Prvo berilo: Vrednost vsakdanjega dela, Prg 31,10-13.19-20.30-31;
Ps 128;
drugo berilo: Apostol spodbuja k budnosti, 1 Tes 5,1-6

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,14-30)

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Neki človek se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike ter jim izróčil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridóbil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridóbil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skôpal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: 'Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridóbil.' Gospodar mu je rekel: 'Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!' Nato je pri- stopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: 'Gospodar, dva talenta si mi izróčil, glej, dva druga sem pridóbil.' Gospodar mu je rekel: 'Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!' Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: 'Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!' Gospodar pa mu je odgovóril: 'Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.'«

Video razlaga za otroke

Kje je pikolo?

Piše: Jure Sojč

Tretji služabnik gospodarju reče nekaj strašnega: »Vedel sem, da si trd človek.« Nato doda: »Zbal sem se.« V sebi si govori: gospodar je trd. Pri njem si ne smem privoščiti niti ene napake. Zato talent zakoplje. Dar, ki bi lahko obrodil sad, postane predmet, ki ga mora nepoškodovanega vrniti.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Tudi veren človek lahko živi tako. Predstavlja si: Bog vidi moje napake. Bog čaka na moj padec. Molitev postane poročilo nadzorniku, spoved zaslišanje, življenje izpit. Človek hodi v cerkev, v srcu pa se pred Bogom skriva. Toda prilika se začne z zaupanjem: gospodar služabnikom izroči svoje premoženje. Še preden so kar koli naredili, jim je že nekaj zaupal. Najprej je njegov dar. Naše delo je zgolj odgovor. Dar lahko zakopljemo iz strahu pred gospodarjem ali iz prepričanja, da je premajhen. V obeh primerih bolj verjamemo svoji presoji kakor njegovemu zaupanju.

O dirigentu siru Michaelu Costi pripovedujejo, da je med vajo mogočno zadonel zbor ob spremljavi orkestra. Glasbenik s pikolom, majhno prečno flavto, si je mislil: Med toliko glasovi mojega ne bo nihče pogrešal. Nato je nehal igrati. Dirigent pa je ustavil vajo: »Kje je pikolo?« Glasbenik je slišal svojo majhnost. Dirigent je slišal njegovo odsotnost. »Drugi znajo bolje. Mene nihče ne potrebuje.« Tako zelo gledamo svojo majhnost, da prezremo Božje zaupanje. In nekdo ostane brez obiska, brez spodbudne besede, brez pomoči. Dirigent pozna skladbo. Mi poznamo le svoj mali del. Toda če čakamo, da bomo znali igrati vse instrumente, ne bomo nikoli zaigrali svojega.

Tako zelo gledamo svojo majhnost, da prezremo Božje zaupanje.

Kaj zaradi tebe ostaja neodigrano?

Prva dva služabnika ne prejmeta enakega števila talentov. Prejmeta pa enako pohvalo. Bog nas ne sprašuje, zakaj ni- smo nekdo drug. Sprašuje nas, kaj smo naredili s tem, kar smo prejeli. Ljubezen ne zahteva, da znaš vse. Vabi te, da s tem, kar znaš, nekomu služiš. Pred Bogom smemo priznati tudi, da smo poskusili in nam ni uspelo. Njegovo odpuščanje nam daje pogum in moč, da znova začnemo.

Ob tem se spomnim svoje odločitve za duhovništvo. Tudi mene je mikalo: ta mali talent bi bilo najvarneje neopazno zakopati. Drugi so sposobnejši. Toda talent mi je bil zaupan. Zaupanje kliče po odgovoru. Zato sem ga v upanju na Njegovo pohvalo vložil v Njegovo menjalnico. In tvegal. Še danes se učim bolj zaupati Njemu kakor svojemu strahu. Ob koncu bi rad slišal: »Prav, dobri in zvesti služabnik!« Do takrat pa nočem, da bi moral zaradi mene ustavljati skladbo in spraševati: »Kje je pikolo?« Kaj pa zaradi vas ostaja neodigrano?