Zbornik Bleiburg. Krvavo proljeće u južnoj Koruškoj 1945. i tragedija Hrvata (Pliberk. Krvava pomlad na južnem Koroškem leta 1945 in tragedija Hrvatov) obsega 492 strani, izdali pa so ga tudi v angleški verziji, pred tem pa v malo krajši v nemščini. Vsebina zbornika je tako širše dostopna tudi tistim po Evropi in svetu, ki ne razumejo hrvaščine. To pa je zelo pomembno, saj gre za veliko temo, s stotinami tisočev uničenih ljudi in v posledici, z dodatnim 45-letnim trdim komunistično-udbovskim režimom, za dodobra uničen narod. Podobno so komunisti uničili narode vseh nekdanjih jugoslovanskih narodov. Posledice vidimo že ves čas v času zadnjih 35 let v demokraciji. Večina jih ne opazi, ker smo ljudje pač pri tovrstnem dojemanju življenja omejeni, poznavalec dogajanja v celotni perspektivi 80 in več let pa to jasno vidi povsod okoli nas.

V zborniku so objavili 19 prispevkov dobrih poznavalcev teme

V zborniku so objavili 19 prispevkov, ki so jih na povabilo urednika napisali avstrijski in hrvaški avtorji. Uvodno besedo z naslovom Kaj je za nas Hrvate Bleiburg? sta napisala Snježana Šetka, predsednica splitske podružnice Matice hrvatske ter Josip Stjepandić, predsednik HAZUDD (Hrvaška akademija znanosti in umetnosti v zamejstvu in domovini).

Andreas Mölzer je podal zgodovinski kontekst dogajanja in opisal kronološko zaporedje dogodkov, ki so privedli do tega, da je velika hrvaška tragedija na avstrijskih tleh postala del koroške zgodovine. Robert Hajszan Panonski v prispevku Avstrijsko-hrvaško zgodovinsko prepletanje in naselitev gradiščanskih Hrvatov v 16. stoletju govori o naselitvi Hrvatov na Gradiščanskem med osmanskim osvajanjem Hrvaške. Pod naslovom Hrvaška v krempljih Velike Srbije 1918–1945 je Mihovil Biočić podal zgodovinski pregled tega, kar se je dogajalo s Hrvati v skupni državi s Srbi in potek dogodkov na Hrvaškem med drugo svetovno vojno. V prispevku Taborišče Jasenovac 1941–1945 kot motiv za dolgotrajne politične konflikte je Igor Vukić predstavil doslej znana dejstva o kontroverznem koncentracijskem taborišču Jasenovac.

Zverinstva, ki so jih partizani zagrešili nad ujetimi Hrvati v Pliberku

Vedran Petrović in pater Miljenko Stoić opisala partizanski pokol frančiškanov v Širokem Brijegu v Hercegovini februarja 1945, zaradi katerega je veliko civilistov iz Hrvaške odšlo na Zahod. Florian Thomas Rulitz obravnava vprašanje, ali so se na Slovenskem in avstrijskem Koroškem zgodili zadnji spopadi v drugi svetovni vojni ali je šlo za uničenje političnih nasprotnikov. Isti avtor je predstavil pričevanja očividcev o zverinstvih, ki so jih jugoslovanski partizani zagrešili nad nemočnimi ujetimi Hrvati v Pliberku.

Damir Borovčak s knjigo U spomen žrtvama Macelj 1945. Foto: Ivo Žajdela

Damir Borovčak je na kratko predstavi pokol v Maclju na Hrvaškem, kamor je križev pot ujetnikov vodil iz Koroške. Peter Stockner je pod naslovom Sodobno poročilo Avstrijca Heinricha Stocknerja. Zločini Titovih partizanov proti nemočnim nemškim vojnim ujetnikom predstavi primer svojega očeta Heinricha Stocknerja, ki je komaj preživel skoraj tri leta ujetništva pri jugoslovanskih partizanih. Ugledni avstrijski zgodovinar Heinz-Dieter Pohl poziva k uravnoteženi preiskavi nacionalsocialističnih in komunističnih zločinov v alpsko-jadranski regiji. Ina Vukić razmišlja o psiholoških vidikih pomena raziskovanja zgodovine in prihodnosti ljudstva, s poudarkom na hrvaškem narodu.

Sramota tako imenovanega strokovnega poročila Bleiburg

Florian Thomas Rulitz je osvetlil umor Udbe v Celovcu oziroma o tem, kako so v Avstriji umorili Nikolo Martinovića, zadnjo žrtev Pliberka (Rulitz, UDBA-ino ubojstvo u Klagenfurtu. Nikola Martinović – posljednja žrtva Bleiburga u Austriji, Večernji list, Zagreb, 2025; Rulitz, Prešućene bleiburške žrtve – svjedočanstva / Überhörte Bleiberger Opfer – Zeugnisse, Večernji list, Zagreb, 2025). Vedran Petrović je pod naslovom Avstrija in hrvaška neodvisnost poudaril pozitivno vlogo Avstrije pri mednarodnem priznanju Hrvaške leta 1992. Mario Jareb je v prispevku Hrvaški šahovski grb že več kot pet stoletij opisal bogato zgodovino hrvaškega šahovskega grba, ki je stara več kot pet stoletij. Josip Stjepandić in Franz Jordan v prispevku O tako imenovanem strokovnem poročilu Bleiburg, ki ga je naročilo avstrijsko zvezno ministrstvo za notranje zadeve analizirata napake in pomanjkljivosti v tako imenovanem strokovnem poročilu avstrijskega zveznega ministrstva za notranje zadeve (glede prepovedovanja hrvaških nacionalnih oznak na ozemlju Avstrije, kar je vpliv levičarjev in velika sramota za avstrijsko demokracijo).

Florian Thomas Rulitz, Tödliches Erinnern (Smrtonosno spominjanje), UDBA-Politmord (1975) Nikola Martinović-AufsatzFlorian Thomas Rulitz, Referentsliste, 23. 4. 2025

Robin Harris, Nikolaj Tolstoj in Florian Thomas Rulitz, 16. maja 2025.

Zakaj ne smemo pozabiti pliberške tragedije leta 1945

Franz Jordan je v prispevku Razmišljanja o skupnem spominu na tragično pomlad 1945 na južnem Koroškem predstavil svoje misli o obeleževanju pomembnih dogodkov v 20. stoletju in izpostavil pozitivne primere in izkušnje. Josip Stjepandić je v prispevku Bosna in Hercegovina na poti v naslednjo krizo: hrvaška perspektiva osvetlil trajno nestabilne razmere v Bosni in Hercegovini z visokim potencialom za konflikt. Franjo Pavić se je v prispevku Zakaj ne smemo pozabiti pliberške tragedije leta 1945 spraševal, zakaj bodo Hrvati kljub motnjam in oviranosti še naprej obeleževali pliberško tragedijo. Za zaključek nas je sourednik Heinz-Dieter Pohl pod naslovom Krivica ostaja krivica in nobenega zločina ni mogoče »odkupiti« ali opravičiti z drugim spomnil, da v naši civilizaciji krivica ostaja krivica in da nobenega zločina ni mogoče »opravičiti« ali upravičiti z drugim. V dodatku so dodali tri pridige hrvaških škofov pri pogrebnih mašah: hvarsko-bračko-viškega škofa Slobodana Štambuka, gospićko-senjskega škofa Zdenka Križića in gradiščanskega (Eisenstadt oz. Željezno) škofa Egidija Živkovića.

Oltar ob spomeniku na Libuškem polju pri Pliberku sameva (stanje 16. 5. 2025, zadaj Peca), saj je avstrijsko nasilje nad Hrvati te odvrnilo, da bi se tu spominjali svojih ubitih. Foto: Ivo Žajdela

Rana, ki boli, še danes, 80 let po pliberški tragediji

Naj povzamem uvodnik, ki ga je pod naslovom Kaj je za nas Hrvate Bleiburg? napisala Snježana Šetka, predsednica splitske podružnice Matice hrvatske, sopodpisal ga je Josip Stjepandić, predsednik HAZUDD (Hrvaška akademija znanosti in umetnosti v zamejstvu in domovini), ti dve ustanovi sta zbornik izdali.

»Rana, ki boli. Še danes, 80 let po pliberški tragediji, je to rana, ki nikoli ne neha boleti, kot je zapisal Ivan Ott v svojem romanu Ukradeno otroštvo, svojem prvencu, napisanem leta 1991, ki je dosegel izjemen uspeh. Tako velik, da so Slovenci o njem posneli film. Ivan Ott je bil priča povojnim umorom ljudi, ki jih je jugoslovanski komunistični režim označil za 'sovražnike ljudstva'. In leta 1945/1946 je bil kot 11-letnik zaprt v komunističnih taboriščih za prevzgojo otrok državnih sovražnikov, najprej na posestvu Petriček pri Celju, kasneje pa v Celju v nekdanji Štigerjevi vili na Ljubljanski cesti 25.«

»To je bila brutalna prevzgoja s pretepanjem in stradanjem, ki sem jo opisal v več knjigah. Moja posvojitelja Slavko in Franca Kočevarja, s katerima sem živel v Ljubljani, preden so me ujeli v Vetrinju v Avstriji, so Britanci izročili jugoslovanskim komunistom v Jugoslaviji, ubili nekje v koncentracijskem taborišču Teharje pri Celju in zakopali v enem od protitankovskih jarkov okoli Celja ali v rudniku Huda jama, jarku Barbara pri Laškem ali Kočevskem rogu. Nam, otrokom, ki smo zaradi tega postali sirote, nihče ni nikoli povedal, kje in kako so končali naši starši,« je zapisal Ivan Ott.

Morišče in grobišče Lepa bukva v Maclju.

Spet je zavladala tišina nad trpljenjem Hrvatov na križevem potu

»Pričevanja preživelih Hrvatov iz Pliberka so v začetku devetdesetih let 20. stoletja, ko je bila ustanovljena hrvaška država, objavili skoraj vsi mediji na Hrvaškem. Mediji so v Pliberk poslali posebne ekipe, da bi poročale o majski komemoraciji nedolžno ubitih Hrvatov ob koncu druge svetovne vojne. Kot novinarka in kot Hrvatica sem tudi sam večkrat romala na Pliberško polje. Hrvaški državni zbor je sponzoriral komemoracijo, številna združenja, predvsem domobranske, pa so organizirala avtobusne izlete v majhno avstrijsko mesto, da bi se poklonila umrlim Hrvatom. Sporočila, ki so jih hrvaški škofje poslali iz Pliberka, so bila nestrpno pričakovana in so bila glavna novica tistih dni.

In danes? Danes je spet zavladala tišina nad trpljenjem Hrvatov na križevem potu. Pliberk se komaj omenja. Tako kot se ga petdeset let ni omenjalo v času jugoslovanskega režima. Ni se ga smelo omenjati. Morilci so molčali o svojem zločinu, prav tako pa tudi tisti, ki so izgubili svoje bližnje, ker so se bali, da jih bo ubil komunistični režim. Državne delegacije že nekaj let ne hodijo v Pliberk. Žrtve, pravijo, se lahko obeležijo tudi na Hrvaškem. Na Udbini /kraj v Liki, kjer so pozidali cerkev za hrvaški martirologij 20. stoletja/. V Zagrebu. Članki, ki razkrivajo resnico o trpljenju Hrvatov na križevem potu, so izginili s časopisnih strani. Zato pa se vsiljujejo tisti, ki bi Hrvate razglasili za krive za njihovo smrt!«

Macelj, v ospredju grobnica, v katero so pokopali izkopane iz grobišč, za njo spominska cerkev Jezusovega trpljenja (7. 6. 2015). Foto: Ivo Žajdela

Predniki so plačali previsoko ceno, da bi danes o tem molčali

»Zaradi vsega tega in predvsem zaradi te boleče rane sem z hvaležnostjo sprejela predlog predsednika Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v diaspori in domovini (HAZUDD), prof. dr. Josipa Stjepandića, da objavim zbornik prispevkov o Pliberku, največji tragediji hrvaškega ljudstva – množičnih umorih na križevem potu brez kakršnega koli sojenja, samo zato, ker so bili Hrvati. Zahvalo dolgujem tudi vsem avtorjem, tako domačim kot avstrijskim, za predstavitev resnice o trpljenju Hrvatov ob koncu druge svetovne vojne.

Naši predniki so plačali previsoko ceno, da bi danes o tem molčali. S to zbirko se upiramo molku, ki nam je znova vsiljen. In pozabi. Ta molk bi pomenil še en strel na nedolžne hrvaške žrtve. Dvigujemo glas v imenu naših prednikov, ki so bili nedolžno ubiti in umrli v strašnih mukah, brez pravice ugovora in brez sojenja. In molimo k Bogu zanje.«

Macelj, napis na grobnici, v katero so pokopali izkopane iz grobišč v bližini (7. 6. 2015). Foto: Ivo Žajdela

Kdo še vedno nasprotuje spominu in resnici?

Kako je zbornik nastal, je pojasnil prof. Josip Stjepandić. »Koroška domovinska služba (Kärntner Heimatdienst – KHD), vodilna domoljubna organizacija na avstrijskem Koroškem, vsako leto organizira simpozij za predstavnike partnerskih organizacij iz Slovenije in Italije. Predstavljeni so prispevki o aktualnih temah, pomembnih za vse tri skupnosti, v duhu razumevanja in medsebojnega spoštovanja. Tako sta bila na simpozij 16. septembra 2022 povabljena dva hrvaška gosta (Franjo Pavić in Josip Stjepandić), da bi predstavila svoja stališča o tleči polemiki glede hrvaške komemoracije v Pliberku. Dogovorjeno je bilo, da bodo pisni prispevki objavljeni v zborniku simpozija.

Vendar pa je slovenska stran /na Koroškem/, in tukaj je zlahka videti rokopis tistih krogov, ki nasprotujejo hrvaški spominski slovesnosti v Pliberku, odločno nasprotovala objavi hrvaških prispevkov v zborniku. Takrat je Andreas Mölzer, predsednik KHD, predlagal, da KHD in hrvaške organizacije sestavijo svoj skupni zbornik, v katerem bi kompetentni avtorji avstrijskim bralcem osvetlili, kaj se je zgodilo pred, med in po krvavi pomladi na južnem Koroškem leta 1945, ki je skupaj privedla do največje tragedije v zgodovini hrvaškega naroda. Po več kot dveh letih priprav je zbornik, ki ga je napisalo 14 avtorjev, avstrijskih in hrvaških zgodovinarjev ter predanih domoljubov, dopolnjen pa je bil s tremi pridigami hrvaških škofov, šel v tisk. To je naš skupni, avstrijsko-hrvaški odgovor na medijsko kampanjo, ki se občasno sprevrže v preganjanje, ki se začne iz Beograda, s storilci v Zagrebu, Celovcu in na Dunaju.« Tako so (najprej) izdali (Kärntner Heimatdienst iz Celovca ter Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti u dijaspori i domovini iz Pirovca na Hrvaškem) zbornik v nemščini Bleiburg. Das blutige Frühjahr 1945 in Südkärnten und die Tragödie der Kroaten.

Spomin na hrvaške žrtve druge svetovne vojne in povojnega obdobja

»Zelo spodbudne kritike v Avstriji in veliko zanimanje potencialnih zainteresiranih so nas spodbudili, da smo zbirko prevedli v hrvaščino in angleščino ter jo izdali na Hrvaškem. S tem želimo dati svoj majhen prispevek k spominu na neizrekljive hrvaške žrtve druge svetovne vojne in povojnega obdobja, za katere včasih trdijo, da jih ni bilo. Zahvaljujemo se Koroški domovinski službi in njenima vodjema Andreasu Mölzerju in Franzu Jordanu za njuno dolgoletno nesebično predanost Hrvaški v Avstriji, pa tudi v Evropski zvezi. Omogočila sta nam, da smo predstavili hrvaški pogled na stvari. Zahvaljujemo se tudi znanim (družina Gunzer, Fitz Wetternig, Valentin Leitgeb, Franz Jordan) in neznanim Avstrijcem, ki skrbijo za hrvaške grobove na južnem Koroškem,« je zapisal Josip Stjepandić.

Konec v: Bleiburg, Krvavo proljeće u južnoj Koruškoj 1945. i tragedija Hrvata, Pliberk, Hrvati, Hrvaška, Josip Stjepandić [2]

1/16