Naša današnja zgodba naj bi govorila o trpljenju in stiskah, ki so jih v letu 1942 doživljali ljudje Bele Cerkve in okolice, ko se je tudi na tem koščku Dolenjske začela krvava /komunistična/ revolucija, vendar moramo za začetek poseči še nekaj let nazaj, v čas pred drugo svetovno vojno. Tedaj ob Krki pod Belo Cerkvijo še ni tekla široka cesta in bela cerkev sv. Andreja se je s svojega hribčka, kjer je že več kot devetsto let cerkveno središče, v miru razgledovala proti Podgorju in Gorjancem. Glavna cestna povezava med Novim mestom in Brežicami je šla po drugi strani Krke skozi Šentjernej in Kostanjevico. Iz Bele Cerkve so do ceste prišli čez most pri Dragi, v Novo mesto so pa navadno potovali kar po svojem bregu zelene reke mimo Kronovega, Št. Petra, Lešnice in Ločne.

Bela Cerkev Foto: Ivo Žajdela

Življenje pod Vinjim Vrhom

Seveda ljudje za razglede in izlete po lepi okolici niso imeli veliko časa, saj jih je dan za dnem priganjalo delo, zdaj v vinogradu zdaj na polju ali v gozdu. Komaj je odlezel sneg, že so oživeli vinogradi na Vinjem Vrhu. Tudi po dvajset in več kopačev je hkrati delalo v enem vinogradu, zato med napornim delom nikoli ni manjkalo veselja. Kljub deset in večurnemu garanju se kopačem zvečer ni mudilo domov, ampak so še ostali v zidanici in vesela pesem ter vriski so se razlegali tja v šmar­ješko in škocjansko faro, katerih območje se je začenjalo blizu Vinjega Vrha. Tudi tam so tiste dni kopali in tudi pri njih je bilo ob večerih po napornem delu veselo.

Ob takih večerih doma najbrž niso molili rožnega venca, s katerim so sicer celo leto razen v poletnih mesecih, zaključevali svoj delovni ali praznični dan. Molitev je navadno vodil oče, če je pa vodilno vlogo prepustil kateremu od otrok, je sam na svojem velikem molku kontroliral, da mladi molivec ni izpustil preveč zdravamarij. Morebitne nepravilnosti je skušal urediti s pogledom ali s spremenjenim glasom, v skrajni sili je pa ne­marnež občutil na sebi trdoto debelih jagod očetovega roženkranca. Ponekod oče ni bil tako pobožen, zato je molitev vodila mati, vsi drugi so pa odgovarjali.

Bela Cerkev (levo spodaj) z Vinjega Vrha (pogled v smeri Novega mesta). Foto: Ivo Žajdela

V Beli Cerkvi so imeli živahno kulturno-prosvetno življenje

Morda se bo kdo kislo nasmehnil, ko bo pomislil, kako preprosto je bilo veselje, ko so se ljudje sprostili ob sadu trte, ki so jo cel dan okopavali v potu svojega obraza. Naj takoj povem, da ni bilo to edino veselje. V Beli Cerkvi so že od nekdaj imeli močno gasilsko društvo. Še starejši je pa bil cerkveni pevski zbor, s katerim so se Belocerkovčani vedno postavljali. Vsakokratni organist in zborovodja je obenem pomagal tudi pri prosvetnem življenju kraja. V letih, ko so se na obzorju že zbirali temni oblaki druge svetovne vojne, so v Beli Cerkvi imeli živahno kulturno-prosvetno življenje. Fantje so se družili v Fantovskem odseku, dekleta pa v Dekliškem krož­ku. Vsako zimo so naštudirali dve ali tri ljudske igre in jih igrali v domačem prosvetnem domu, šli so pa gostovat tudi k sosedom. V okviru gasilskega društva so imeli godbo na pihala; pri njej je pomagal organist, njen kapelnik je pa zadnja leta pred vojno bil domačin Jože Ajdnik. Seveda je na kulturno podobo kraja vplivala tudi šola, ki se je vedno obračala po vetru iz Beograda. V času Živkovićeve diktature je gojila sokolskega duha, ko pa so potem namesto ukinjenega Orla ustanovili Fantovske odseke in Dekliške krožke, se je temu prilagodila in katoliški prosveti vsaj nasprotovala ni.

Vinji Vrh nad Belo Cerkvijo.

V marsikateri hiši so bili naročeni na Domoljuba

Kaj pa časopisi in knjige? V marsikateri hiši so bili naročeni na Domoljuba in so se tako vsak teden seznanjali z domačimi in svetovnimi novicami. Tisti, ki so bili zavarovani pri Vzajemni zavarovalnici, so vsak mesec dobili njen list Naša moč, ki je imel posebno rubriko Mlada moč, da so na svoj račun prišli tudi mlajši bralci. Redki so bili naročeni na Slovenca, nekateri pa tudi na Domovino in Jutro. Fara je imela nekaj naročnikov Mohor­jevih knjig, tik pred revolucijo so pa v Belo Cerkev prihajale tudi knjige Slovenčeve knjižnice.

Pred volitvami je včasih prišlo do prepira med zagretimi pristaši Slovenske ljudske stranke ali JRZ in njihovo opozicijo, vendar so bili taki prepiri po volitvah kmalu pozabljeni in niso močneje vplivali na medsebojne odnose v fari in občini.

Vinji Vrh nad Belo Cerkvijo, cerkev sv. Janeza. Foto: Ivo Žajdela

Ivo Peršuh v glasilu Naša moč o medsebojnih odnosih

Vedno znova slišimo trditve, da do razdora v našem narodu ni prišlo šele med okupacijo in »osvobodilnim bojem«, ampak že prej, zlasti zadnja leta pred vojno. K temu naj bi bistveno pripomogle nekatere katoliške organizacije kot Katoliška akcija in druge, ki so tedaj opozarjale na nevarnost komunizma. Res so opozarjale, niso se pa popolnoma zavedale, kako velika in neposredna je ta nevarnost. List Vzajemne zavarovalnice Naša moč, ki je leta 1939 imel naklado 113.000 izvodov in je bil njegov glavni urednik Ivo Peršuh, je februarja 1939 takole razmišljal: »Ena narodna družina smo. V družini je pa lepo, kadar v njej vladata ljubezen in sloga. Ali je res drugačno politično prepričanje, drugačno svetovno naziranje že dovolj močan razlog, da nekoga sovražim? Res je, proti zmoti se je treba boriti. A ne s kolom in z osebnimi spori, temveč s prepričevalno besedo in resnici odgovarjajočimi dejanji ter pravilnim živ­ljenjem. Borba med dobrim in zlim bo trajala do konca sveta, ko bo o njih izrečen pravdorek, proti kateremu ne bo več priziva. Nobeno sovraštvo tega dejstva ne bo izbrisalo, le ljubezen in obzirnost in človečnost bodo blažile nasprotja.« Naša moč seveda ni bila vodilni katoliški časopis, vendar njen glas že zaradi velike naklade ni bil zanemarljiv. Širili in brali so jo tudi ljudje v Beli Cerkvi, o katerih bom govoril v tem sestavku in katerih polpretekla zgodovina se nam zdi pomembna za razumevanje slovenske razdvojenosti.

Vinji vrh nad Belo Cerkvijo, cerkev sv. Jožefa. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1941 je v te kraje najprej zasekala meja

Aprila 1941 so tudi v Beli Cerkvi postavljali mlaje in izobešali rdeče zastave s kljukastim križem. Neka šivilja se še spominja, kako so jo priganjali, naj hiti z delom, kajti nihče ni hotel biti izjema in ostati brez zastave. Redke hiše, ki nacistične zastave niso takoj izobesile, so bodle v oči, toda pod pritiskom sovaščanov so kmalu popustile.

Kljub drugačni želji mnogih občanov se je nemško-italijanska meja ustalila med Škocjanom in Bučko. Kmalu se je pokazalo, kako nespametno je bilo tisto začetno navdušenje za Nemce. Najprej so izgnali ali odpeljali du­hovnike, učitelje in nekatere druge zavedne Slovence, oktobra so pa razglasili preselitev prebivalstva posavskih občin. Partizanski na­pad na Bučko preselitve ni mogel preprečiti, ampak je povzročil še dodatne žrtve. Dru­žine in posamezniki, ki so se pravočasno umak­nili na italijansko stran, so bili rešeni preselitve v Nemčijo. Italijani so tolerirali, da so se naselili pri sorodnikih in znancih, kljub temu so pa občutili grenkobo brezdomstva.

Ko so komunisti pod krinko Osvobodilne fronte začeli z nasiljem

Osvobodilna fronta /izrazito komunistična »organizacija!/ je kljub neuspelemu spopadu z Nemci pri Bučki in tragičnemu koncu belokranjske partizanske čete pri Lazah še naprej oznanjala nujnost takojšnjega upora proti okupatorju. V decembru 1941 je prišlo do vstaje v Poljanski dolini, ki se je zaključila z dražgoško bitko, po kateri so Nemci ustrelili 41 Dražgošanov, vse druge pa izgnali in zravnali z zemljo celo vas s cerkvijo vred. Istočasno je VOS (varnostno obveščevalna služba Osvobodilne fronte) v skladu z Odlokom Slovenskega narodno osvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in zdru­žitev (Glej Slovenski poročevalec, 20. septembra 1941) začela ubijati Slovence, ki se s takim načinom boja proti okupatorju niso strinjali. Po novem letu 1942 je bilo vse več groženj proti beli gardi in dejanja VOS-a v Ljubljani kot tudi partizanov na podeželju so potrjevala, da so te grožnje resne.

Spomladi 1942 so partizani tudi v Beli Cerkvi začeli preganjati belo gardo, ki je pa pravzaprav ni bilo. Ohranjeni so zapisniki zaslišanj, ki so tedaj nastali v štabu Krškega odreda. Za razumevanje teh zapisnikov bom najprej osvetlil nekatere dogodke iz leta 1941, o katerih naša »že napisana zgodovina« ni pisala ali pa jih je prikazala drugače, kot so se v resnici zgodili.

29. aprila 1941 so v Ljubljani ustanovili ilegalno Slovensko legijo

Takoj po okupatorski zasedbi Slovenije se je v Ljubljani sestalo nekaj predstavnikov katoliških mladinskih organizacij. Vsi so soglašali, da je treba vzpostaviti tajno organizacijo, ki bo v dogovoru z zavezniki ob primernem času pripravljena nastopiti proti okupatorju. V naslednjih dneh so od raznih strani prišla poročila o aktivnosti komunistov, predvsem o njihovem zbiranju orožja. 29. aprila so se v Delavski zbornici v Ljubljani zbrali zastopniki Zveze fantovskih odsekov, Mladinske kmečke zveze, Zveze združenih delavcev in mladinskega dela Slovenske ljudske stranke. Ustanovili so tajno vojaško organizacijo in jo imenovali Slovenska legija. Vodstvo organizacije sta v začetku prevzela Rudolf Smersu in polkovnik Ernest Peterlin.

Odposlanci organizacije so potem obiskovali zaupnike po občinah, priporočali zbiranje orožja in spodbujali k ustanavljanju občinskih oddelkov Slovenske legije. Vse delo je moralo biti strogo tajno, zato ni čudno, če so se organizatorji iz Ljubljane obračali na podeželju izključno na ljudi, ki so jih poznali iz predvojnega delovanja v raznih organizacijah. Namen Slovenske legije ob ustanovitvi gotovo ni bil oborožen nastop proti komunistom, komunisti so bili kvečjemu vzpodbuda za njeno ustanovitev, ampak odpor proti okupatorju ob primernem času. Seveda tedaj niso računali, da bo OF odpor proti okupatorju kmalu proglasila za svoj monopol in vsako delovanje zunaj njega kaznovala kot najhujši zločin narodnega izdajstva.

Sestanek Slovenske legije pri Mirni Peči

V Sajetovem Belogardizmu najdemo podatek, da je bila konec leta 1941 pri Sv. Ani v bližini Mirne Peči konferenca zastopnikov Slovenske legije z Dolenjske, ki so se je udeležili tudi fantje iz Bele Cerkve (Frabček Saje, Belogardizem, str. 149). V Mirni Peči se spominjajo nekih sestankov v Krevsovem mlinu pod Sv. Ano, vendar kaj več o njih ne vedo. Zelo verjetno je, da so bili na omenjeni sestanek povabljeni nekateri vidnejši člani Slovenske ljudske stranke in Zveze fantovskih odsekov in da so prireditelji hoteli z njim vzpodbuditi organizacijo Slovenske legije po dolenjskih občinah.

Komunisti s »katoličani v Osvobodilni fronti« nad Slovence

Do pozne jeseni 1941 Slovenska legija ni imela svojega glasila, Slovenski poročevalec pa je začel izhajati že maja 1941 in je takoj po ustanovitvi OF postal njen »informacijski vestnik«. Ko sta novembra 1941 izšli prvi številki ilegalnih listov Slovenija in Evropa in Svobodna Slovenija so bili nameni OF že precej znani. Skoraj cela prva številka lista Slovenija in Evropa je bila namenjena razpravi o pismu, ki so ga »katoličani v Osvobodilni fronti« naslovili na Slovence. Med drugim je bilo v tem pismu navedeno, da se usoda vsega sveta in tudi slovenskega naroda odigrava na vzhodu, da je Osvobodilna fronta postala dejansko in formalno vsenarodno gibanje, da so partizani narodna vojska, ki varuje slovenske ljudi in imetje, da so katoliški voditelji premišljeno lagali o preganjanju vere in Cerkve v Rusiji, da so prav katoliški voditelji krivi, da je slovensko ljudstvo po zlomu Jugoslavije tako lahkomiselno sprejelo nacistične in fašistične okupatorje. V precej dolgi razpravi potem list vsako posamezno točko pojasni in zavrne, na koncu pa še pove, kaj so o komunizmu rekli štirje veliki Slovenci: Slomšek, Krek, Jeglič in Korošec.

Izven krščanske omike je tema ...

Na zadnji strani je prva številka lista Slovenija in Evropa prinesla sledeče opozorilo (AINZ, fasc 4-Tisk): »Sedaj ne gre za klerikalizem, ne za JRZ, niti za SLS, gre za mnogo več. Gre za obnovo duhovnih osnov krščanske omike. Samo v tej obnovi je rešitev sveta, rešitev Evrope in rešitev slovenskega naroda. Izven krščanske omike je tema, je strašna tiranija totalitarizma države, je gospodarsko izkoriščanje in socialna krivica, je postopno uničenje malih narodov, je ponižanje univerz za dekle oficialnih zablod, je trganje otrok od družinskih ognjišč v režimske kasarne. Rešitev je samo ena: nazaj h krščanski omiki, ki edina vzpostavlja pravo zapovrstje vrednot, ki daje osebi, kar je njenega, družini, kar je njenega, narodu, kar je njegovega, državi, kar je nje­nega, in Bogu, kar je božjega. Samo v takem ozračju more živeti prava svoboda in mednarodna vzajemnost, po kateri nas tako žeja.«

Trezna opozorila o moči okupatorja v Svobodni Sloveniji

Svobodna Slovenija je v drugi številki pod naslovom Kaj hočemo Slovenci naštela pet točk slovenskega narodnega programa, »na katerem so se zedinili vsi Slovenci v domovini, in ki je tudi program Slovenskega narodnega odbora v Londonu ter vseh Slovencev v Ameriki – kakor je preko londonskega radia razglasil poslanik dr. Kuhar dne 23. novembra 1941«. Ista številka je v rubriki Za robom razmišljala o tem, koliko časa bo trajala vojna. Med drugim so zapisali, da je Churchill že v začet­ku vojne napovedal, da bodo demokracije dosegle Nemčijo v oborožitvi šele leta 1942, vojna bo pa verjetno trajala še leta 1943, in da je dr. Krek marca 1941 izjavil, da bo os še poldrugo leto močnejša, zadnjo besedo pa da bo imel Roosevelt.

Svobodna Slovenija, št. 2. Zaradi takega branja so komunisti morili Slovence.

Osvobodilna fronta fronta za umore med Slovenci

V tretji številki Svobodne Slovenije, ki je izšla 20. decembra 1941, beremo o stiski beguncev z nemškega zasedbenega območja in to ugotovitev: »Od vseh zapuščeni in sovraženi se sovražimo in pobijamo sedaj še med seboj, kakor bi bili divjaško pleme. Komunistična stranka, ki se skriva pod masko Osvobodilne fronte, je segla po umorih kot sredstvu domačega političnega obračunavanja. Osvobodilna fronta tako postaja fronta – ne proti okupatorju in zunanjemu sovražniku, ampak fronta za notranje politične pokolje in umore med nami Slovenci.

Slovenci smo na žalost vedno imeli hude strankarske boje, vendar se pa z naročenimi in premišljenimi umori dosedaj nismo borili proti domačim političnim nasprotnikom.« V isti številki je bilo tudi poročilo o smrti Fanuša Emerja in na koncu poročila besede dr. Korošca: »Ponovno naglašam, da mi nočemo komunizma! Ruski narod je naš bratski narod, toda ruski komunizem ni naš brat. Mi nočemo niti komunizma niti fašizma. Nočemo, da postanemo to, kar je zraslo na tuji zemlji.«

Naj omenim samo še šesto številko Svobodne Slovenije, ki je izšla 1. februarja 1942, in ki je pod naslovom Ne tirajte slovenskih družin v žrelo gestapa prinesla poročilo o dražgoški bitki in o krutem nemškem maščevanju nad vaščani. Poročilo se je zaključilo z vprašanjem, zakaj glasilo OF (Slovenski poročevalec) tako kratko omenja dogodke v Dražgošah, o žrtvah in strašnih grozotah pa sploh ne govori (AINZ, fasc. 4–Tisk).

Nekateri so dvomili v smiselnost takega boja in v čistost namenov OF

Tisto pomlad kopači na Vinjem Vrhu niso bili tako veseli kot navadno. Čeprav se še ni zgodilo nič posebnega, je med ljudmi zavladalo nezaupanje. Drug drugega so vprašujoče pogledovali in se izogibali nekaterim temam razgovora. Šentjernejski skupini, ki je v noči na 10. marec mimo Bele Cerkve in Šmarjete odhajala k partizanom v kočevske gozdove, se je pridružilo nekaj fantov iz Bele Cerkve in okolice, več jih je pa odšlo v aprilu in maju. Sovaščani so to komaj opazili, saj so fantje večkrat bili za nekaj časa od doma zaradi dela. Ob večerih so se v tej ali oni hiši pojavili partizani in govorili, da bodo kmalu pregnali okupatorja. Besedam o svobodi so zlasti mladi radi prisluhnili, nekateri pa so dvomili v smiselnost takega boja in v čistost namenov OF.

Partizanski morilci nad organistovo družino v Beli Cerkvi

Te dvome so kmalu podkrepila dejanja, ki niso mogla ostati neopažena. V sosednji fari Št. Peter je partizan domačin 12. aprila pri belem dnevu streljal na Franca Rataja, znanega javnega delavca in člana Katoliške ak­cije. Kaže, da napadalec ni bil dober strelec, kajti Rataj je kljub nekaj ranam ostal živ. Nekako ob istem času so poskušali ustreliti Milana Žlendra, organistovega sina iz Bele Cerkve. Organist in zborovodja Žlender se je že pred vojno z družino naselil v Beli Cerkvi. Poleg Milana so bile v družini še tri sestre in brat Mirko, ki je bil starejši od Milana in je aprila 1941 kot jugoslovanski vojak prišel v nemško ujetništvo. Milan, rojen 1920, je bil pred vojno v službi v Kranju. Po nemški zasedbi se ni počutil varnega, zato je prišel k domačim v Belo Cerkev, in dobil službo občinskega referenta za prehrano. Tisti dan sta ga dva oborožena neznanca iskala najprej na občini, potem pa prišla k organistovim na dom. Eden je vstopil v hišo in ko je našel Milana, je uperil vanj pištolo in zahteval, naj takoj gre z njim. Na poti skozi vežo je Milan z nenadnim udarcem zbil nasprotniku pištolo iz rok in ga rinil na dvorišče. Prihitela sta tudi oče in mati in skušala posredovati. Oni, ki je čakal zunaj, se ni takoj znašel; ko je končno streljal, je krogla očeta samo oplazila po obrazu, Milan je pa že zbežal. Napadalca se očitno nista želela soočiti z vaščani, zato sta hitro odšla. Milan se je tedaj umaknil v Ljubljano, v Belo Cerkev je pa spet prišel konec avgusta kot legionar – vaški stražar. Nekako sredi maja so partizani neke noči odpeljali organista, njegovo ženo in dve hčeri. Cel teden so jih gonili s seboj po Gorjancih in zasliševali, nazadnje pa vendarle izpustili.

Partizani so aprila 1942 poskušali ustreliti tudi Milana Žlendra, organistovega sina iz Bele Cerkve.

Pirkovičeva »svobodna država« pod Gorjanci, ki so jo upravljali zločinci

Ali bi lahko rekli, da so bili »likvidatorji« v začetku neodločni ali pa neizkušeni? Za osvetlitev tistih težkih razmer poglejmo dve sliki. Eno od teh slik dobimo v knjižici Vstaja pod Gorjanci: »Devetnajstega maja je Jaka s patruljo zaplenil poštni avtobus in ga od­peljal v Kobile; začela se je stroga zapora. Telefoni so bili potrgani in porušeni. Ljudje so hodili s partizani prekopavat ceste in nanje rušit drevje. Mostove na Krki so minirali in zažgali. Postrelili so nekaj lahkomiselnih predrznežev, ki so kljub svarilom za beraške nagrade poskušali pretihotapiti italijansko pošto. Čas cerkvenih ur so naravnali zopet po starem, prepovedali plačevati Italijanom davke in razpisali svoje. Vpeljali so svoje lastno kazenskopravno in civilnopravno ob­last. Sodili in kaznovali so tihotapce živine, tatove, ki so že od nekdaj vlamljali v vinske hrame, in v kali zatrli vse pojave razboj­ništva. Gorjanci in dežela pod njimi so se spreminjali v svet z vsemi pravnimi in upravnimi lastnostmi svobodne države.« (Ivo Pirkovič, Vstaja pod Gorjanci, str. 30).

Pod smrtno kaznijo so prepovedali prinašati kakršnokoli časopisje

Drugo sliko povzemam po Vesteh od 5. septembra 1942: »Bela cerkev 25. 8. Narodna zaščita še vedno nadzira gibanje prebivalstva. Zadnja taka straža je v Kronovem na cestnem križišču, sicer pa ni do Novega mesta nobene straže več. Cesto, ki je zadelana z drevjem, mislijo sami očistiti. Koncem maja so napadli avtobus podjetja Kos in odvedli 2 gasilca, ki sta se peljala z njim. Za tem so podžagali telefonske drogove in jih razmetali po cesti, žico pa odnesli s seboj. Da bi onemogočili promet čez Krko, so poškodovali most pri Dragi in pri Dobravi. Po teh razdiralnih akcijah je sledil na praznik Sv. Rešnjega Telesa, dne 4. julija, prevzem občine po partizanih. Na njihovo zahtevo jim je občinski komisar Zorko izročil štampiljke in blagajno. Precej denarja so zaplenili tudi na pošti. Takrat so ustanovili tudi narodno zaščito. Odbor je sestavil imenik obveznikov, ki morajo hoditi na stražo. Prepovedali so hoditi v Novo mesto. Pod smrtno kaznijo je bilo prepovedano prinašati kakršnokoli časopisje. Precej fantov je odšlo med partizane.« (AINZ 110 A, II 0243822)

Nadaljevanje v: Bela Cerkev, partizani 1942, Jože Ajdnik, Avguštin Ajdnik, Stanko Grahut, Drago Furlan Oran, Janko Maček [2]

1/5