V pogovoru za Družino pripoveduje o pretresljivih prizorih revščine, neverjetni življenjski moči domačinov, fotografiranju ljudi v različnih kulturah ter o srečanju s Pedrom Opeko, ki ga je globoko ganilo.

Cela dvorana vstane, ljudje se primejo za roke, pojejo in se zibajo. Mene je na eni strani držala deklica, na drugi gospod. Solze so mi tekle po licih. Takšne povezanosti še nisem doživel. (Anton Tomažič)

Zakaj ste se odločili obiskati prav Madagaskar?

Imam srečo, da precej veliko potujem. Trenutno zaključujem knjigo, v kateri bom na kratko z več kot 1400 fotografijami opisal svoja potovanja po več kot 120 državah. Rekel sem si, da bi lahko bilo zadnje poglavje prav o Madagaskarju. Namreč, že nekaj let sodelujem tudi v programu botrstvo, ki ga vodi misijonar Janez Mesec, kjer finančno pomagam otrokom. Verjetno bom sedaj prispeval še kakšno večjo donacijo. Zanimalo me je tudi, kako ljudje tam živijo in sem se odločil, da jih grem obiskat. Ker sem vedel, da je eden najbolj posebnih delov Madagaskarja tudi delo Pedra Opeke, sem najprej obiskal njega in z njim preživel dva oz. tri dni. Zdaj pa sem na poti k Janezu Mescu v Manambondro. Moram reči, da je to potovanje zame eno najboljših doslej. Tudi zato, ker bom tukaj skoraj štiri tedne – še nikjer nisem bil tako dolgo. Polno je močnih čustev, od srečanja s Pedrom Opeko v Akamasoi do vsega, kar me še čaka pri Janezu Mescu. Tam bom skoraj teden dni in bom poskušal čim več pomagati.

Kako ste doživeli srečanje s Pedrom Opeko?

On me spominja na Jezusa. Je pravi svetnik. Vedel sem, da so njihove nedeljske maše nekaj posebnega, zato sem načrtoval obisk tako, da sem bil prisoten pri maši, ki traja več kot tri ure. Vzdušje je bilo neverjetno. Prisotnih je bilo osem ali devet tisoč ljudi, med njimi ogromno otrok in mladih. Pedro vodi mašo v dveh jezikih, malgaščini in francoščini. Pri njih vse poteka počasneje in bolj doživeto kot pri nas. Že samo povzdigovanje kruha in vina traja nekaj minut, saj se duhovnik obrača v vse smeri, ker ljudje stojijo okoli njega. Ko pa si zaželijo mir, cela dvorana vstane, ljudje se primejo za roke, pojejo in se zibajo. Mene je na eni strani držala deklica, na drugi gospod. Solze so mi tekle po licih. Takšne povezanosti še nisem doživel. To je namreč povsem drug svet. Ko je maše konec, Pedro ostane med ljudmi še skoraj eno uro in pol. Z njimi se rokuje, jih posluša, pomaga, oni pa se ves čas zbirajo okoli njega. Nato pridejo še najbolj ubogi, bolni in ljudje z duševnimi boleznimi, ki ga skoraj ne spustijo. Šele uro in pol po maši lahko odide. Takrat sem pomislil, da je bilo verjetno podobno tudi pri Jezusu.

Ko sva s šoferjem odhajala iz Akamasoe ob štirih zjutraj, sem videl dolge vrste ljudi, ki so čakali na vodo. Očitno je hitro zmanjka, zato pridejo čakat že sredi noči. To je vsakodnevni boj za vodo. (Anton Tomažič)

Kako bi opisali njegovo delo na Madagaskarju?

Slišal sem za številke, a nisem vedel za razsežnost njegovega dela, dokler nisem prišel tja. Iz nič je ustvaril ogromno naselje Akamasoa. Z njegovo pomočjo so naredili dva velika kamnoloma, kjer izdelujejo granitne kocke, s katerimi so tudi zgradili naselje – okoli štiri tisoč hiš, med njimi tudi osnovne šole in univerzo. To je neverjetno. Danes tam živi približno 25 tisoč ljudi, okoli tri tisoč jih je pri Opeki tudi zaposlenih, da mu pomagajo in gradijo. Do mene je bil Pedro izjemno prisrčen. Sva približno istih let in sva se lepo ujela. Otroci in domačini so mi ves čas stiskali roke in se smejali, povsod pa je bilo čutiti eno samo prijaznost.

Kako bi opisali razmere med revnejšim prebivalstvom?

Zdaj grem v precej težje razmere. Že med 17-urno vožnjo z lokalnim šoferjem sem videl številna revna naselja. To niso niti prave hiše, ampak barake brez elektrike. Medtem je vožnja trajala tudi tri ure v popolni temi. Čuden občutek je, ko se voziš skozi naselje brez ene same luči, ljudje pa sedijo pred hišami in se pogovarjajo v temi. Potem pa sem pogledal v nebo. Še nikoli nisem videl toliko zvezd. Ker ni svetlobnega onesnaženja, je pogled v jasno nebo neverjeten. Veliko o njihovi revščini pove že podatek, da nimajo elektrike, tekoče vode in kanalizacije. V naselju, kjer je Opeka, vodo pripeljejo s cisternami in si jo prebivalci natočijo v rumene kante oz. posode. To je njihov glavni vir vode. Jaz je nisem pil, ker bi lahko imel težave, vendar oni so te vode navajeni. Ko sva s šoferjem odhajala iz Akamasoe ob štirih zjutraj, sem videl dolge vrste ljudi, ki so čakali na vodo. Očitno jo hitro zmanjka, zato pridejo čakat že sredi noči. To je vsakodnevni boj za vodo.

Kako pa kljub revščini gledajo na življenje?

Težko sodim po nekaj dneh, a imam občutek, da jih materialno pomanjkanje ne oropa sreče. Imajo čudovite otroke in med njimi je veliko topline. Malo v šali pravim, da imajo v nerazvitem delu zaradi 13 ur dolgih noči brez elektrike verjetno več otrok. Znajo najti veselje tudi v težkih razmerah.

Na Karibih ljudje verjamejo, da jim fotografiranje lahko »ogrozi dušo«, zato brez dovoljenja ne smeš fotografirati. Tukaj na Madagaskarju pa imam občutek, da večina ljudi rada vidi, da jih fotografiraš. (Anton Tomažič)

Fotografije, ki jih ustvarjate na Madagaskarju, boste objavili v svoji knjigi. Kateri prizori so se vam najbolj vtisnili v spomin?

Fotografija je moj največji hobi poleg potovanj. Kamor koli grem, ves čas razmišljam, kakšen motiv bi lahko ujel. Tudi kakšen video kdaj naredim. Na Facebooku ne objavljam pogosto, ko pa, objavim predvsem umetniške fotografije, torej takšne, ki so estetsko lepe. Objavim pa tudi dokumentarne fotografije – takšne, ki nekaj povedo o vsebini. Zdaj sem npr. objavil fotografije žensk, ki nosijo stvari na glavi, tako kot to počnejo marsikje po Afriki. Ena izmed bolj pretresljivih izkušenj je bila v kamnolomu, kamor me je peljal Pedro, da bi videl, kako ženske delajo. Tam iz granita izdelujejo kocke za gradnjo, nekatere pa jih tudi nosijo. Snemal sem na skrivaj. Ena ženska si je v košaro naložila granitne kocke, nato je košaro dvignila nad glavo ter počepnila in z vsako roko dodajala kocke v košaro. Mislim, da je bila košara težka več kot 50 kilogramov, morda blizu 100. Dvigniti jih verjetno ni mogla, vendar nosila jih je pa lahko. Ta prizor me je popolnoma pretresel – njihova moč in volja, pa tudi to, kaj vse so sposobni narediti.

Video, kako ženska v košaro na glavi daje granitne kocke:

Glede na to, da ste posneli video na skrivaj, me zanima, kako se ljudje odzivajo na fotografiranje in snemanje?

To je vedno velika dilema za fotografe. Zelo je odvisno od države in kulture. Na Karibih ljudje verjamejo, da jim fotografiranje lahko »ogrozi dušo«, zato brez dovoljenja ne smeš fotografirati. Tukaj na Madagaskarju pa imam občutek, da večina ljudi rada vidi, da jih fotografiraš. Kljub temu sem zelo previden in vedno vprašam za dovoljenje. Otroci pa pogosto sami prosijo: »Fotografiraj me!« Nato jim pokažem fotografijo in vsi so srečni.

V mnogih delih sveta ljudje živijo v neprimerno slabših okoliščinah, a se kljub temu ne pritožujejo. Mi pa imamo srečo, da živimo v Sloveniji in Evropi, kjer sta mir in varnost. (Anton Tomažič)

Ste kdaj doživeli tudi neprijetno izkušnjo zaradi fotografiranja?

Leta 2001 sem bil na karibskem otoku Nevis. Od daleč sem fotografiral eno žensko na skrivaj in se potem hitro obrnil stran. Opazila me je, prišla do mene in zelo burno reagirala. Govorila je, da ji kradem dušo ter da moram fotografije izbrisati. Nekaj dni pozneje sem na Karibih doživel nesrečo in padel v globoko jamo, iz katere sem se rešil šele deveti dan. Mislil sem, da bom umrl. Takrat me je pekla vest in sem celo pomislil, ali je to morda kazen. Čeprav ne verjamem v vraže, človek v takšnih trenutkih pomisli na marsikaj. Od takrat sem pri fotografiranju veliko bolj previden. Redko se pripeti, da fotografiram ali snemam na skrivaj.

Kaj bi ljudem v Sloveniji sporočili iz Madagaskarja?

Zdi se mi pomembno, da smo zadovoljni s tem, kar imamo. Zavedati se moramo, da so stvari, nad katerimi se pogosto pritožujemo, v resnici manj pomembne. V mnogih delih sveta ljudje živijo v neprimerno slabših okoliščinah, a se kljub temu ne pritožujejo. Mi pa imamo srečo, da živimo v Sloveniji in Evropi, kjer sta mir in varnost.

Misijonarjem na Madagaskarju lahko pomagate z donacijami tukaj.