tu se pred jedjo in po njej moli, obhajajo se razne slovesnosti in tradicionalne pobožnosti. Na zahodu so jih po koncilu popolnoma odvrgli in se dejansko sekularizirali.

V zahodnem svetu, ki je puščal kristjanom vso svobodo, so kmalu po drugem vatikanskem koncilu zelo močno razvili družbeno angažiranost krščanstva. Kristjani so se dejavno zavzemali za zdravo okolje, se vključevali v mirovniška gibanja, delo za tretji svet, pomoč nerazvitim. Cerkve so se za to tako angažirale, da je ponekod to stopilo v ospredje njihovih naporov, kakor da prva naloga ni oznanjevanje in evangelizacija. Toda eno je treba storiti in drugega ne opustiti. Dejansko je na Zahodu to tako močno prevladalo, da se dostikrat ustvarja vtis, kakor da so se Cerkve, predvsem protestantske, pa tudi katoliške, spremenile v gibanja za čisti zrak ali mirovništvo (namreč Sovjetska zveza ga je zelo podpirala, da bi slabila vojaško moč Zahoda, kristjani pa so bili naivni). Skoraj vso svojo energijo so investirali v družbeni, politični angažma kristjanov, vernikov. Včasih je katoliška vera poudarjala osebno vernost in svetost, da človek predvsem poskrbi za svoje osebno zveličanje. Po koncilu pa so mnogi preusmerili svojo pozornost v izgradnjo nekakega »raja na zemlji«.

Mi v komunizmu te možnosti nismo imeli.

Ja, ker nam je totalitarni režim to prepovedoval in onemogočal, nobenih takšnih družbenih dejavnosti nismo smeli razvijati, ki bi vsaj malo dišale po kakšnem družbenem angažmaju, še manj po političnem. Nismo imeli paralelnih struktur, dobrodelnih gibanj, tudi ne družbenih organizacij in potrebne infrastrukture, kaj šele mirovniških ali političnih dejavnosti. Družbeno in politično delovanje je bilo rezervirano za levo, rdečo elito.

Msgr. dr. Anton Stres je upokojeni ljubljanski nadškof in nekdanji dolgoletni predsednik Komisije Pravičnost in mir.

Zato pa smo razvijali tisto, kar nam je ostalo, osebno, intimno versko oziroma pobožno osebno življenje, ter s tem seveda ljubezen do Boga in tudi do domovine, jezika, izročila. Tega nam nihče ni mogel prepovedovati. To je ostalo pri nas zelo živo, medtem ko se je na Zahodu dostikrat krščanstvo samo, od znotraj, sekulariziralo s tem, ko so mnogi opustili tipično verske dejavnosti (osebno molitev, pobožnosti, bogoslužje) ter se posvetili dejavnostim, ki so na meji med vernostjo in družbeno angažiranostjo. Seveda za zelo hvalevredne cilje. Nič ni narobe, če je nekdo mirovnik, če se bori za enakopravnost ljudi, proti revščini v svetu, za nerazvite. Tudi to je potrebno. Gre le za to, kje je poudarek, kaj je središče in kaj iz njega sledi. V srednjevzhodnih in vzhodnoevropskih deželah je ostalo na prvem mestu osebno versko življenje, ohranili so pravo razporeditev, hierarhično lestvico med tistim, kar je najpomembnejše, ter tistim, kar je posledica za družbeno dejavnost.

Spomnil bi na vlogo papeža Janeza Pavla II., ki je kot Poljak imel zelo močan čut tudi za narodno kulturo in jezik. Spomnim se njegovega nastopa leta 1980 v Parizu na sedežu Unesca. Tam je imel odličen govor, v katerem je poudaril pomen narodne kulture. Rekel je nekako tako: Veste, da prihajam iz naroda, ki so ga njegovi sosedje obsodili na smrt in si ga razdelili, ampak je obstal in vzdržal na osnovi svoje narodne kulture. Ko država ni več obstajal, ni imel policije, diplomacije, ne politične oblasti. Kultura se je izkazala kot podlaga naroda in državne suverenosti. Razumel je, za kaj gre.

Gospod Stres, kaj so po 30. letih demokratizacije in osamosvojitve Slovenije pozitivne in kaj negativne pridobitve?

Naša nova država Slovenija traja že trideset let. Stara Jugoslavija je trajala 23 let. Med nami so ljudje, ki so že odrasli, ki imajo otroke, pa sploh niso poznali tistega, kar smo pred tridesetimi leti mi doživljali. Meni, ki sem star, se zdi, da je to bilo včeraj in da to vsi poznajo. Pa ne. Veliko jih je, za katere je to taka preteklost, kot je zame Franc Jožef, zanj vem samo iz pripovedovanja mame.

Vzhodnoevropejci lahko Evropi dajo zavest o nacionalnih in religioznih vrednotah.

Teh trideset let je kar precejšnja doba.

Doživeli smo nekaj, kar mi, ki smo to doživeli, nismo mislili, da bomo, oziroma smo se začeli teh realnih možnosti zavedati šele v zadnjem obdobju. Spomnim se, da sva se okrog leta 1985 v Švici na sestanku komisij Pravičnost in mir, z nekim Švicarjem pogovarjala, kako bi naredili, da bi se Slovenija rešila iz Jugoslavije. Kaj, če bi iz Slovenije naredili en švicarski kanton? Še takrat si nisem predstavljal, da bo čez pet let samostojna Slovenija resnica in da bo kmalu slovenščina postala eden od uradnih jezikov EU. To, kar smo doživeli, je nekaj, kar si naši predniki niso upali predstavljati. Kaj bi Slomšek dal, kaj Prešeren, Levstik, Cankar. Te sanje so postale resničnost. Tega ne smemo pozabiti in ob takšni obletnici, kot je tridesetletnica, je prav, da se spomnimo.

Slovenija je postala demokratična republika, država, v kateri vlada načelo človekovih pravic: dostojanstvo vsakega človeka, svobode, pravičnosti, medsebojne enakopravnosti, enakosti, brez monopolov.

Ampak, seveda, na papirju. V resnici ni čisto tako, kakor bi moralo biti. Sicer je povsod po svetu tako, da so ena stvar ideali, druga pa je resničnost. Le da je pri nas še vedno spor okoli demokracije, mislim svobodoljubne demokracije, ker je treba razlikovati med več vrstami demokracij. Tu mislim predvsem na tisto demokracijo, kjer ni privilegijev, ni diktature večine nad manjšino. Če z demokracijo mislimo samo na to, da imamo svobodne volitve in je na njih izbrana večina, ki vlada ostalim, se ta večina lahko hitro spremeni v diktaturo večine nad manjšino, ko večina ukazuje manjšini in interesov manjšine ne upošteva, ker misli, da večina, ki ima oblast, lahko dela, kar hoče. To je nesvobodoljuben način razmišljanja pri nas, to je močno navzoče. Tisti, ki vladajo in so vladali sedem desetin tega časa, so se dejansko tako tudi obnašali. Izvajali so svojo diktaturo nad ostalimi, ki na volitvah niso zmagali. Ker so lahko izvajali to diktaturo, so si tudi zagotovili zmago na naslednjih volitvah, kar se je vleklo iz volitev v volitve, iz enega mandata v drugega. Taka nesvobodoljubna demokracija se najlepše izkaže takrat, ko začne teptati samo ustavo, kar se je pri nas začelo dogajati v zadnjem času. To je karikatura demokracije, njena sprevržena oblika.

Pred 30 leti smo v Sloveniji zastavili dva procesa. Proces osamosvajanja se je končal v nekaj mesecih, na področju demokratizacije, to je zamenjave starih monopolnih skupin in z njimi povezane miselnosti, ki so jo vzpostavili v času totalitarizma, pa se to vleče še naprej. Tu pa smo veliko manj uspešni. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj se ni spremenilo?

Spremenila se ni miselnost ljudi. Marsikaj se je spremenilo, pri miselnosti ljudi pa je ostalo marsikaj pri istem. Znan sociolog je rekel, da politični sistem lahko spremeniš v treh mesecih, gospodarskega v treh letih, miselnost ljudi pa lahko spremeniš v treh generacijah. Ko smo leta 2004 vstopili v EU, sem upal, da bo ta sprememba miselnosti po zaslugi Evropejcev šla malo hitreje, da bodo vplivali na to, da bomo malo »preskočili« to obdobje. Zdaj pa se dogaja to, da je ravno obratno, da »staro« miselnost Evropejci prej podpirajo, kot pa nam jo pomagajo spremeniti. Tudi to je eno od razočaranj tistih, ki smo si od Evrope obetali hitrejše spoštovanje temeljnih načel pravne države in celovitega spoštovanja človekovih pravic, med katerimi verska svoboda nikakor ni na zadnjem mestu, ampak na prvem. Po vseh teoretikih je verska svoboda lakmusov papir, ker se preizkusi, razodene stanje demokracije in siceršnjega spoštovanja človekovih pravic v neki deželi. Tu je ta zaostanek pri nas, ki je neke vrste vzrok za nenehni kulturni boj, ali za levičarsko kulturno hegemonijo, ki traja že preveč časa.

Na področju načel političnega sistema in gospodarstva smo kar precej primerljivi drugim državam okoli nas. Ko pa gre za področje miselnosti in kulture v širokem pomenu te besede, pa zaostajamo. Staro komunistično miselnost ohranjajo trije sistemi: šolstvo, mediji in splošna kultura, verjetno je treba prišteti še sodstvo.

To je ta rdeča kulturna hegemonija, ki se vleče vseh zadnjih trideset let, ostaja enaka ter narekuje, da Slovenija za mnoge med nami še ni tisto, kar smo pred tridesetimi leti mislili in upali, da bo še za našega življenja.

Že več kot eno leto imamo v Sloveniji demonstracije, na katerih levičarji demonstrirajo proti vladi. Desnica je doslej demonstrirala le proti levo usmerjenim sodnikom in migrantom, zelo parcialno torej. Levičarji pa imajo vlado, ki jo vodi desna stranka, za nelegitimno. Kaj nam levičarji s tem pripovedujejo?

To je povezano s kulturnim stanjem duha, s kulturnim bojem, ki pri nas še kar traja. Pred tridesetimi leti smo namreč v Sloveniji zastavili dva procesa. Proces osamosvajanja se je končal v nekaj mesecih, z mednarodnim priznanjem, vstopom v Združene narode, Nato in na koncu v Evropsko unijo. Naša osamosvojitev je bila s tem izpolnjena, smo suverena država, ki jo kot takšno priznavajo vse druge države.

Na področju demokratizacije, to je zamenjave starih monopolnih skupin in z njimi povezane miselnosti, ki so jo vzpostavili v času totalitarizma, pa se to vleče še naprej. Tu pa smo veliko manj uspešni.

Zakaj?

Malo bolj liberalni, mlajši komunisti so se pridružili temu procesu zato, da bi ohranili čim več starih pozicij. Pridružili so se demokratičnim silam zato, da bi demokratizacija ostala programirana, torej takšna, da ne bi ogrozila njihovih privilegijev, ampak bi jo oni še naprej nadzorovali. Šlo je za to, da se čim manj spremeni ter da se čim več starih navad in socialističnih idej ohrani. Tudi ta, da je komunizem določen za vladanje in dokončno prevlado, drugi pa morajo izginiti, tako ali drugače. To je sestavni del levičarske komunistične ideologije, po kateri je družba razdeljena na dva razreda, na razred naprednih (proletarcev) in tistih, ki so zaostali, reakcionarjev. Ti reakcionarji so lahko veseli, da sploh lahko živijo, da jih ne pobijejo, in da dobijo kakšno drobtinico z bogatinove mize, drugo pa je pridržano zanje. To je temelj miselnosti, ki se vleče trideset let in bo še nekaj časa, dokler bo vladala ta kulturna hegemonija.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh