V katoliški Cerkvi smo včeraj obhajali god sv. Blaža, ki ga častimo kot priprošnjika zoper bolezni vratu in grla, velja pa tudi kot priprošnjik za dobro spoved in eden štirinajstih priprošnjikov v stiski.

Foto: Tatjana Splichal

O življenju tega še danes izjemno priljubljenega svetnika pripovedujejo predvsem legende, ki pa v sebi skrivajo vsaj zgodovinsko jedro. Sveti Blaž naj bi bil sprva zdravnik, kasneje pa je, še razmeroma mlad, postal škof v Armeniji v mestu Sebaste, v bližini katerega je bil po vsej verjetnosti tudi rojen.

Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža in ga peljali pred sodnika. Nasproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sveti Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi.

Sam je pred smrtjo doživel hudo mučeništvo. Krvniki so njegovo telo razmesarili z železnimi glavniki, na koncu je bil obglavljen, pobožna žena Olivija pa ga je z vsem častmi pokopala. To se je najverjetneje zgodilo leta 316.

Češčenje svetega Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno, Cerkev pa na njegov god podeljuje poseben blagoslov. Mašnik za ta blagoslov najprej blagoslovi sveče s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami: »Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

»Blažev žegen« so duhovniki po slovenskih cerkvah podeljevali tudi med včerajšnjimi bogoslužji.