Cerkev Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem, pozidali so jo v letih 2005–2007. Foto: Ivo Žajdela

Nadaljevanje iz: Macelj, poboji, grobišče, križni put, Hrvati, Hrvaška [1]

Na Orsuli so jih klali in metali čez strmo steno v morje

Množični zločini nad Hrvati, ki jih poznamo kot Pliberk in križevi poti (križni put), so se začeli dogajati konec leta 1944 na jugu Hrvaške. Par­tizanski način ravnanja z ujetniki, demobilizirani­mi hrvaškimi vojaki in civilisti ob koncu druge svetovne vojne se je začel pri t. i. »osvoboditvi« Dubrovnika. V kraju, znanem kot Orsula, pri cesti, ki z vzhoda pelje v mesto, so partizanski zločinci v noči na 19. oktober 1944 začeli z zločinsko morijo nad razoroženimi mladeniči iz Konavel, ki jih je zajela partizanska 10. hercegovska brigada. Dvajsetletne fante so zvezali z žico in jih s tovornjakom prepeljali iz zapora na Orsulo. Tam so jih stlačili v barako in nato po dva vodili ven, jih klali in metali čez strmo steno v morje.

Grobnica izkopanih iz grobišč pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem. Foto: Ivo Žajdela

Na Daksi so umorili najuglednejše dubrovniške meščane

Partizani so imeli ob prihodu v Dubrovnik že sestavljene sezname »državnih sovražni­kov«. Aretirali so ugledne osebe in inte­lektualce ter jih odpeljali v smrt. Ujete »državne sovražnike« so prepeljali na bližnji otoček Dakso in jih tam umorili. V noči na 26. oktober 1944 so ubili najmanj 53 oseb, kolikor jih je bilo na Daksi izkopanih septembra 2009. Med njimi je bilo sedem duhovnikov in frančiškanov.

Grobnica izkopanih iz grobišč pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju. Foto: Ivo Žajdela

V majhni dubrov­niški škofiji so ubili 28 duhovnikov in bogoslovcev

Na Daksi so umorili najuglednejše dubrovniške meščane. Šele naknadno so po mestu nalepili plakate s »sodbami«, čeprav so bili »obsojenci« že mrtvi. Takrat so samo v majhni dubrov­niški škofiji ubili 28 duhovnikov in bogoslovcev. Okolica Dubrovnika je postala prostor s številnimi partizanskimi morišči – od Orsule, prek umorov na Daksi, Montovjerni, Boninovem, domobran­skem pokopališču, do številnih morišč na otokih Jakljanu, Korčuli in Mljetu.

Križev pot pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem. Foto: Ivo Žajdela

V Širokem Brijegu so umorili 66 hercegovskih frančiškanov

Na enako okruten način so se partizanske »osvoboditve« nadaljevale na vseh območjih, kjer so živeli Hrvati. Po Dubrovniku je sledila Hercego­vina. Najbolj strahotno je bilo trpljenje hercegovskih frančiškanov v Širokem Brijegu. Partizani so 7. februarja 1945 zavzeli Široki Brijeg in prišli v samostan. Frančiškane so odgnali v protiletalsko zaklonišče in jih tam ubili s strelom v tilnik. Nato so jih polili z bencinom in zažgali. Znesli so se nad cerkvijo, ki so jo obstreljevali s topovi tudi, ko so vojaške operacije že prenehale.

Iz samostana v Širokem Brijegu so partizani ubili 30, med vojno in po vojni pa 66 hercegovskih frančiškanov, ki so jih ubijali po raznih jamah, vse do Vrgorca in Biokova. Tri hercegovske menihe so ubili nekaj mescev pozneje v Maceljskih gozdovih. Na začetku februarja 1945 so ubili tudi več sto neoboroženih prebivalcev, v naslednjih mescih in letih pa so z umori nadaljevali. Ubili so vsakega desetega prebivalca Širokega Brijega. Preživele frančiškane so pregnali.

 Razstava v cerkvi Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem. Foto: Ivo Žajdela

Pliberk: Angleži in Brozovi partizani z roko v roki zločinstva

Kamorkoli so hodili Titovi partizani, so povsod opravljali zločine množičnih umorov ujetnikov in razoroženih vojakov raznih vojsk. Po hrvaškem ozemlju so se širile govorice o ubi­janju in kmalu se je začel množičen eksodus. Kolo­ne vojakov in civilistov so se odpravile proti Slo­veniji in Avstriji, da bi prišle do zahodne zavezniške vojske. V Pliberku se je po britanskih virih zbralo več sto tisoč hrvaških beguncev. Toda Britanci so v dogovoru z Josipom Brozom in v nasprotju z načeli med­narodnega vojaškega prava vse begunce izročili jugoslovanskim partizanom. Vedeli so, da jih čaka smrt. Zardi tega ogabnega genocidnega zločina se do zdaj niso opravičili. Po Pli­berku, med potovanjem skozi Slovenijo in Hrvaško, so nad demobiliziranimi pripadniki hrvaške vojske in civilnimi prebivalci sledili še številnejši umori. Ustanovili so posebne skupine partizanskih enot Ozne za množične pomore »narodnih sovražnikov«. Skrbno so izbrali kraje za množične pomore, da bi jih lahko hitro naredili, mrtve pa čim prej zakopali. Strahote takšnih pokolov so bile najbolj vidne med odpiranjem zapuščenega rudnika v Hudi Jami leta 2009.

Razstava o izkopu v cerkvi Jezusovega trpljenja v Maclju. Foto: Ivo Žajdela

Množično ubijanje ujetnikov v Teznem in Maclju

V Sloveniji velja Tezno za največje prizorišče komuni­stičnih pobojev Hrvatov v Sloveniji in nasploh za največje morišče in grobišče na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Tam naj bi partizani pomorili vsaj 15.000 Hrvatov. Glede na celotno dolži­no protitankovsega rova, ki je dolg 3,5 kilometra, je možno, da je število žrtev celo večje. Leta 1999 so pri gradnji avtoceste samo v razdalji 70 metrov izkopali posmrtne ostanke 1.179 ubitih.

Križev pot od Dravograda in Maribora se je nadaljeval proti Hrvaški do Maclja. Tiste, ki jih niso ubili v Teznem, so peš prisilno gnali do morišč v Maclju. Na severu Hrvaške so znana morišča: Macelj, Mirkovec, okolica Zagorskih Sel, Veliko Trgovišče, Ključ Brdovečki, Gračani in pobočja Medvednice. Drugi odcep križevega pota je vodil preko Ptuja proti Varaždinu. Znana morišča so Dravski gozd, Lug pri Bjelovarju, Virovitica in tako do Srbije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije.

Spominska slovesnost v Maclju 7. junija 2015. Foto: Ivo Žajdela

Največje morišče na Hrvaškem je bilo na območju Maclja

Območje Maclja je največje morišče na Hrvaškem. Izjave priče Mladena Šafranka, ki je bil v Ozni, in zapisi preživelega udeleženca križevega pota v Krapini Frana Živičnjaka, govorijo, da je Ozna v maceljskih gozdovih ubila okrog 13.000 ljudi. Več kot 130 brezen še vedno niso raziskali. V Macelj na letne spominske maše do leta 2014 nikoli ni prišel noben hrvaški predsednik, noben predsednik vlade, noben predsednik Sabora, čeprav je to njihova poklicna in politična dolžnost v imenu resnice o komunističnih zločinih.

Publicist Damir Borovčak je o moriščih in grobiščih na območju Maclja napisal obširno in bogato ilustrirano knjigo. Foto: Ivo Žajdela

V šolah smo se učili zlagano partizansko zgodovino

Publicist Damir Borovčak je o moriščih in grobiščih na območju Maclja leta 2015 napisal obširno bogato ilustrirano knjigo Macelj 1945. Povodom 70. obljetnice komunističkih zločina. Knjiga je dokument spominov na vse umrle na križevih potih in trajen spomin na umorjene na območju Maclja. V obdobju vladavine totalitarnega komunističnega režima so ljudje nekaj desetletij živeli v strahu za življenje, z vsiljevanjem pozabe zločinov. V šolah smo se učili zlagano partizansko zgodovino. O Pliberku se ni smelo govoriti ne zasebno, ne javno, in prav tako niti o partizanskih pokolih na križevih poteh, ali na kakršen koli način kritizirati komu­nističnega režima ter zločinca Broza Tita, njegovo buržujsko življenje in vladavino.

Zločine in zločince do danes skrivajo pod masko antifašizma

Po pozdravu »smrt fašizmu – svoboda narodu« so sledila povojna maltretiranja in pomori. Cenzu­rirali so življenje, veroizpoved, Cerkev, zgodovino, pesmi ... Vse so strogo nadzirali komunistični ovaduhi, tajna policija Ozna (Oddelek za zaščito naroda) in Udba (Upra­va za državno varnost). Strah je bil globoko v zavesti ljudi. Mediji še niti danes niso pripravljeni razkrivati partizanskih zločinov. Zločine in zločince do danes skrivajo pod masko antifašizma.

Zaradi takratne dediščine in vzgoje, neizpeljane duhovne in moralne obnove ter izostanka lustracije, so se po demokratizaciji na oblast zavlekli otroci bivših komunistov in zlo­čincev, ki so si jo tudi prigrabili. Oni sistematično relativizirajo zločinski komunistični režim in na­daljujejo z ustvarjanjem lažne zgodovinske predstave ter ignorirajo totalitarno zlo, ki je pusto­šilo med in po drugi svetovni vojni.

Damir Borovčak je ustanovitelj društva Macelj 1945

Knjiga Macelj 1945 (izdala jo je Udruga Macelj 1945 iz Zagreba) ima 353 strani velikega formata in je bogato ilustrirana s fotografijami, teh je kar 650: od dokumentarnih iz leta 1945 do barvnih, ki prikazujejo izkope leta 1991 in kasneje gradnje cerkvice s kostnico ter spominske prireditve. Njen avtor Damir Borovčak je raziskovalec in publicist, avtor številnih člankov in knjig, ustanovitelj društva Macelj 1945, član hrvaškega žrtvoslovnega društva. Za zavzeto in zvesto delo v prid resnici ga je predsednik Franjo Tuđman odlikoval s tremi državnimi odličji. Čeprav imajo tudi na hrvaškem, tako kot mi v Sloveniji, veliko težav pri odkrivanju komunističnih zločinov, pa taki ljudje in takšne knjige pomembno prispevajo k tistemu, kar je najpomembneje, k resnici.

Macelj, knjiga Macelj 1945, Damir Borovčak, 2015 (besedilo v wordu)Macelj, grobišča (besedilo v wordu)

Bogomir Štefanič, Za spravo in odpuščanje, komisija Pravičnost in mir, Hrvaška, Družina, 25. 5. 2008Ivo Žajdela, Največje morišče na Hrvaškem, Macelj, Demokracija, 20. 8. 2015

Marino Erceg, Ivan Mužinić, Sada kada su žrtve iskopane, napokon dolazi olakšanje, poboji, grobišče, Sveta Nedelja, Glas Koncila, 3. 8. 2025

M. E., Ni jedan čovjek ne može »nestati«, Macelj, Glas Koncila, 9. 11. 2025

Marino Erceg, Macelj, Bleiburg, Vrijeme je da se otvore i usta i arhivi te oslobodi hrvatski narod, Glas Koncila, 24. 5. 2026Sandra Brambilla, Bleiburška tragedija u svjedočanstvima Britanaca, Glas Koncila, 24. 5. 2026

Sandra Brambilla, Roman Leljak, Huda jama – grobište koje poziva na istraživanje, Glas Koncila, 24. 5. 2026

1/17