Zavetnik: italijanskih služkinj, uslužbenk in gospodinjskih pomočnic; neporočenih staršev in njihovih otrok ter sirot.

Bl. Sibilina Biscossi, dominikanska tretjerednica, rekluza

Sibilina je v domači družini uživala vso ljubezen in pozornost svojih staršev, ki so se trudili, da bi ji poleg splošne izobrazbe dali tudi dobro versko vzgojo. Sibilina jima je s poslušnostjo in ljubeznivostjo to starševsko ljubezen hvaležno vračala. Žal je njihova družinska sreča trajala le malo časa, kajti pri desetih letih je bila Sibilina že sirota, izgubila je oba, očeta in mater, za nameček pa tudi sredstev za preživetje ni imela. Čeprav še otrok, si je s svojo iznajdljivostjo in spretnostjo znala pomagati. Bila je delavna, s svojimi rokami si je zaslužila za preživetje, pa tudi ljudje so jo imeli radi in ji pomagali. A kaj, ko njenih preizkušenj še ni bilo konec. Ko si je namreč kolikor toliko uredila življenje, je, stara komaj dvanajst let, hudo zbolela ter oslepela. Bila je obsojena na beračenje, prej naklonjeni ji ljudje pa so se kmalu začeli obračati od nje, pred njo so zapirali svoja srca in domove ter jo poniževali. Sibilini je bilo težko, a kljub temu ni obupavala, le še tesneje se je, z otroško preprostostjo in vdanostjo, oklenila svoje nebeške matere Marije in jo prosila, naj jo vodi, ker sama nič ne vidi. Ne zaman, kajti Marija jo je kmalu privedla k sestram dominikankam tretjerednicam, ki so se zanjo zavzele in ji pomagale. A bolj kot telesno lakoto je pri njih potešila svojo duhovno žejo, se poglobila v pobožnosti in okrepila v veri. Z lahkoto se je na pamet naučila številne molitve in obrazce, s sestrami molila dnevnice in se napajala z mislimi sv. Avguština, Bernarda in drugih duhovnih učiteljev. Poprijela je za vsako delo, ki ga je zmogla, in se veliko postila, da bi bila sestram čim manj v nadlego. Zelo si je želela spregledati in imela je veliko zaupanje v sv. Dominika, od katerega je pričakovala, da ji bo izprosil čudežno ozdravitev. Ker se to ni zgodilo, mu je vidno razočarana očitala, češ, da ne sočustvuje z njo ter da z razliko od njega nebeški Oče in Marija vesta, kako ji je hudo. V tem »prepiru« s sv. Dominikom in v globokem premišljevanju o božji dobroti pa jo je v trenutku prevzelo spoznanje, da je vendarle bila uslišana: namesto telesnega vida ji je bil podarjen notranji vid, da je lahko odkrivala in čutila božjo dobroto in usmiljenje. Čez čas je sestre naprosila, da so ji ob cerkvi dominikancev sezidale čisto majhno in ozko hišico in jo vanjo, po tedaj ne tako redkem spokornem običaju, »zazidali« (odtod ime rekluza). Tu je veliko molila, premišljevala in podoživljala Jezusovo trpljenje (se večkrat bičala). Mnogim je postala svetovalka v duhovnih stvareh, veliko jih je pripeljala nazaj na pravo pot, čeprav je sama najbolj cenila molk in pogovor z Jezusom. Dočakala je visoko starost in po šestnajstih letih takega spokornega in mističnega življenja v svoji hišici dozorela za nebesa.

Ime: izhaja iz imena Sibila, to pa naj bi bilo sestavljeno iz grških besed »bog« in »nasvet, svet«. Sibilina je torej »božja svetovalka.«

Rodila se je leta 1287 v Pavii v Italiji,

umrla pa 19. marca 1367, prav tako v Pavii.

Družina: Rodila se je očetu Humbertu in materi Honoriji, preprostim in vernim staršem, ki pa ju je kmalu izgubila in postala sirota.

Zavetnica: italijanskih služkinj, uslužbenk in gospodinjskih pomočnic; neporočenih staršev in njihovih otrok ter sirot.

Upodobitve: upodobitev je malo. Predstavljajo jo kot dominikansko tretjerednico v značilni redovni obleki.

Goduje: 19. marca.