Nadaljevanje iz: Bela Cerkev, partizani 1942, Milan Žlender, Janko Maček [1]

V noči od 9. na 10. julij 1942, komaj pet dni po v Vesteh opisanem prevzemu oblasti v občini, so partizani odgnali proti Klevevžu Jožeta Ajdnika iz Bele Cerkve, Leopolda Klobučarja z Vinjega Vrha, Franca Gričarja iz Družinske vasi in še nekaj drugih mož in fantov, med njimi bivšega župana Vinka Bevka in občinskega komisarja Cvetka Zorka. Komisarjevega brata Franca Zorka so iskali, pa se je še pravi čas umaknil; odgnali so pa tedaj tudi Stanka Grahuta iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Naslednje dni so jih zasliševali v štabu Krškega odreda. Po zaslišanju in mučenju so Ajdnika, Gričarja in Klobučarja ubili, Cvetko Zorko jim je pobegnil, druge so pa izpustili. Iz zapisnikov teh zaslišanj zvemo, kaj je tožitelje predvsem zanimalo in kako so se obtoženci zagovarjali. Seveda je pa pri tem treba imeti pred očmi posebne okoliščine, v katerih so ta zaslišanja potekala, saj je zasliševalec lahko z mučenjem pripravil svojo žrtev, da je govorila po njegovi želji, ali pa njene izjave v zapisniku formuliral po svoje.

Župnijska cerkev sv. Andreja v Beli Cerkvi. Foto: Ivo Žajdela

Partizanska zaslišanja? Ne »zaslišanja« komunističnih zločincev.

Po zapisniku sodeč, je bil glavni obtoženec na »procesu« v štabu Krškega odreda Jože Ajdnik. Na vprašanje, ali ve, zakaj je aretiran – to vprašanje je bilo menda postavljeno vsem zaslišanim – je Ajdnik odgovoril: »Ne vem«. Sledilo je vprašanje: »Kaj veš o shodu – sestan­ku, ki je bil baje pri Trebnjem?« Odgovor: »Bil je pri Sv. Ani pri Mirni Peči. Od nas smo bili: Gregorčič Karel – sedaj pri partizanih, Peterlin Ivan, jaz in Zorko Franc, ki nas je spravil skupaj. Vseh nas je bilo okrog 15. Go­vorilo se je proti Italijanom in tudi proti komunistom. Pozneje sem govoril samo z bra­tom od Peterlina – Gustelnom, s katerim sva skupaj brala liste Svobodna Slovenija in Slovenija in Evropa. Od 12 izvodov, ki sem jih dobil od Rataja v Št. Petru, sem 3 izvode oddal, ostale sežgal. Dal sem Peterlin Gustelnu, Gregorčič Karlu in Kaplan Francu.«

»Kaj veš o jugoslovanski narodni armadi in Mihajloviću?« »Slišal sem na sestanku, da je Mihajlović vodja jugoslovanske narodne armade.« »Kaj veš o beli gardi?« »Rataj mi je rekel, da je treba organizirati, jaz sem mu odklonil in Zorku prav tako.«

Farne spominske plošče v Beli Cerkvi. Foto: Ivo Žajdela

Partizani so bili paravojska (pretorijanci) Kardeljevih komunistov

Po dveh urah so nadaljevali: »Ko smo se vračali od Sv. Ane, smo Zorka pustili zadaj. Ko sem kasneje prišel v Novo mesto, sem srečal Vebleta. Naročil mi je, naj se oglasim pri Rataju. Ko sem fante vprašal, kakšnega mnenja so, so izjavili, da se ne izplača. Od tistih, s katerimi sem jaz govoril, sigurno ni nobeden zraven. Grahut Stanko je bil tudi na sestanku pri Sv. Ani. Literaturo sem dobil v zimskem času. Možnosti za zvezo z Vebletom in Ratajem se nisem poslužil.« »Se čutiš kaj krivega?« »Samo toliko, ker sem vzel liste.«

Pri Francu Gričarju je zapisan rojstni datum 19. 7. 1878 in poklic: policijski višji stražni podnarednik, služboval v Trstu 1897–1913 in v Ljubljani 1913–1923. Na vprašanje, ali ve, zakaj je aretiran, je odgovoril, da mu niso povedali. Zapisnik ni zaključen.

Cvetko Zorko, občinski komisar, je menil, da je aretiran zaradi svojega brata Franca, in dodal, da ga je večkrat svaril, naj v domači hiši ne razpravlja o politiki. Ni bil zadovoljen, ko je brat sodeloval pri kolportaži Slovenca in Slovenčevih knjig. Ko so Cvetka obvestili, da ga je visoki komisar Grazioli imenoval za komisarja občine Bela Cerkev, ni imel nobene izbire, moral je sprejeti to funkcijo.

Partizanska »naredba« poti civilnemu življenju

Tudi druge so spraševali, kaj vedo o beli gardi, ali so brali belogardistične časopise in podobno. Gričarja so obtoževali, da je tolmačil Nemcem, Klobučarja pa, da je bil v službi na gradu Otočec, vse drugo se je pa vrtelo okrog bele garde; na zaključno vprašanje, če imajo kaj pripomniti, so skoraj vsi odgovorili, da jim »je naredba o beli gardi znana«. Morda je bila s tem mišljena 1. naredba štaba Dolenj­skega odreda za 28. maj, ki sta jo podpisala Urban Velikonja in Tone Nosan in s katero je bilo zagroženo, da bo po kratkem postopku ustreljen vsak, komur bo dokazano, da je član belogardistične organizacije. Kje so se prebivalci Bele Cerkve tako temeljito seznanili s to »naredbo«? In kdo naj bi bil član belogardistične organizacije? Tudi tisti, ki je prodajal knjige Slovenčeve knjižnice?

Ajdnikova mati Jožefa in oče Franc.

Ajdnikovi, tipična slovenska družina, tarča komunistov

Nekdo od zaslišancev je menda izjavil, da je Jože Ajdnik belogardist; kaj ga je nagnilo k taki izjavi? Kaj si je pod pojmom bela garda sploh predstavljal? Jože Ajdnik je bil rojen leta 1910. Za njim je pri Ajdnikovih prijokalo na svet še pet otrok. Dva sta kmalu umrla, Avguštin in dve sestri pa so delali Jožetu družbo. Ajdnikova kmetija ni bila ravno maj­hna, toda otroci so kljub temu iskali še kak dodaten zaslužek. Ko je v Beli Cerkvi začela delati mlekarna, je kdo od Ajdnikovih vsako jutro še pred svitom napregel konje in hitel pobirat mleko po okoliških vaseh. Martina se je izučila za šiviljo in je potem imela doma »priviligiran« položaj. Avguštin je postal klju­čavničar in se je že pred vojno priženil v sosednjo vas Gradenje.

Vsi Ajdnikovi so bili dobri pevci, zato so radi sodelovali pri cer­kvenem pevskem zboru. Jože je bil tudi kapelnik gasilske godbe, kot sem že omenil. Pri vsaki igri, ki so jo uprizorili na odru belocerkovskega prosvetnega doma, je bil med igralci tudi kdo od Ajdnikovih. Poleg vsega dela in številnih konjičkov je Jože tudi čebelaril. Ni čudno, če je užival v družbi marljivih čebelic, saj je tudi njegovo življenje bilo izpolnjeno z neprestanim delom.

Gojenci Kmetijske šole na Grmu v Novem mestu pred drugo svetovno vojno. Prvi z desne sedi Jože Ajdnik, ki so ga komunistični teroristi umorili julija 1942.

Partizanski umor Jožeta Ajdnika, Franca Gričarja in Leopolda Klobučarja

Ko so Jožeta odgnali, je bil oče zelo zaskrbljen, vendar na zunaj tega ni pokazal. Ni vedel, kako bi sinu pomagal. Verjetno mu je tedaj nekdo svetoval, da je napisal pismo (Arhiv Slovenije – dis. Enota, Linhartova 9), kjer je skušal Jožeta opravičiti, češ da je »bil žrtev terorizma Vzajemne zavarovalnice.« 17. julija, ko je bilo to pismo napisano, je bil Jože Ajdnik že v grobu skupaj z Gričarjem in Klobučarjem. Domači so pa še nekaj časa upali, da se bo vrnil, saj so jim govorili, da so ga poslali na Kočevsko.

Jože Ajdnik, ki so ga partizani umorili julija 1942.

Grozljivi partizanski umor Stanka Grahuta je imel strašne posledice

Hkrati z možmi in fanti iz Bele Cerkve so pri Klevevžu zasliševali tudi sedemindvajsetletnega Stanka Grahuta iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Kot član Fantovskega odseka je bil Stanko znanec Jožeta Ajdnika in drugih belocerkovških fantov. Po tistem zaslišanju so ga izpustili, toda proti koncu avgusta so spet prišli ponj. Tedaj so se zadrževali v gozdu nedaleč od Šmarjete. Ko so izvedeli, da se bližajo legionarji, so »ga justificirali, čeprav proizvedbe o njem še niso bile končane«.

Med mučenjem je Stanko klical na pomoč in okoliški prebivalci so to slišali. Šli so na tisti kraj in našli njegovo zmrcvarjeno truplo, pokrito samo z listjem. Pogreba v Šmarjeti se je udeležilo zelo veliko ljudi. Novomeški okrož­ni obveščevalec OF je o vsem tem poročal v pismu od 3. septembra, ki je nekaj mesecev kasneje prišlo v roke legionarjem in njegov prepis so objavile tudi Vesti (AINZ 110 B, II 0244717).

Poročilo »obveščevalne službe pri Okrožnem odboru OF za Novo mesto« »glavnemu poveljniku Slovenskih partizanskih čet« 3. septembra 1942 o »zaslišanju« Stanka Grahuta. Vir: Črne bukve, 123

Partizanski umor Avguština Ajdnika

Lep primer, kako je delovala »kazenskopravna in civilnopravna oblast«, ki so jo 4. julija partizani vzpostavili v Beli Cerkvi, je »obsodba« Avguština Ajdnika, Jožetovega mlajšega brata. Oktobra 1942, ko se je že vedelo za Jožetov grob pri Klevevžu, je neki domači somišljenik OF opozoril Avguština, naj se za nekaj časa umak­ne od doma, ker je tudi on v nevarnosti. Avguštin ga je odločno zavrnil, da ne bo nikamor hodil, ker nima nič na vesti. Ko je 10. novembra šel po opravkih v sosednjo vas, so ga prestregli partizani in odgnali v svoje takratno taborišče onkraj Šmarjete. Po hudem mučenju so ga v bližini taborišča ubili in zelo plitko zakopali. Upanje domačih, da se bo morda le vrnil, je bilo kratkotrajno.

Brata Jože in Avguštin Ajdnik. Jožeta so komunisti umorili julija, Avguština pa novembra 1942.

Po umoru so partizani še izropali Ajdnikov dom

Sredi noči na 13. november so Lindičevi v Gradenju, med njimi Avguštinova žena in trije otroci, dobili obisk. Novi oblastniki so prišli opravit zapuščinsko obravnavo za Avguštinom. Zahtevali so njegov delež. Pobrali so vso njegovo obleko, žito, krompir, zabelo, pre­kajeno meso in vse znesli na voz, ki so ga potegnili izpod kozolca. V hlevu so vzeli naj­boljšega prašiča, kravo in vola, ki so ga vpregli v voz, in odšli. Po njihovem je bil ta postopek zakonit, saj je 1. naredba štaba Dolenj­skega odreda za 28. maj 1942 poleg smrtne kazni za »člane belogardistične organizacije« predvidela tudi zaplembo njihovega pre­mo­ženja (Franček Saje, Belogardizem, str. 290).

Bela Cerkev, farne spominske plošče, ime Avguština Ajdnika, ki so ga partizani umorili novembra 1942. Foto: Ivo Žajdela

Furlanova družina v Dolenjem Kronovem

Posebnost »osvobodilnega« boja v letu 1942, ki se je gotovo premalo zavedamo, je bilo kruto iztrebljanje celih družin. Kako so mogli govoriti o boju proti okupatorju, hkrati pa moriti slovenske matere in celo otroke.

V Dolenjem Kronovem pri Beli Cerkvi je ži­vela Furlanova družina. Oče Franc Furlan je bil rojen leta 1890 v Studenem pri Postojni. Njegov rojstni kraj se je po prvi svetovni vojni znašel v Italiji in France se je tedaj odločil za odhod na drugo stran meje. Vstopil je v orožniško službo in leta 1921 je bil na Dolenjskem na orožniški postaji v Mirni Peči. V začetku leta 1922 se je poročil z Marijo Zandir iz Češnjice pri Šentjanžu in decembra istega leta sta že dobila sina Draga. Tudi drugi sin Marjan je bil še rojen v Mirni Peči, kmalu potem pa je bil oče prestavljen v Kronovo pri Beli Cerkvi. Tu si je družina postavi­la skromno hišo in pri njih je živela tudi stara mama Ivana Zandir. Tretji sin France je bil rojen leta 1940, ko je oče, ki je tedaj že imel čin narednika, nekaj časa služboval v Črnomlju.

Aprila 1941 je Franc Furlan odložil uniformo in prvo leto okupacije preživel kot upokojenec doma v Kronovem. Oba starejša sinova sta nadaljevala šolanje, Drago je bil v Ljubljani na učiteljišču, Marjan pa na meščanski šoli v Novem mestu. S sovaščani v Kronovem so se Furlanovi dobro razumeli, tesnejših povezav z njimi pa niso imeli, saj so še premalo časa živeli v tem kraju. Pravijo, da je oče Franc kot orožnik bil strog, toda pravičen. Ljudje so to razumeli in zaradi tega v vasi in okolici ni imel sovražnikov.

Leta 1942 umorjeni Jože Ajdnik na spominskih ploščah v Beli Cerkvi. Foto: Ivo Žajdela

Partizanska ugrabitev in umor Furlanove družine

Ko so v noči na 10. julij 1942 iz Bele Cerkve od­gnali Jožeta Ajdnika in druge, se pri Furlanovih niso oglasili. Marjana prepoved potovanja v Novo mesto ni motila, saj so bile počitnice, Drago pa tisto leto v začetku julija ni prišel domov kot navadno. Potovanja so bila povsod omejena ali prepovedana, zato se temu nihče ni čudil.

V četrtek, 23. julija, okrog treh popoldne je prišlo nekaj partizanov v Dolenje Kronovo. Ustavili so se pri Furla­novih in čez nekaj časa so sosedje videli, kako so z očetom Francem in sinom Marjanom odšli po cesti proti Šmarjeti. Mama Marija je tisto popoldne plela korenje na Tratnikovi njivi pri Lutrški vasi. Ko jo je sosed, vaški zaščitnik, pritekel klicat, naj hitro gre domov, se je poslovila od Tratnikove matere: »Zbogom! Če se ne vidiva več, dajte zame za kakšno mašo.« Toda Marijo so tisto popoldne še pustili doma.

Hiša družine Furlan v Kronovem, ki so jo leta 1942 uničili partizani, stanje 28. 11. 1995. Foto: Ivo Žajdela

Menda so partizani očeta Franca Furlana »zasliševali« in mučili sedem ur

O umoru Furlanove družine so Vesti nekaj­krat poročale, najobširneje 20. septembra 1942. Očeta Furlana in sina Marjana so umorili v petek, 24. julija; menda so očeta zasliševali in mučili celih sedem ur. Ko se je med mučenjem onesvestil, mu je sin moral pomagati, da se je spet zavedel, in potem so »sodniki« nadaljevali delo. Eden od mučiteljev, ki je verjetno imel opraviti s Furlanom, ko je bil orožnik v Kronovem, je zdaj kričal nad njim: »V oči mi poglej. Tudi jaz sem ti nekoč moral gledati v oči.«

Leta 1942 umorjena Franc Gričar in Polde Klobučar na spominskih ploščah v Beli Cerkvi. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski umor noseče Marije Furlan

V nedeljo, 26. julija, zgodaj popoldne so prišli še po mamo Marijo. Baje se je upirala, da ne bo šla z njimi, in rekla, naj jo kar doma ubijejo. Sosedje so spet videli, ko so jo, praznično oblečeno, odgnali po cesti proti Šmar­jeti. V naročju je nesla manj kot dve leti starega sinčka. Stara mati je stala pred domačo hišo in gledala za odhajajočimi. Preden so izginili za ovinek, se je hči še obrnila in ji pomahala v slovo.

Poročilo pove, da so se na poti ustavili pri gostilni Nace, ker je bilo Mariji slabo. Naslednji dan so jo ljudje še videli, ko je z otrokom v naročju sedela pred neko hišo. Gotovo so jo še ta dan, 27. julija, umorili, kajti v torek zgodaj zjutraj se je v Kronovem pojavila partizanka z otrokom v naročju. Ko je poizvedela, kje je pri Furlanovih, je odšla tja in otroka izročila stari materi Ivani. Pravijo, da je bila Marija v visoki nosečnosti, vendar mučiteljev niti to ni odvrnilo od njihove odločitve (AINZ, 110 A-II O243873. Slovenski dom 8. 4. l944, str. 9).

Konec v: Bela Cerkev, partizani 1942, Jože Ajdnik, Avguštin Ajdnik, Stanko Grahut, Drago Furlan Oran, Janko Maček [3]

1/7