Neža Maurer se je rodila 22. decembra 1930 v vasi Podvin pri Polzeli v Savinjski dolini. Po 2. svetovni vojni je končala srednjo šolo in učiteljišče v Ljubljani. Poučevala je v Črnem Vrhu nad Idrijo in v Ilirski Bistrici. Pozneje se je vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljani, nato izredno študirala še na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala iz slavistike.

Delo v prosveti je po študiju zamenjala za delo novinarke in urednice na Televiziji Ljubljana, pri Kmečkem glasu in reviji Otrok in družina, vse življenje pa je vneto pisala tudi literaturo za odrasle in otroke ter prevajala iz slovanskih jezikov.

Prejemnica nagrade Prešernovega sklada

Bila je članica Društva novinarjev, Društva slovenskih pisateljev in PEN kluba, častna občanka občine Polzela in občine Škofja Loka, kjer je preživela 30 let. Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Groharjevo nagrado za življenjsko delo in zlatnik poezije za življenjsko delo. Z možem Hermanom Škofičem sta se jima rodila dva otroka: Eva Maurer Škofič in Miklavž Maurer Škofič.

FOTO: Jaka Babnik

Za Družino in Praznično je povedala

V nadaljevanju objavljamo nekaj izsekov iz intervjujev, ki sta jih z Nežo Maurer naredili Ksenja Hočevar (v Družini leta 2009) in Katarina Ropret (v Praznični leta 2018).

O staranju in smrti

Saj je težko, ko se postaraš, ne moreš več tega ali onega. Ampak če bi zdaj kdo rekel, živeli boste tristo let ali pa sploh ne boste umrli, bi bilo prav tako hudo. Smrti se ne bojim. Na deželi, rodila sem se v Podvinu pri Polzeli, smo bili vedno »blizu« smrti. Že kot otrok sem se soočila z njo, pa pozneje, ko mi je mož umrl tako rekoč v naročju. Saj ni lepo, ampak tako grozno pa spet ne. Posebno če si to, kar si želel, že napravil. Če pa nisi nič napravil, je najbrž težko. Mislim, da taki ljudje postanejo res zlobni in obupani. Meni pa se zdi, da sem dosti naredila in da sem že dolgo na svetu. Ni mi hudo, da ne bom večno na tem svetu in da ne morem biti nenehno lepa. Če bi bili vsi vseskozi lepi, potem se ne bi ločili med seboj in bi bili kot žito na njivi.

O odraščanju med vojno

Deset let sem bila stara, ko se je začela vojna. Tri tedne smo bili doma, potem smo otroci začeli hoditi v nemško šolo. Prepovedali so nam govoriti slovensko. Takrat smo se naučili lagati, kar je bilo nujno za preživetje. Otroci smo se v kakšnem mesecu popolnoma spremenili, zdi se mi, da med vojno sploh nismo bili otroci. Srečevali smo se s smrtjo, s ponižanjem, potem je bil še občutek manjvrednosti. Bila sem odlična učenka in sem vprašala učitelja, ali bom lahko postala učiteljica. Odgovoril mi je: »Ne, ker nisi Nemka!« Med vojno sem, kako bi rekla, zamrznila in to me je držalo še dolgo po vojni.

O mami, ki jo je popeljala v svet poezije

Mama je znala veliko pesmi na pamet. Ko sva okopavali na polju ali kuhali kosilo, mi je ona pripovedovala pesmi. Ko sem prišla v prvi razred, sem jih recitirala sošolcem pred tablo. Učitelj se je čudil in me vprašal, če jih že znam na pamet, ali morda tudi vem, čigave so. »Seveda vem!« sem odgovorila: »Mamine!« Prepričana sem bila, da so to pesmi moje mame in šele kasneje sem ugotovila, da znam na pamet Prešernovo, Aškerčevo, Gregorčičevo poezijo …

Zbirka Nežinih pesmi za otroke Nekaj zelo zelo lepega

O navezanosti na starega očeta

Bila sem nezakonski otrok, morda zato na starega očeta še bolj navezana, imel me je zelo rad. Ko sem nekoč prišla domov iz šole, bilo je med okupacijo, in izjavila, da v šolo ne grem več, me je poklical k sebi in dejal: »Zapomni si, če hočeš koga premagati, moraš znati toliko kot on in še malo več.« Ko ni več videl brati, me je prosil, naj mu kaj preberem. Spomnim se, da mi je nekoč dejal: »Ko človek ne more več brati, ni več vredno živeti.« Čeprav smo živeli v revščini, za knjige in revije ni bilo nikoli premalo denarja. Sveto pismo z ilustracijami Gustava Doréja je bilo tako znucano, ker smo ga ves čas prebirali. Če radi beremo, si nas besede izberejo za svoj dom. Ob pisanju rajajo okrog nas, da si lahko za svoje verze ali zgodbe izberemo najlepše med njimi.

O poučevanju v težkih povojnih letih

Učila sem 55 otrok v tretjem razredu in še šolsko kuhinjo sem imela čez. Znati so morali, pri tem nisem popuščala. Staršem sem tudi jasno povedala, da otroci morajo imeti čas za učenje. To so bili kmečki otroci, ki so doma morali veliko delati. Niso bili slabi, vse sem imela rada. Tudi oni so me imeli radi; skoraj bolj so skrbeli zame kot jaz zanje. Najhuje je bilo, ker pozimi ni bilo kurjave. Nekega dne sem jih preprosto poslala domov, ker nas je preveč zeblo.

O uveljavljanju pesnice v moškem svetu

Ko sem bila v službi na televiziji, mi je nekoč Menart rekel: »Pa kaj se ti siliš? Kaj ne vidiš, da smo tu štirje zelo dobri mladi pesniki?« To je bilo leta 1953, ko so ravno izšle Pesmi štirih. Jaz pa sem mu odgovorila: »Kaj pa me brigate! Vi kar bodite. Saj vam nič nočem.« Menart pa: »Če si tako trmasta, potem ti pa moramo kaj povedati, kako se tem stvarem streže.« V pesništvu je bil res močan monopol moških, huda konkurenca je bila. Pesnice nas je dostikrat reševalo to, da se moškim ni dalo nastopati po šolah.

O izidu njene prve pesniške zbirke pri njenih 37 letih

Čudim se, kako mladi danes začnejo pisati! Ko pridejo prva čustva, že izdajo pesniško zbirko. Pri dvajsetih letih nehajo pisati, ker so »deželo« že osvojili. Meni je urednica Cicibana objavila prvo pesem, ko sem bila stara 27 let. Da sem dočakala izid prvenca, pa je trajalo še deset let. Kasneje so zbirke izhajale pogosteje. Nikoli mi ni zmanjkalo volje. Imela sem drznost in veselje. Pa tudi revščina in nuja, da preživim družino, je bila ena od gonilnih sil, da sem nenehoma delala, pisala. Danes se mi zdi skorajda greh, da lahko toliko počivam, kolikor želim oziroma kolikor telo hoče.

O zbirki Litanije za mir

Ko se je pripravljala osamosvojitvena vojna v Sloveniji, je vse, kar sem doživela kot otrok med vojno, privrelo na dan in se združilo z novimi bolečinami. Tako so nastale protivojne pesmi, ki so jih v fotokopirani obliki med desetdnevno vojno brali na radijskih postajah. Leta 1991 so pesmi izšle v zbirki Litanije za mir. V nekem kraju so pripravili pesniški večer kar v cerkvi, pesmi iz te zbirke smo prebirali in bila je svojevrstna molitev, prošnja za mir.

O pesniškem navdihu

Pesmi morajo priti same od sebe. Enkrat samkrat sem jih pisala po naročilu in to je bilo strašno garanje. Če pa pesem pride sama od sebe, ji lahko samo rečeš: »Ha, dober dan!« Ker sem bila dolgo terenska reporterka, sem se naučila, da sem tisti hip, ko je prišla ideja, ustavila avto in to zapisala. Sicer se ni nikoli več vrnila, zaman sem jo poskušala ujeti. Tudi najboljše pesmi so prišle ponoči. Ravno ko sem dobro zaspala. Prav zato sem se učila pisati z zavezanimi očmi, da sem ponoči lahko take ideje zapisala, ne da bi prižgala luč. Luč namreč idejo ubije.

O otrocih nekoč in danes

Otroci nikoli niso bili slabi in tudi danes niso. Spremenila se je vzgoja. Starši so predali oblast otrokom. Poslušam na cesti, kako mama sprašuje otroka: »Ja, kaj pa ti misliš?« Zakaj naj bi on mislil?! On je na svetu zato, da počasi spoznava, se uči in vrašča v delo. Starši so popustili. Otrok mora imeti ograjo, da ne bo padel čez rob, odgovornosti za odločitve pa mu ne smemo nalagati v otroštvu. Ni res, da imaš otroka rad, če mu vse dovoliš.

O ljubezni do svojega poklica

Lepo je, če je človeku omogočeno, da v življenju opravlja poklic, ki ga ima rad. Potem ni take zavisti, hudobije, nagnjenosti k depresiji, niti pogoltnosti. Poštenost in delavnost sta temeljni vrednoti. In brez ljubezni ne gre, ljubezen je žar vsega. Tako kot v slikarstvu: bolj poznaš temne tone, bolj živa je slika. Samo iz svetlih barv ne more biti. Sama sem prestala drugo svetovno vojno, vem, kaj je groza in zaničevanje, morda zato bolj cenim življenje.