Nadaljevanje iz: Bleiburg, Krvavo proljeće u južnoj Koruškoj 1945. i tragedija Hrvata, Pliberk, Hrvati, Hrvaška, NDH, ustaši [1]

Zbornik Bleiburg. Krvavo proljeće u južnoj Koruškoj 1945. i tragedija Hrvata (Pliberk. Krvava pomlad na južnem Koroškem leta 1945 in tragedija Hrvatov) sta izdali dve ustanovi: Ogranak Matice hrvatske u Splitu ter Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti u dijaspori i domovini (HAZUDD). Naj iz zbornika povzamem zapis o knjigi, ki ga je napisal prof. dr. Josip Stjepandić, predsednik HAZUDD.

Britanci so blokirali cesto na Koroško in goljufivo razorožili hrvaško vojsko

Medtem ko Evropa praznuje konec druge svetovne vojne pred 80 leti, se Hrvaška spominja največje tragedije v svoji zgodovini, ki je neločljivo povezana tudi z Avstrijo, Koroško in mestom Pliberk. Gre za vrsto tragičnih dogodkov, znanih kot bleiburški masaker (pliberški pokol) in Križev pot hrvaškega naroda (Anđelko Mijatović, Bleiburška tragedija i Križni put hrvatskoga naroda, godine 1945., Kroatischer Weltkongress, Zagreb, 2007).

Namesto da bi končno našli mir po vojni, ki je Hrvati niso niti želeli niti začeli, je bila skoraj vsaka hrvaška družina v nekaj krvavih tednih maja in junija 1945 zavita v črnino. Poraženci vojne so se skupaj s civilisti umaknili na Zahod, da bi našli zaščito pred krvoločnimi enotami Titove jugoslovanske armade. Namesto da bi sprejeli njihovo predajo na avstrijskih tleh, so britanske čete blokirale cesto na Koroško, goljufivo razorožile hrvaško vojsko in begunce potisnile nazaj v Jugoslavijo. Tako je tragedija dobila svojo neizprosno in usodno pot.

Križev pot je bil groznejši od vseh drugih strašnih dogodkov

Zgodba o Pliberku in križevem potu je strašna, kruta katastrofa, ki jo je le malo narodov v svoji zgodovini doživelo. Ne gre le za uničenje ogromnega, vitalnega dela ljudstva, temveč tudi za simbol zla, ki v marsičem presega grozote stoletne vojne, zgodovinsko znane množične poboje, nemška koncentracijska taborišča, sovjetske gulage, moskovsko mučilnico v moskovski Ljubljanki in Titov Goli otok. Obseg zločinov proti človeštvu v jugovzhodni Evropi je brez primere od otomanskih vojn. Križev pot je groznejši od vseh drugih, tako glede deleža ubitih v primerjavi s celotnim prebivalstvom hrvaškega ljudstva, kot glede umorov brez identifikacije ali sojenja, glede krutosti, glede trpljenja tistih, ki so bili zazidani in živi pokopani, ter glede ubijanja žensk in otrok le zato, ker so se slučajno znašli na kraju zločina (in so imeli »napačne« može in očete). Ne smemo pozabiti, da so isti storilci v še vedno nejasnih okoliščinah ugrabili in ubili tudi 300 Korošcev (od tega 96 v Pliberku in okolici), ki jim ni bilo več dovoljeno živeti, ker niso ugajali novim jugoslovanskim oblastnikom.

Zračni posnetek s Hrvati na Libuškem polju pri Pliberku maja 1945. Vir: Florian Rulitz

Barbarski umor Grozde Budak, hčerke Mileta Budaka

Posebna epizoda te tragedije je barbarski umor Grozde Budak, hčerke visokega ustaškega funkcionarja Mileta Budaka, in njenih dveh kolegov iz Zagreba. Titovi partizani so jo posilili, pohabili njeno telo, ji iztrgali srce in ga spekli, vse posneli in fotografije noč pred umorom pokazali njenemu očetu. Obesili so ga, čeprav ni storil ničesar narobe, čeprav je bil popustljiv človek, žrtev monarhističnega nasilja, zmeren politik z dolgoletnimi izkušnjami in eden največjih hrvaških pisateljev. Za primerjavo, pisatelj in kasnejši Nobelov nagrajenec Ivo Andrić je brezpogojno služil kraljevemu režimu v Beogradu in v najtežjih misijah, načrtoval genocid nad Albanci in se pogajal z nacistično Nemčijo o pristopu Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu, kar mu ni prav nič škodovalo – ravno nasprotno.

Udeleženci tragedije na Libuškem polju pri Pliberku maja 1945. Vir: Florian Rulitz

Množični umori v Maclju pri Krapini

Poveljnik vojaškega oddelka Oddelka za zaščito ljudstva (OZNA) v Krapini, Stjepan Hršak, je 5. junija 1945 v gozdu Lepa Bukva (Macelj) osebno ustrelil 21 menihov in bogoslovcev. Najprej je nad jamo ubil najstarejšega med njimi, petdesetletnega dr. Josipa Gunčevića, ki je bil rektor in veroučitelj gimnazije v Slavonskem Brodu. Kot vzoren duhovnik in rektor je užival veliko spoštovanje med prebivalstvom in študenti. Vse ostale ujetnike je ubil enega za drugim. V tovornjaku, v katerem so redovnike prepeljali v smrt v Lepi Bukvi, so jim slekli oblačila. Kasneje so partizanski otroci iz Đurmanca nosili plašče, sešite iz oblačil umorjenih duhovnikov. Na poti do jame so redovniki metali rožne vence, medalje in kose vrvi, ki so označevali pot do kraja zločina. Danes te predmete hranijo kot mučeniške relikvije v frančiškanskem samostanu v Krapini (Damir Borovčak, U spomen žrtvama Macelj 1945., Povodom 70. obljetnice komunističkih zločina, Udruga Macelj 1945, Zagreb, Đurmanec, 2015).

Simo Dubajić je vodil pomore Hrvatov v Kočevskem rogu

Hrvaški Srb in partizanski poveljnik Simo Dubajić je v svoji avtobiografski knjigi in številnih medijskih intervjujih javno priznal, da je leta 1945 prejel ukaz, naj v Kočevskem rogu v Sloveniji postrelijo 30.000 ujetih Hrvatov, kar mu je po nekaj truda tudi uspelo. Priznal je, da je bil v dneh množičnih pobojev nenehno pijan in da so se opijali tudi krvniki, ki jim je poveljeval, da bi psihično zdržali grozodejstva, ki so jih storili. Zato se podrobnosti ne more tako jasno spomniti (Simo Dubajić, Život, greh i kajanje. Ispovedna autobiografska hronika, Vesti, Nidda Verlag, Novi Beograd, Bad Vilbel, 2006).

Florian Thomas Rulitz s knjigama Bleiburg. Das blutige Frühjahr 1945 in Südkärnten und die Tragödie der Kroaten ter Tragedija u Bleiburgu i Viktringu. Foto: Ivo Žajdela

Rudnik Huda jama, najbolj grozljivo grobišče v svetovnem merilu

Najbolj grozljiva podoba križevega pota pa izvira s fotografij iz množičnega grobišča z okoli 8000 žrtvami (večinoma Hrvati), ki ga je zgodovinar Roman Leljak odkril v občini Laško v Sloveniji v rudniku Barbarin rov pri Hudi Jami. Tam so morilci vzeli tri ujetnike in nad navpičnim rudniškim jaškom ustrelili le enega, tako da so vsi trije zvezani živi padli v globino. Medtem ko so navpični jašek polnili s človeškimi telesi, so zasuli tudi prostor okoli vhoda v rov, nato pa okoli vhoda v rudnik zgradili deset pregrad. Na drugi strani hriba je ta rudnik deloval desetletja, dokler ga zaradi neekonomičnega dela niso zaprli. Po prvem zunanjem zidu so našli človeški okostnjak. Leljak ga je poimenoval »upornik«, ker se je verjetno upiral, da bi ga vlekli v jarek, in so ga ubili. Zraven ubitih so našli okostnjak, ki je prebil dva zidova v bližini ubitih in nato umrl. /Leljak je seveda navajal vrsto domnev; potem, o več tisoč ubitih Hrvatih lahko govorimo na širšem območju Celja, in, iz rudnika Huda jama je državna komisija iznesla 1.416 tam ubitih, op. Ivo Žajdela./

Drugo najdeno okostje je Leljak imenoval »begunec«. Številni od približno 3.000 izkopanih ubitih /še enkrat, bilo jih je 1.416, op. I. Ž./ so bili mumificirani, ker je primanjkovalo kisika, potrebnega za razgradnjo. Roman Leljak je leta iskal način za izkop tega grobišča in mu je končno uspelo /izkop je opravila vladna komisija za grobišča, op. I. Ž./. O tem je napisal knjigo (Roman Leljak, Huda jama – strogo čuvana tajna, Društvo Huda jama, Zagreb, 2015) in posnel film. Trdi, da je rudnik Barbarin rov le eno od 600 mest množičnih umorov po Sloveniji in da ga, čeprav ni kraj z največ umori, prekaša rudnik pri vasi Pečovnik, blizu mesta Celje, kjer je bilo maja 1945 ubitih 12.000 Hrvatov /tudi to je povsem nedokazana domneva, op. I. Ž./. Seznam takšnih krajev groze in strahot je dolg in večina jih je še vedno popolnoma neraziskanih.

Križni put (križev pot) Hrvatov leta 1945, nabit z nasiljem, uničevanjem in umori.

Na Hrvaškem in v Sloveniji več kot 1.500 grobišč 

Strašne človeške tragedije v Pliberku in na križevem potu niso bile nepredvideni dogodki, temveč sistematični umori več sto tisoč ljudi na najbolj brutalen način. Hrvaški zgodovinar Josip Jurčević je to temo raziskoval in do leta 2008 ocenil, da je bilo na Hrvaškem 884 (55 %) grobišč, v Sloveniji 591 (39 %) in v Bosni in Hercegovini 91 (6 %). Ocenil je, da je bilo 63,3 odstotka ubitih Hrvatov. Komunistične jugoslovanske oblasti so bile odgovorne za 88,5 % (1.343) grobišč, partizani in četniki, ki so delovali skupaj, za 1,5 % (16), četniki za 2 % (30), nemška vojska za 0,33 % (5), ustaši za 0,13 % (2), italijanska vojska za 0,07 % (1) in za 7,9 % (120) storilci niso znani (Josip Jurčević, Die Schwarze Liste des Kommunismus in Kroatien, Institutum Historicum Croaticum, Wien, 2006).

Kljub različnim številkam ubitih so tudi najnižje strašne

Ocene števila ubitih na križevem potu, ki so jih do zdaj objavili vodilni hrvaški zgodovinarji, so nižje od tistih, ki so bile praktično dokazane samo za Slovenijo. Medtem ko Jože Dežman, predsednik Komisije vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, dokazuje, da je bilo do leta 2008 v Sloveniji najdenih okoli 100.000 ubitih (Jože Dežman, Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje problematike skritih grobišč 2005–2008, Ljubljana, 2008), hrvaški zgodovinarji ocenjujejo najvišjo številko na 80.000 (Martina Grahek Ravančić, Bleiburg i križni put 1945. Historiografija, publicistika i memoarska literatura, 2. izmijenjeno i nadopunjeno izdanje, Hrvatski institut za povijest, Zagreb, 2015). 

Po drugi strani pa je po dokumentih britanske vojaške obveščevalne službe (stran 6, Vojni dnevnik, Obveščevalni povzetek, Štab 5. korpusa) v Pliberk prišlo okoli 200.000 vojakov in 500.000 civilistov, ki so se umikali pred Titovim terorističnim režimom. Želeli so se predati in se postaviti pod »britansko zaščito« v upanju, da jih bodo Britanci sprejeli kot vojne ujetnike (Florian Thomas Rulitz, Tragedija u Bleiburgu i Viktringu. Partizanski pokolj Austrijanaca, Hrvata i Slovenaca kod Bleiburga (Koruška) 1945., 2. izdaja, Velika Gorica, St. Gallen, 2022). Ker ni več neposrednih pričevanj očividcev in ni zanesljivejših ocen ko so bile britanske, je vprašanje števila žrtev Pliberka najbolje oceniti – dokler niso izkopana vsa množična grobišča – na podlagi števila ljudi, ki so preživeli Pliberk in križev pot.

Florian Rulitz, Tragedija u Bleiburgu i Viktringu – kazaloRobin Harris in Florian Thomas Rulitz, 16. maja 2025. Vir: F. R.

Posledice komunističnih pomorov so strašne in daljnoročne

Med žrtve Pliberka in križevega pota zagotovo spadajo tudi vsi drugi Hrvati, ki so umrli po koncu vojne, saj vsi, ki so se bali za svoja življenja, niso poskušali doseči Pliberka, nekateri pa ga sploh niso dosegli. Najnovejša ocena prihaja od hrvaškega demografa Stjepana Šterca, ki je na podlagi popisa prebivalstva iz leta 1948 ocenil, da so hrvaške izgube v drugi svetovni vojni, vključno s Pliberkom in križevim potom, znašale 639.000 ljudi (Stjepan Šterc, https://direktno.hr/direkt/na-bleiburgu-umrlo-500-tisuca-hrvataeto-koliko-je-bilo-stradanja-i-gdje-14973/, vpogled 15. 2. 2025). Izračunal je tudi, da je Hrvaška v 20. stoletju neposredno in posredno izgubila 2.434.000 prebivalcev. Brez teh ogromnih izgub bi imela Hrvaška skoraj dvakrat več prebivalcev kot sedanjih 3,9 milijona. Demografske študije Mrkocija in Horvata so prišle do podobnih zaključkov (V. Mrkoci, V. Horvat, Ogoljela laž logora Jasenovac, Naklada E. Ćić, Zagreb, 2008). Dovolj je primerjati razvoj prebivalstva na Hrvaškem z državami, ki v drugi svetovni vojni niso imele vojaških operacij ali so bile le te nepomembne, kot so Bolgarija, Nizozemska ali Portugalska.

Porazna dejstva in posledice komunističnih zločinov

Številni srbski avtorji trdijo, da so ustaši med drugo svetovno vojno zagrešili genocid nad Srbi. Nasprotno pa uradni podatki popisov prebivalstva izpred vojne (1931) in po vojni (1948) kažejo, da so bili Hrvati tisti, ki so utrpeli izjemno velike izgube (Stjepan Lozo, Ideologija i propaganda velikosrpskog genocida nad Hrvatima, Naklada Bošković, Split, 2017). Primerjava števila Hrvatov in Srbov iz teh dveh popisov kaže, da je število Hrvatov v teh 17 letih stagniralo, čeprav se je prebivalstvo povečalo z zavzetjem Istre, Reke, Zadra in otokov, medtem ko se je število Srbov povečalo za 802.000. Kakor koli že izračunamo, manjka vsaj pol milijona Hrvatov. Na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini je veliko krajev (Španovica, Zrinj, Borićevac, Drvar, Krnjeuša itd.), ki po drugi svetovni vojni niso imeli več niti enega hrvaškega prebivalca, vendar niti enega kraja, ki bi izgubil vse svoje srbske prebivalce.

Do osemdesetih let 20. stoletja so ženske v črnem (hrvaške vojne vdove, samohranilke, oblečene v žalna oblačila) prevladovale na ulicah številnih mest na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini ter vzgajale svoje sirote. V etnično mešanih območjih Bosne in Hercegovine so bili v sedemdesetih letih celi šolski razredi, v katerih hrvaški otroci niso poznali svojih dedkov, ker niso preživeli povojnih tednov.

Oltar ob spomeniku na Libuškem polju pri Pliberku sameva (stanje 16. 5. 2025), saj je avstrijsko nasilje nad Hrvati te odvrnilo, da bi se tu spominjali svojih ubitih. Foto: Ivo Žajdela

Broz Tito med največjimi zločinci v sodobni svetovni zgodovini

Po eni strani lahko poboje v Pliberku in križev pot razumemo kot poboj bodočih volivcev, ki na naslednjih volitvah ne bi sprejeli komunizma (saj je Tito Churchillu obljubil volitve v zameno za materialno podporo in priznanje). Po drugi strani pa gre tudi za selektivni genocid nad ljudstvom: ubili so vse vojake, številne podjetnike, domoljubne novinarje in intelektualce ter 663 duhovnikov in menihov. Prav katoliška duhovščina je stoletja ohranjala hrvaško narodno zavest in vero ter s tem ohranila človečnost in duha ljudstva, ki ju ni moglo zlomiti niti smrt niti trpljenje. Tito je kasneje kiparju Ivanu Meštroviću priznal, da je ubil Hrvate, da bi Srbe pridobil za svojo politiko (Ivan Meštrović, Uspomene na političke ljude i događaje, Nakladni zavod Matice hrvatske, Zagreb, 1993). Državno nasilje nad Hrvati je trajal vse do razpada Jugoslavije. Tisti, ki so ohranjali spomin na poboje, so bili trn v peti komunističnim vladarjem in so jih neusmiljeno preganjali. Ključna vloga Josipa Broza Tita pri vojnih in povojnih zločinih ni ostala neopažena s strani vodilnih mednarodnih zgodovinarjev. Judovsko-ameriški zgodovinar Rudolf Rummel je v več svojih delih Josipa Broza Tita uvrščal med največje zločince v sodobni svetovni zgodovini. Tako je Tito v Rummelovi najnovejši knjigi z 1,172 milijona ubitih uvrščen na 9. mesto med megamorilci 20. stoletja, le pet mest za Hitlerjem in tri za Leninom (Rudolf J. Rummel, Death by Government, Transaction Publishers, New Brunswick, 2011). Ante Pavelić, voditelj NDH, ki je obtožen genocida nad Srbi, v tej tabeli ni vključen.

»Pravilna« šahovnica v hrvaškem grbu ob hrvaškem spomeniku beguncem na Libuškem polju pri Pliberku je zgovorna (stanje 16. 5. 2025). Govori o nasilju avstrijske demokracije nad spominom na enega največjih zločinov v sodobni človeški zgodovini. Foto: Ivo Žajdela

Množičnega morilca in diktatorja so častili tudi z odlikovanji

Jugoslovanski diktator Josip Broz Tito je v času svojega življenja užival veliko spoštovanje in časti zaradi svoje nevtralnosti v spopadu med Zahodom in Vzhodom. V mnogih državah, vključno z Avstrijo in Nemčijo, so ga odlikovali z visokimi odlikovanji. Po demokratizaciji Hrvaške so hrvaški izseljenci večkrat zahtevali, med drugim tudi pri avstrijskem zveznem predsedniku, preklic teh odlikovanj. Žal so bile takšne prošnje doslej neuspešne. Vodilne demokracije še vedno niso pripravljene priznati svoje napake. V drugih primerih so ukrepali zelo hitro.

Tako so avstrijski policaji stražili hrvaški spomenik na Libuškem polju pri Pliberku 16. maja 2025 pred spominom, resnico in dostojanstvom Hrvatov. Foto: Ivo Žajdela

Doslej niso obsodili nobenega komunista za njegov zločin

V svobodni in demokratični Republiki Hrvaški, najmlajši članici EZ, še nobenega niso obsodili za en sam komunistični zločin, čeprav so se mnogi s tem hvalili. Nasprotno, spomin na te strašne dni se poskuša izbrisati s postopnim ukinjanjem državne podpore za obeleževanje dogodkov. V tem okolju kultura spomina postaja naloga neodvisnih združenj, kot je KHD (Kärntner Heimatdienst). To daje tej knjigi poseben pomen. Naši pokojni bi bili zagotovo zelo hvaležni ekipi avtorjev, če bi lahko izrazili svoje mnenje. Hrvaška stran se iskreno zahvaljuje tudi Korošcem, ki so na Hrvaškem popolnoma neznani, kot so družina Gunzer, Valentin Leitgeb, Fritz Wetternig, Franz Jordan in drugi, za njihova desetletja truda pri ohranjanju hrvaških grobov in spominov na Koroškem.

Tako je napisal prof. dr. Josip Stjepandić, predsednik Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti u dijaspori i domovini, v zborniku (491 strani) Bleiburg. Krvavo proljeće u južnoj Koruškoj 1945. i tragedija Hrvata (Pliberk. Krvava pomlad na južnem Koroškem leta 1945 in tragedija Hrvatov).

1/15