Belo brezno

"Mehr Licht" (več svetlobe), kot naj bi na smrtni postelji zaklical Goethe, bi lahko bil moto poezije malo znanega francoskega pesnika Jeana Mambrinoja (1923–2012), jezuita, kritika, prevajalca in predvsem pesnika. Vendar za kakšno svetlobo tu v resnici gre?

Molitve

Vprašanja o tem, kaj je poezija, od kod prihaja in čemu je na svetu, so stara toliko kot poezija sama. Vsaka pesem je namreč dvojno znamenje: znamenje človekove nepomirjenosti s svetom in ljubezni do njega. Raznolikost in vztrajnost poezije v času pričujeta o njeni živosti. Zbirko sestavlja pet ciklov: poleg cikla haikujev še štirje v prostem verzu (O Bog, stori kaj tudi zame; Molitve; Jezus, ti si človek in Jutranje zvezde).

Le vrtnica v oporo

V tihih verzih te knjige bo lahko bralec znova in znova odkrival bogastvo, lepoto in smisel.

Vaje iz neobstoja

Lirična poezija prikazuje destilirano resničnost, je zapisal Aldous Huxley. Toda ob branju pesmi Marzanne Kielar nas spreletava drugačen občutek: občutek, da je poezija sok, iztisnjen iz vse resničnosti s tisto človeško izkušnjo, ki gre »do konca«, do »najbolj resnične« resničnosti, in nastaja pod visokimi pritiski na samem robu obstoja.