Papež Benedikt XVI. je minulo soboto petim vatikanskim diplomatom in vodilnim sodelavcem kurije podelil škofovsko posvečenje in jih povzdignil na raven nadškofov. Med njimi so novi tajnik Kongregacije za misijone, šestdesetletni salezijanski duhovnik Savio Hon Tai-Fai, ki prihaja iz Hong Konga, sedeminštiridesetletni škofijski duhovnik msgr. Antonio Guido Filipazzi, ki je več let služil na Apostolskih nunciaturah v Avstriji in Nemčiji in je bil 8. januarja letos imenovan za apostolskega nuncija, novoimenovani tajnik Kongregacije za duhovščino, triinšestdesetletni Španec Celso Morga Iruzubieta, prav tako škofijski duhovnik, novi tajnik Kongregacije za zadeve svetnikov, škofijski duhovnik msgr. Marcello Bartolucci, ter škofijski duhovnik msgr. Edgar Peña Parra, ki je bil 8. januarja letos prav tako imenovan za apostolskega nuncija.

O prihodnjih nalogah nadškofa Filipazzija zaenkrat še ni bilo javnih napovedi, sodeč po ugibanjih pa bi lahko prevzel mesto apostolskega nuncija v Indoneziji. Med leti 1998 in 1999 je deloval kot svetovalec na papeškem veleposlaništvu na Dunaju, zatem pa je do leta 2003 podobne naloge opravljal v Berlinu. Trenutno je zaposlen v drugi sekciji Vatikanskega državnega tajništva, ki je pristojna za odnose med državami. Kot svojo naslovno škofijo bo nadškof Filipazzi prejel škofijo Sutri v Laciju, ki je bila ustanovljena v petem stoletju. Leta 1435 je bila združena s škofijo Nepi, leta 1986 pa je postala sestavni del škofije Civita Castellana. Leta 1991 se je Sutri uvrstila na seznam naslovnih škofij.

Kot je Benedikt XVI. pojasnil v svojem nagovoru, je temeljna naloga in poslanstvo škofa ‘ljudem prinašati luč resnice, osvoboditi jih pomanjkanja resnice, ki je resnična žalost in prava revščina človeka, ter jim prinašati veselo oznanilo, ki ni le beseda, ampak dogodek, saj je k nam prišel sam Bog’. Po papeževih besedah je žetev obilna tudi danes, čeprav se zdi, da mnogi deli sodobnega sveta in današnji ljudje Bogu obračajo hrbet ter vero obravnavajo kot del preteklosti. A ves čas obstaja hrepenenje, da bi bili vzpostavljeni pravičnost, ljubezen in mir, da bi bila revščina in trpljenje premagana, da bi ljudje našli veselje. To hrepenenje po tem, kar je veliko in dobro, je po besedah Benedikta XVI. ‘hrepenenje po Odrešeniku, po samem Bogu, tudi tam, kjer je zanikan’. Ravno v tem trenutku je delo na Božji njivi še posebej nujno.

Sveti oče je spregovoril tudi o štirih temeljnih stebrih cerkvenega oz. škofovskega delovanja: stanovitnost, občestvo, lomljenje kruha in molitev. Stanovitnost in vztrajnost po njegovih besedah sodita k bistvu krščanstva. Pastir, torej škof, ne sme biti trstika, ki se upogiba tako kot piha veter, duh časa. Pastir mora biti neustrašen, pogumno se mora zoperstaviti trenutnim tokovom, biti mora kot drevo z globokimi koreninami, trden in z dobrimi temelji, kar pa ne pomeni togosti ali nespremenljivosti. ‘Samo kjer je stabilnost, je tudi rast,’ je dejal papež.

Ob koncu pridige je Benedikt XVI. petim novim škofom dejal, da so poklicani k opravljanju nalog, ki se nanašajo na vesoljno Cerkev, poklicani metati mrežo evangelija v nemirno morje tega časa, da bi ljudje pristali na Kristusa, da bi jih izvlekli iz slanih voda smrti in iz teme, kjer nebeška luč ne sveti.