Bog se približa slehernemu človeku [RAZLAGA EVANGELIJA]
Bog se približa slehernemu človeku [RAZLAGA EVANGELIJA]
Prvo berilo: Gospod je pastir in sodnik, Ezk 34,11–12.15–17;
Ps 23;
drugo berilo: Kristus bo izročil kraljevanje Očetu, 1 Kor 15,20–26.28
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,31-46)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: 'Pridite, blago- slovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?' Kralj jim bo odgovóril: 'Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.' Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: 'Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pri- pravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.' Tedaj bodo tudi ti odgovorili: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?' Tedaj jim bo odgovóril: 'Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.' Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«
Video razlaga za otroke
Koga smo držali za roko?
Piše: Jure Sojč
Po stari anekdoti je nekoč na ulici k Tolstoju pristopil berač in ga prosil za miloščino. Pisatelj je preiskal žepe. Prazni so bili. Beračevo roko je vzel v obe svoji. »Oprosti, brat, ničesar nimam pri sebi.« Človeku se je razjasnil obraz. »Rekel si mi 'brat'. Dal si vse.« Za hip je roka, iztegnjena po kovancu, počivala v rokah drugega človeka.
Pred nami je evangelij o dnevu, ko bo Sin človekov prišel v slavi. Zbrani bodo vsi narodi. V tej veliki množici bo Kralj obudil spomin na dejanja, ki so se morda zdela premajhna, da bi jih bilo vredno pomniti. Nekdo je prinesel kozarec vode. Nekdo je prestopil prag sobe, v kateri je bolnik že dolgo čakal na obisk. Kralj bo ta srečanja opisal z besedami človeka: »Žejen sem bil in ste mi dali piti.« »Gospod, kdaj smo te videli?« To bodo vprašali tudi pravični. Tistega dne so videli utrujenega človeka in mu podali kozarec. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Drugim bo Kralj rekel: »Žejen sem bil in mi niste dali piti.«
Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv
»Žejen sem«
Tudi tam je bil nekdo žejen. Kozarec je bil pri roki. Človek je ostal žejen. Kralj, ki tako govori, je žejo poznal v svojem telesu. Na križu je spregovoril: »Žejen sem.« V njegovi žeji se Bog približa slehernemu človeku, ki mora za požirek prositi drugega. Ko Vstali pride med svoje učence, jim pokaže roke. Tiste roke, ki so se dotikale bolnikov, nosijo rane. Slava vstajenja sije iz telesa, ki je šlo skozi trpljenje. Zadnjo sodbo bo izrekel ta, ki je sam moral prositi za požirek. Njegova slava in njegova žeja pripadata istemu telesu. V ranah Vstalega je pri Bogu prostor tudi za to, kar človek prestaja, ko je prepuščen samemu sebi. V njegovem kraljestvu je zato dragocen čas, ki ga namenimo človeku, ki mu besede uhajajo. Najprej mu pridržimo kozarec. Potem počakamo, da najde besedo, ki jo išče. Morda nam bo nazadnje povedal nekaj, česar brez tistega dolgega molka nikoli ne bi slišali.
Slava vstajenja sije iz telesa, ki je šlo skozi trpljenje.
K oltarju prihajamo s praznimi rokami. Tudi kadar imamo doma kruha dovolj, pridemo prosit za kruh življenja. Kralj nas nahrani s seboj. Ko odidemo, nas včasih človek, ki brez naše pomoči ne more držati kozarca, spomni, da tudi sami pred Bogom živimo od tega, kar prejmemo. Tudi roka, ki daje, se mora odpreti. To se učimo vsakokrat znova. Nekega dne bo razodeto tudi tisto, česar se komaj spominjamo. Za kuhinjsko mizo se je očetu tresla roka. Ostali smo ob njem, medtem ko se je temnilo. Za nekaj časa je njegova dlan počivala v naši. Tedaj bomo izvedeli, čigavo roko smo držali in bomo slišali »ste meni storili …«



