Konec maja 1945 so partizani vodili zastražene vojne ujetnike, Hrvate, od Pliberka, kjer so jih Angleži zavrnili in predali v roke Brozovim klavcem, proti Mariboru. Pri protitankovskih jarkih v Tezenskem gozdu naj bi jih umorili okoli 15.000, zato je to območje med mariborsko obvoznico, ko so jo gradili, so ga morali del izkopati (samo v razdalji 70 metrov so izkopali posmrtne ostanke 1.179 tam ubitih), in novim pokopališčem Dobrava verjetno največje grobišče povojnih pomorov na ozemlju Slovenije. Tisti, ki so preživeli Tezno, so morali iti peš naprej proti Krapini. Upali so, da se bodo vrnili na svoje domove in k družinam. Toda partizanski zločinci so jih junija 1945 v maceljskih gozdovih, takoj za mejo med Slovenijo in Hrvaško ter severno od Krapine, neusmiljeno ubijali. Tu so umorili več tisoč zajetih hrvaških voja­kov in civilistov. Ostale desettisoče so gonili naprej in jih ubijali na mnogih drugih krajih po Hrvaški ter še naprej proti jugu.

Grobnica izkopanih iz grobišč pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem. Foto: Ivo Žajdela

Morišča v Maclju so postala »Titovo lovišče«

Macelj je postal največje množično morišče in grobišče po drugi svetovni vojni na območju Hrvaške. Po storjenem genocidu leta 1945 so Maceljski gozd razglasili za Titovo lovišče. V desetletjih komunizma je bilo prepovedano približevanje gozdu, kaj šele zahajanje vanj. O teh partizanskih zločinih so morali vsi molčati vse do leta 1990.

Morišče na maceljskem Ilovcu.

Grobišča na območju Maclja: Lepa bukva, Ilovec in Smiljanova graba

Prvič je na morišču in grobišču Lepa bukva imel mašo za vse ubite na t. i. križevem potu (križni put) 9. junija 1991 zagrebški nadškof kardinal Franjo Kuharić in javno spregovoril o zločinih, o katerih so vsi do takrat zara­di strahu molčali. Od takrat so znane tri lokacije grobišč na območju Maclja: Lepa bukva, Ilovec in Smiljanova graba. Toda z morišči oz. grobišči je posuto veliko večje območje Maceljske gore.

Križ na grobišču Lepa bukva.

Grobišče Lepa bukva: Iz štirih jam so izkopali 174 umorjenih

Na lokaciji Lepa bukva je 24. junija 1992 državna komisija hrvaškega parlamenta začela z raziskavami. Iz štirih jam na tem grobišču od 174 izkopanih umorjenih, jih 21 pripada duhovnikom in bogoslovcem. Državna komisija je raziskovala tudi grobišče na Ilovcu. Vsega skupaj so na območju Maclja raziskali 23 jam, našli pa so posmrtne ostanke 1.163 oseb. Pri gozdarski hiši nekdanjega lastnika Alfreda Freudenreicha, po vojni je bila tam Titova lovska rezidenca, so človeške kosti našli tudi v vodnjaku. Lastnika gozda Freudenreicha so umorili in vrgli v eno izmed jam v Maceljskemu gozdu.

Grobnica izkopanih iz grobišč pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju. Foto: Ivo Žajdela

Menijo, da je Ozna v Maclju umorila več kot 13.000 ljudi

Komisija ni raziskovala Smiljanove grabe, kot tudi nekaterih drugih grobišč. Okrog 130 jam je še neraziskanih. Menijo, da je Ozna v Maclju umorila več kot 13.000 ljudi. Zaradi neznanega razloga je državna komisija proti koncu leta 1992 prenehala raziskave in jih ni nikoli nadaljevala. Ugotovitve in zapisniki pričajo, da so izkopani ubiti v Maclju pred smrtjo bili zvezani z žico, ubijali so jih z udarci v glavo ali s strelom v tilnik. Priče in dokumenti potrjujejo tudi mučenja pred končnim umorom.

Izkopani ostanki umorjenih so ležali na zagrebški patologiji dvanajst let.

Dvanajst let so izkopani ostanki umorjenih ležali na patologiji Medicinske fakultete

Državna komisija je po prekinitvi izkopavanj ostanke 1.163 umorjenih odpeljala na patologijo Medicinske fakultete v Zagrebu. Ostanki maceljskih mu­čencev so ležali v kleti in na podstrešju kar dvanajst let. Dvanajst dolgih let nobena hrvaška vlada ni ukrenila ničesar, da bi posmrtni ostanki ubitih bili spoštljivo pokopani. To je velika sramota (podobno kot v Sloveniji) hrvaških oblasti oz. politikov, ki jim ni dosti mar za zločine komunizma in za tiste, ki so jih komunisti umorili.

Cerkev Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem, pozidali so jo v letih 2005–2007. Foto: Ivo Žajdela

Maceljska cerkev Jezusovega trpljenja

Stjepan Brajdić, hrvaški domobranec in udele­ženec križnega pota in dolgoletni politični ujetnik ter Drago Brglez, duhovnik v župniji sv. Jurja v Đurmancu, sta zaslužna, da so se začele priprave za pokop 1.163 izkopanih na območju Maclja ter za gradnjo grobnice kot nji­hovega trajnega počivališča. Na spominski maši za umrle 6. junija 2004 v Maclju je takratni po­možni zagrebški škof Vlado Košić blago­slovil temeljni kamen za novo cerkev Jezusovega trpljenja (Muke Isusove).

Cerkev Jezusovega trpljenja v Maclju. Foto: Ivo Žajdela

V Maclju so opravili naj­večji skupni pokop 1.163 ubitih

Naslednjega leta. 5. junija 2005, je za­grebški nadškof in kardinal Josip Bozanić daroval mašo za vse ubite na križevem potu na kraju prihodnje cerkve Jezusovega trpljenja. Istega leta so iz Zagreba prenesli v zgrajeno grobnico ob novi cerkvici v Maclju ostanke pred dvanajstimi leti v bližnjih gozdovih izkopanih umorjenih in jih 22. oktobra 2005 slovesno in spoštljivo po­kopali. Pokop je vodil kardinal Josip Bozanić. V Maclju so takrat opravili naj­večji skupni pokop 1.163 ubitih, kakšnega do takrat še ni bilo na Hrvaškem. 23. avgusta 2025 so pri jami Jazovka pri Sošicah v Žumberku pokopali 814 ljudi, ki so jih tam umorili takoj po vojni, iz brezna pa iznesli leta 2020.

Cerkev Jezusovega trpljenja v Maclju. Foto: Ivo Žajdela

Mediji tudi na Hrvaškem ne pišejo o velikem komunističnem zločinu

Hrvaški mediji kljub svobodi oz. demokraciji dogodka niso primerno spremljali in s tem niso izpolnili svoje osnovne vloge javnega in resnične­ga poročanja o pokopu tako velikega števila ubitih. Še več, podobno kot v Sloveniji, javni mediji tudi na Hrvaškem še vedno niso priprav­ljeni za razkrivanje zla totalitarnega komunističnega režima. Ljudi (bralce) varajo z masko lažnega antifašizma. Resnica zato še vedno zelo težko pride do ljudi.

Novo spominsko cerkev Jezusovega trpljenja je 3. junija 2007 blagoslovil varaždinski škof Josip Mrzljak. Od takrat je ta cerkev stalen kraj romanja in spominov, spoštovanja in molitve za vse tiste, ki so po koncu druge svetovne vojne nasilno izgubili svoja življenja.

 Cerkev Jezusovega trpljenja v Maclju. Foto: Ivo Žajdela

Eksodus hrvaškega naroda, sistematično ubi­janje in genocid

Ob koncu druge svetovne vojne so Hrvati, tako kot noben drug evropski narod, pretrpeli komunistični genocid biblijskih razsežnosti. V urad­ni korespondenci britanske vojske in Titovega štaba je navedena številka 200.000 hrvaških vojakov v Pliberku in še 35.000 pri Celovcu. Iz dnevnika 5. britanskega korpusa je razvidno, da je hrvaško vojsko spremljalo še 500.000 civilistov. Te številke razkri­vajo eksodus hrvaškega naroda, sistematično ubi­janje te množice ljudi pa je bil genocid.

Križev pot pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju. Foto: Ivo Žajdela

Zločine je krvavo načrtoval in ukazal krvavi »maršal« Broz Tito

Gibanje maršala Jugoslovanske armade Josipa Broza Tita, maja in junija 1945 in njegovo bivanje na območju Slovenije in severne Hrvaške v krajih mno­žičnih pomorov ujetnikov (Celje, Huda Jama, Trbovlje, Tezno pri Mariboru, Krapina, Varaždin, Zagreb, Bjelovar) je zabeležil takratni hrvaški dnevnik Vjesnik. Titovi govori iz tistega časa nedvomno razkrivajo zločine, ki jih je krvavo načrtoval in ukazal ta krvavi komunistični »maršal«.

Križev pot pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem. Foto: Ivo Žajdela

Svetlobo bodo gledali samo tako dolgo, kolikor traja pot do najbližje jame

Josip Broz je bil 20. maja 1945 v Varaždinu, ko je dejal: »Jugoslovanske armade, ki v okolici opravljajo pomembne naloge pri končnem obračunu s hrvaškim smradom /.../ v novi komunistični državi bodo svetlobo dneva gledali samo tako dolgo, kolikor traja pot do najbližje jame.«

Od 28. do 30. maja je bil Josip Broz tudi v Ljubljani in okolici ter v Celju in Mariboru. Takrat naj bi izjavil: »Likvidirali smo 200 tisoč banditov, še toliko pa smo jih ujeli. Dosegla jih je roka naše pravice.« Te izjave dokazujejo, da je Josip Broz kot vrhovni komandant bil idej­ni začetnik in glavni organizator omenjenih zločin­skih pokolov. Seveda, vodil je največjo morijo nad ljudmi na območju Jugoslavije od smrtonosnih Turkov naprej.

Križev pot pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju. Foto: Ivo Žajdela

Stjepan Horvat, Pokolj u Maceljskoj šumi, Macelj, Politički zatvorenik, 1. 7. 1991Zvonimir Zorić, Prsten s grobišta, Maceljska šuma, Slobodna Dalmacija, 10. 3. 1994

Stjepan Brajdić, Macelj – ne dopustimo zabetonirati istinu!, Politički zatvorenik, 7. 2004Mladen Genc, Ja sam bio zapisničar smrtnih presuda Ozne, Ivica Fizir, Maceljska šuma

Darko Grden, »Više nego igdje potrebna nam je ovdje ljubav«, Macelj, Glas Koncila, 10. 6. 2007Č, »Nerazriješene okolnosti« Živčnjakove smrti?, Macelj, Glas Koncila, 8. 6. 2008

Tomislav Vuković, »Odgovorni ne mogu biti neodgovorni!«, Macelj, Glas Koncila, 8. 6. 2008M. Pandžić, »Prsten sa grobišta«, Macelj, Glas Koncila, 9. 11. 2008

Snježana Kraljević, Macelj – gora zločina, Vinkovci, Glas Koncila, 2. 8. 2009Damir Borovčak, »Stopama pobijenih«, Macelj, Đurmanec, Glas Koncila, 21. 3. 2010

Mihael Sokol, Ideja koja je postala djelom od početka je zločin, Macelj, Glas Koncila, 16. 6. 2010Tanja Baran, »Tito je naredio likvidaciju 200 tisuća Hrvata«, Macelj, Glas Koncila, 10. 6. 2012

S. B., Pokušaj zatvaranja neba i ubijanja smisla, Macelj, Glas Koncila, 23. 6. 2019Ekshumirane 82 žrtve, Maceljska gora, Križanov jarek, Durmanec, Glas Koncila, 7. 6. 2020

Darko Grden, »Tek nad grobovima mrtvih moguće je pomirenje živih«, Macelj, Glas Koncila, 16. 6. 2020Ivan Tašev, Kad istina postane žrtvom ideologije, uvijek se traži ljudska žrtva u krvi, Macelj, Glas Koncila, 13. 6. 2021

Vlado Čutura, Zar uistinu nemamo dovoljno hrabrosti ni snage govoriti jezikom istine?, Macelj, Glas Koncila, 12. 6. 2022D. B., Misno slavlje za žrtve zločina na Maclju »Budimo složni u istini«, Macelj, Glas Koncila, 18. 6. 2023

Konec v: Macelj, poboji, grobišče, križni put, Hrvati, Hrvaška [2]

1/8