Nadaljevanje iz: Bela Cerkev, partizani 1942, Jože Ajdnik, Avguštin Ajdnik, Stanko Grahut, Drago Furlan Oran, Janko Maček [2]

Oktobra 1942 so Vesti takole poročale o grobovih na območju župnije Šmarjeta: »Za mnogo grobov ljudje vedo, čigavi so. Pri vasi Sela, na pr., leži zakopana Furlanova družina iz Kronovega. Ko so bili legisti zadnjič na pohodu skozi te kraje, je bil z njimi tudi Drago Furlan, sin pokojnega Furlana. Ko je izvedel, kje ležijo njegovi starši in brat, je šel v bližnjo vas Sela, tam nabral cvetja in ga nasul na grob svojih staršev in brata. Kruta izguba ga je hudo zadela. Na istem hribu Koglu je pokopan tudi Ajdnik iz Bele Cerkve (AINZ, 110 A-II 0243929). Kmalu zatem so Vesti spet zapisale, da je pri gradu Klevevž – na poti proti Šmarjeti – njiva, na kateri je 240–260 grobov žrtev, ki so vse bile ubite s topim orodjem in zelo plitko zakopane. Ni dvoma, da je bilo število 240 pretirano, res pa je, da so domačini tisti kraj poimenovali Furlanova dolina.

Drago Furlan, domobranski nadporočnik Oran. Umrl je zaradi ran, ki jih je dobil v spopadu z italijansko komunistično brigado Fontanot marca 1945.

Drago Furlan je odkopal starša in brata in ju pokopal v Novem mestu

Legionar Drago Furlan je kmalu poskrbel, da so posmrtne ostanke njegovih staršev in brata v Furlanovi dolini odkopali in jih prepeljali na novomeško pokopališče. Takrat najbrž ni pomislil, da bo tudi sam kmalu počival poleg njih. Nehote se vprašamo, kaj se je zgrnilo nad to družino, da je v kratkem času skoraj izginila. Ker o vzrokih smrti staršev in mlajšega brata ni ohranjen noben zapisnik, smo skušali kaj izvedeti od njihovih sovaščanov. Pravijo, da oče Furlan kot orožnik ni naredil nič takega, da bi mu mogli očitati. Po prihodu okupatorjev ni več opravljal službe in njegova nesreča v sreči je bila, da ga Italijani marca 1942, ko so pobirali bivše jugoslovanske oficirje in podoficirje, niso odpeljali v internacijo. Seveda pri »novi oblasti« /komunistih/ že podatek, da je Furlan pred okupacijo bil orožniški narednik, ni bil ugoden. Ta in oni misli, da je sin Drago naredil napako, ker domačih ni pravočasno spravil pod zaščito v Novo mesto, saj je moral vedeti, da bodo zaradi njegovega delovanja proti OF ogroženi.

Drago Furlan se je pridružil nacionalni ilegali

Kdaj je Drago Furlan prekinil študij na učiteljišču v Ljubljani in se pridružil nacionalni ilegali oziroma Štajerskemu bataljonu? Fran­ček Saje med »enajstimi zarotniki, ki so se v tednu po 10. maju 1942 zbrali v Cerkvenem hribu nad Dobrunjami«, omenja tudi učiteljiščnika Draga Furlana - Orana iz Kronovega (Fr. Saje, Belogardizem, 1952, str. 254). Iz tega bi lahko sklepali, da je Drago Furlan odšel proti Dolenjski s skupino sedemnajstih borcev prve nacionalne ilegale. V knjigi Ivana Korošca Prva nacionalna ilegala pa na strani 70 najdemo podatek, da so France Murn, France Pintar, Jože Golob in Drago Furlan prišli v odred šele 2. junija, torej v času, ko je nacionalna ilegala navzven že nastopala kot enota partizanskega Štajerskega bataljona. Za nas je pač važno dejstvo, da je Drago Furlan bil član nacionalne ilegale, podrobnosti njegovega kratkega življenja in boja pa ne spadajo v okvir naše zgodbe. Težko verjamemo, da so zasliševalci očeta Furlana 24. julija vedeli, da je njegov starejši sin Drago vojak Štajerskega bataljona.

Drago Furlan je postal pomemben poveljnik vaških straž in domobrancev

Ni težko razumeti, da je novica o kruti smrti staršev in brata Draga Furlana hudo prizadela in ga samo še utrdila v protikomunističnem prepričanju, v pripravljenosti, da za to izpostavi tudi svoje življenje. Kljub svoji mladosti, saj je bil tedaj star komaj dvajset let, je konec leta 1942 postal poveljnik vaške straže v Škocjanu. Ob kapitulaciji Italije je s svojo enoto prišel v Novo mesto in se nato z drugimi vaškimi stražami pod vodstvom Vuka Rup­nika umaknil do Zameškega. Po ustanovitvi Slovenskega domobranstva je prevzel poveljstvo 31. čete, ki se je v začetku imenovala 1. četa. Z njo je ostal tudi po vključitvi v Meničaninov bataljon, toda že junija 1944 je bil v boju pri Šumberku težko ranjen.

Stanko Kociper o spopadu na Javorovici

O nadporočniku Oranu je bilo veliko napisano v zvezi s spopadom na Javorovici nad Šentjernejem, 16. marca 1944, ki je bila usodna za 4. bataljon Can­karjeve brigade. Tudi v Zavezi (št. 9) je izšel članek o Javorovici, ki ga je napisal Tine Velikonja. Ne mislim se spuščati v razpravo, da niso imeli prav razni pisci, ko so glavno odgovornost za ustrelitev takrat ujetih partizanov pripisali nadporočniku Oranu, ki naj bi v napadu vodil 31. domobransko četo, na koncu pa prevzel vodstvo celotne operacije. Navedem naj le odlomek iz knjige pisatelja Stanka Kocipra, ki je izšla v Ljubljani leta 1996. V njej je Kociper opisal tudi pohod na Javorovico, ki se mu je priključil kot domobranski propagandist. Zvečer, 15. marca 1944, ga je nadporočnik Šušteršič povabil, naj se z njegovo četo udeleži pohoda, da »bo potem gospodom v Ljubljani imel kaj povedati«.

Stanko Kociper, Kar sem živel, str. 154–156: »Na pohod sta šli dve četi: Šušteršičeva in Oranova, ki pa ji ni poveljeval sam nadporočnik Oran, ker je bil bolan. S študentom Cirilom Skebetom, ki me je spremljal iz Ljubljane na obisk staršev v Novo mesto, sva se pridružila Šušteršičevi četi. Ob določeni uri, ko je sonce že stalo precej visoko nad Gorjanci, je bila Javorovica že obkoljena, ne da bi partizani kaj slutili. Napadla je Oranova četa, naša je pa zasedla položaje, ki so partizanom onemogočili pobeg ... Med četverico naših padlih je bil mitraljezec Kukec; v glavo ga je ustrelil partizan, ki se je že predal in ga je Kukec hotel razorožiti.« Pisatelj je v tem poglavju tudi povedal, kako debelo je pogledal naslednji dan po bitki, ko je v glasilu novomeških domobrancev Za blagor očetnjave prebral o sebi, kako junaško je sodeloval v boju in ustrelil dva partizana. »Poročilo je bilo sestavljeno tako neokusno, kot da je šlo za nedeljsko lovsko trofejo vaškega veljaka. Povrhu vsega pa ni bilo resnično.«

Grob Furlanovih na pokopališču v Novem mestu. Na levi brez imena je grob nadporočnika Draga Furlana - Orana.

Drago Furlan je umrl v spopadu s komunističnimi Italijani

Omenil sem že, da je bil nadporočnik Oran junija 1944 težko ranjen. Ko je za silo okreval, je v Novem mestu prevzel poveljstvo 52. čete. V jeseni tega leta je dobil študijski dopust in odšel v Ljubljano dokončat učiteljišče. Po opravljenih izpitih se je vrnil k svoji četi. 21. marca 1945 se je 52. četa pri Mraševem spopadla z italijansko partizansko brigado Fontanot. Oran je bil v tem boju tako težko ranjen, da je naslednji dan v bolnici umrl. Pokopali so ga na novomeškem pokopališču poleg staršev in brata.

Furlanovi na spominski plošči v Beli Cerkvi. Foto: Ivo Žajdela

Komunistični totalitarizem je vplival na razmišljanje in odločanje ljudi

Ali po površnem pregledu začetkov /komunistične/ revolucije na enem delu Dolenjske res kaj več vemo o vzrokih razdvojenosti v našem narodu? Ko sem listal po prvih številkah Svobodne Slovenije, sem v tisti od 20. decembra 1941 prebrali tudi tale stavek: »Slovenci smo na žalost vedno imeli hude strankarske boje, vendar se z naročenimi in premišljenimi umori do sedaj nismo borili proti domačim političnim nasprotnikom.« Ali ni v tem bistvo problema? Kaj je povzročilo večji razdor med ljudmi v Beli Cerkvi, prepir med pristaši JRZ in opozicionalci, ko je nekdo leta 1938 strgal predvolilni plakat, ali pokol Furlanove družine? Če se je o umoru Furlanove družine morda manj govorilo kot o tistem predvojnem pla­katu, pomeni, da so se ljudje že spremenili, da se je vanje že naselil strah. Totalitarizem, ki se je sicer šele boril za oblast, je že vplival na njihovo razmišljanje in odločanje.

Ali je sploh še ostalo kaj prostora za osvobodilni boj?

Tako sem spet pri vprašanju, ki se v vsakem Kako se je začelo odpira pred nami: Revolucija ali osvobodilni boj, ali je sploh še ostalo kaj prostora za osvobodilni boj? Proti komu je bil naperjen znani Odlok o zaščiti slovenskega naroda, ki ga je septembra 1941 izdal Izvršni odbor OF? Komu je grozila s smrtjo in zaplembo premoženja Naredba Dolenjskega odreda za 28. maj 1942? OF, ki je bila pod neposrednim vodstvom Komunistične partije, ni imela prav nobene pravice razglašati, da je odpor proti okupatorju njen monopol.

Popolnoma normalno je bilo, da so predvojne katoliške organizacije v začetku okupacije pohitele z ustanovitvijo svoje ilegalne organizacije, da so potem z zamudo – Komunistična partija, že od prej navajena ilegalnega tiskanja svojih glasil, je bila pri tem veliko hitrejša – začeli izdajati Svobodno Slovenijo in druge ilegalne liste. Tudi sestanek zaupnikov območja, kot je bil tisti pri Sv. Ani nad Mirno Pečjo proti koncu leta 1941, ni mogel biti nič slabega. Jože Ajdnik je povedal na zaslišanju, da so govorili proti Italijanom in proti komunistom. Italijane so imeli za okupatorje in bili so odločeni, da bodo ob primernem času proti njim nastopili tudi z orožjem. Umorov domačih političnih nasprotnikov na tem sestanku zagotovo niso načrtovali, čeprav komunistom tedaj tudi to sredstvo za dosego ciljev ni bilo več tuje.

Že s tem, da so bili, so bili napoti komunistom

Ko berem zapisnike zaslišanj pri Klevevžu, skoraj nimam občutka, da se je to dogajalo med okupacijo. Le izjemoma najdemo kako vprašanje v zvezi z okupatorji, vse drugo pa je preganjanje slovenskih organizacij in slovenskega tiska. Že s tem, da so bile, so se te organizacije in njihovi člani pregrešili, še večji greh so pa naredili, ko se niso podredili samovoljnemu sklepu OF, da njen SNOO (Slovenski narodnoosvobodilni odbor) v času okupacije »edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«, in je zato »vsako organiziranje izven osvobodilne fronte škodljivo borbi za narodno svobodo« (Slovenski poročevalec, 20. september 1941).

J. P., I. K., Bela Cerkev, farne spominske plošče, Družina, 1999

Farne spominske plošče v Beli Cerkvi. Foto: Ivo Žajdela

Vsi, ki so imeli v rokah list Svobodna Slovenija ali Slovenija in Evropa

Zdi se, da tudi nekateri, ki niso bili somišljeniki OF, niso bili popolnoma prepričani o neupravičenosti tega monopola. Na primer: Ajdnik je na vprašanje, ali se počuti kaj krivega, odgovoril, da le zato, ker je sprejel tistih nekaj izvodov Svobodne Slovenije in lista Slovenija in Evropa. Občinski komisar Zorko je takoj pomislil, da je na zaslišanju zaradi brata, ki je morda res poizkušal v Beli Cerkvi vzpostaviti neko organizacijo zunaj OF, sam se pa ni počutil krivega, ker je od Italijanov sprejel svojo funkcijo, katero je nekdo pač moral opravljati in s katero je za ljudi lahko naredil tudi kaj dobrega. Vsi, ki so imeli v rokah list Svobodna Slovenija ali Slovenija in Evropa, celo tisti, ki so ilegalni list do­bili nekega jutra zataknjen za okno in so ga sežgali, še preden so ga prebrali, so se počutili nelagodno. Seveda je treba upoštevati, da je njihovo življenje med zasliševanjem viselo na nitki in da so temu primerni bili tudi odgovori na zastavljena vprašanja.

Komunistična paravojska ni bila ne legalna, kaj šele legitimna

Kaj še lahko rečemo o poboju Furlanove družine? Morda je nova oblast kako izvedela, da je Drago Furlan spomladi 1942 izginil z učiteljišča v Ljubljani in se potem pridružil odredu nacionalne ilegale, ki so ga partizani precej časa imeli za svojo enoto. Po družini so udarili predvsem zato, da bi Beli Cerkvi in okolici vlili strah pred gibanjem, ki ni bilo pod njihovo kontrolo. /Ta vprašanja so precej naivna, saj komunistična paravojska ni imela nikakršnega mandata, ni bila ne legalna, kaj šele legitimna, da bi kakor koli nasilno nastopala proti Slovencem, op. Ivo Žajdela./

Nekaj podobnega se je tiste dni dogodilo na drugem koncu Slovenije, v Šentjoštu nad Vrhniko. 24. julija, prav na dan, ko so pri Klevevžu »sodili« Furlanovem očetu in sinu Marjanu, so partizani napadli komaj ustanovljeno postojanko prve vaške straže. Ko je niso mogli zavzeti, so začeli v okolici ubijati ljudi, ne glede na njihovo zvezo z vaško stražo, in požigati njihove domove.

Bela Cerkev, majhen kraj, toda velik komunistični »spomenik« z rdečo zvezdo. Foto: Ivo Žajdela

Po krutem umoru Stanka Grahuta so bili prebivalci Šmarjete ogorčeni

Kljub tem »preventivnim« ukrepom in prav zaradi njih se je odpor proti komunističnemu nasilju hitro razrasel. Ob krutem umoru Stanka Grahuta, 30. avgusta 1942, prebivalci Šmarjete niso skrivali ogorčenja. Novomeški obveščevalec je tedaj pisal glavnemu poveljstvu partizanskih čet, kako prav je Grahutov primer prišel »begom« za njihovo propagando, ki pa ne bo dolgo trajala, saj povzročitelje že iščejo. Pa ni bilo čisto tako. Celo nekateri fantje, ki so ali sami odšli v partizane ali pa bili mobilizirani, so začutili, da v takem osvobodilnem boju ne morejo sodelovati. Izkoristili so prvo priliko in prebegnili k legionarjem.

»Spominska plošča« v Beli Cerkvi, s katero častijo čas, ko so partizani tu na veliko morili civiliste. Foto: Ivo Žajdela

Dogajanje leta 1941 in 1942 je bilo odločilno

Naj tu omenim 21-letnega Rafaela Pevca in 19-letnega Karla Gregor­čiča iz Družinske vasi pri Beli Cerkvi. Ko sta od partizanov prišla k legionarjem, so ju dodelili enoti kapetana Vasiljeviča - Iztoka. Z njim sta prišla na Suhor in 26. novembra 1942 ob združenem napadu slovenskih in hrvaških brigad so ju spet dobili v roke partizani. Tudi v takih primerih jim ni bilo treba veliko razmišljati, saj je z Odlokom o zaščiti naroda že septembra 1941 bilo določeno, da se »kaznuje« s smrtjo, »kdor izstopi ali zapusti narodno osvobodilno gibanje«. Tudi Pevca in Gregorčiča so ubili.

V Beli Cerkvi je šele maja 1943 nastala postojanka vaške straže in v avgustu istega leta doživela hud napad slovenskih nasprotnikov. Pa tudi o dogodkih iz leta 1941 in 1942 bi bilo treba še marsikaj povedati, saj so bili resnično usodni in njihov pomen sega do današnjih dni.

Še nedavno so prokomunistični »borci« šarili po Vinjem Vrhu, okoli katerega so med vojno morili domačine, ropali in uničevali življenja (glej v priponki).

R. Z. Odkritje spominske plošče, Vinji Vrh, Vinko Robek, Dolenjski list, 13. 4. 2017

1/6