Umetniški projekt O čem razmišljaš, Antigona, ki je bil prvič predstavljen v zaporih nekdanje Udbe na Beethovnovi ulici v Ljubljani, zatem pa še v prostorih Zavoda sv. Stanislava, se je minuli teden preselil v še en prostor med in povojnega trpljenja: opuščeni loški Nunski samostan. »Poziv Glej, človek, vabi, ne pa zapoveduje. Je kot svojevrsten moralni imperativ: neizpodbitni zgodovinski resnici je potrebno pogledati v oči, se z njo soočiti in do nje vzpostaviti oseben, človečen, sočuten odnos,« je dejal na odprtju razstave Klemen Karlin, idejni vodja razstave in predsednik Kulturuno zgodovinskega društva Lonka Stara Loka.

Razstava v opuščenem nunskem samostanu - več stoletij so sestre uršulinke v njem vodile dekliško šolo, po vojni pa jih je komunistična oblast razlastila - bo na ogled do 21. junija. (foto Tatjana Splichal)

Antigona je našla Polinejka

Umetniškim delom v osrednjem razstavnem prostoru – namen že tretje postavitve razstave 25 sodelujočih umetnikov je predstavil Jožef Muhovič – in likovnim delom škofjeloških umetnikov – kot je povedal Herman Gvardijančič se je povabilu na razstavo odzvalo 21 umetnikov, kar je kar dve tretjini umetnikov iz Združenja umetnikov Škofja Loka – so v posebnem temnem prostoru dodali deset osebnih predmetov, najdenih marca leta 2009 v Hudi jami. Molitvenik, nogavica, očala, rožni venec, svetinjica, žica, lesena žlica, zlat zob, glavnik in ženski čevelj vsak v svoji vitrini nemo pričujejo o grozotah Hude jame. »Ko so prinesli predmete k nam, so bili obloženi s prstjo in slojem apna,« je na odprtju povedala restavratorka Blanka Avguštin Florjanovič in posebej predstavila restavriranje miniaturnega molitvenika, na njegovi z marmoniranim pergamentom prevlečeni platnici so pod slojem apna našli odtis križa z dekoracijo, še bolj pa jih je ganil jasen odtis palca ,verjetno lastnikovega. »Restavratorska dela na teh predmetih smo opravljali v popolni tišini, v dvajsetih letih mojega dela se česa podobnega ne spomnim. Zame je bila to neponovljiva, čustvena preizkušnja,« je povedala restavratorka in povabila, da naj s podobno pieteto tudi vsak obiskovalec vstopi v temen prostor in se s pomočjo ročne svetilke, ki je na voljo ob vhodu, sreča z desetimi človeškimi usodami in trpljenjem, ki je zaznamovalo čas tik po drugi svetovni vojni.

V posebnem temnem prostoru je na ogled deset osebnih predmetov, najdenih v Hudi jami. Obiskovalci v prostor vstopajo v tišini in z ročno svetilko, ki jo dobijo na vhodu. (foto Tatjana Splichal)

Opuščeni samostanski kompleks šepeta o preteklosti

Razstavo v nunskem samostanu spremljata dve projekciji. Kratki film Teta Mara režiserja Davida Sipoša je portret preproste kmečke žene Marije Križaj – Čikove Mare z Godešiča pri Škofji Loki, ki v prvi osebi pripoveduje o ranah in med ter povojnem trpljenju njene družine. Fotografinja Jana Jocif pa je v času postavljanja razstave posnela tudi tiste dele samostana, ki obiskovalcem razstave tudi zaradi varnosti niso na ogled. Zgodba Nunskega samostana je v današnji podobi nastala kmalu po letu 1660. Gradile so ga klarise, po letu 1782, ko je cesar Jožef II. razpustil kontemplativne redove, pa so v prostore prišle uršulinke, ki so se vse do druge svetovne vojne v samostanu vodile dekliško šolo. Med drugo svetovno vojno so uršulinke morale samostanske prostore zapustiti, leta 1961 jim je komunistična oblast vročila odlok o razlastitvi. Že po koncu druge svetovne vojne je bil samostanski kompleks taborišče za približno tri tisoč Slovencev. Klemen Karlin je tik ob koncu prireditve prebral odlomek iz knjižice V Rogu ležimo pobiti, izšla je v samozaložbi v Buenos Airesu leta 1968, v kateri Tomaž Kovač opisuje razmere po koncu vojne v Nunskem samostanu. »Poleg vojakov so bili zaprti tudi drugi civilisti /.../ Zaprte so bile kar cele družine, ki so jih pobrali po domovih. Te družine so bile zaprte v posebnih sobah. Tudi otroke so pretepali. Tako je bilo zaprtih v samostanu nad tri tisoč oseb. Na zrak nas niso puščali, razen na stranišče in opoldne na hrano. /…/ V samostanske sobe so nas natrpali, kolikor se je sploh dalo. V sobi, v kateri sem bil jaz, nas je bilo 60. Soba je bila velika približno šest krat šest metrov. Ko smo šli po hodnikih, so nam odvzeli vse stvari. Hrane nam niso dali tri dni, četrti dan smo dobili nekakšno juho, kruha pa ne.« V sedemdesetih letih je v samostanu imela prostore tovarna Elna, nato pa jih je do leta 2005 za depoje uporabljal Etnografski muzej.

Debeljakova Velika črna maša

Na dobro obiskani prireditvi odprtja razstave so posebno pozornost namenili Tinetu Debeljaku, »enemu od največjih, dolgo zamolčanih Ločanov«. Predsednik muzejskega društva Aleksander Igličar je predstavil ponatis Debeljakove pesnitve Velika maša za pobite Slovence, ki je izšla leta 1949 v Buenos Airesu, opremljena s presunljivimi lesorezi njegove svakinje slikarke Bare Remec. Knjigo – z dopolnjeno strokovno študijo – je ponatisnila založba Družina (predstavitev bo 28. maja v galeriji Družina v Ljubljani) in manj poznano knjigo Kyrie eleison, Gospod usmili se, s podnaslovom Slovenski veliki teden, ki je kot »knjižna dvojčica« izšla deset let po Veliki črni maši. V nekakšnem knjižnem albumu je Debeljak napisal misli ob risarskih zasnutkih v beležnici slikarke Remčeve iz časa, ko je snovala lesoreze za Veliko črno mašo. Omejeno izdajo 300 oštevilčenih izvodov (ponatis je izdalo Muzejsko društvo Škofja Loka) je bilo že na voljo na odprtju razstave.

Kajetan Gantar je v nagovoru pred odprtjem razstave dejal, da je Tito v svoji maščevalnosti prekosil antičnega Kreonta (foto Tatjana Splichal)


Kajetan Gantar: Manj bleščeča, a globlje doživeta

Razstavo je odprl Kajetan Gantar. V nagovoru je dejal, da mu ob prireditvah, ki se ob spominu na konec 70-letnice vojne vrstijo že ves mesec maj, »največ z borčevskimi prapori, rdečimi zvezdami in petjem Na juriš« hodi na misel Prešernov sonet: Zgodi se včasih, da mohamedani,/ praznujejo budisti v daljni Kini,/ al' ljudstva, kjer šopir'jo se bramini,/ en dan z med njimi ujetimi kristjani. »Če bi Prešeren živel danes, mu te kitice ne bi bilo treba locirati na Kitajsko, ampak bi ostal kar doma,« je dejal Gantar in parafriziral Prešerna: Zgodi se kdaj pri nas, da partizani, praznujejo nekdanji komunisti,/ prebarvani, čeprav še zmerom isti,/ en dan z drugorazrednimi kristjani.

Da je Prešeren mojstrsko ubesedil kontrast med hrupno, a votlo zunanjo fasado slavja zmagovalcev na eni strani in bolečino potrtih poražencev na drugi, je dejal Gantar in s filozofom Schopenhauerjem dejal, da je bila »bolečina vedno večji pesnik kot radost. Čeprav navzven manj bleščeča, so slavja poražencev vendar globlje doživeta. Tako tudi mi, tu zbrani, spomin na dogodke pred 70 leti ne slavimo v siju žarometov ne z zgodbo na elitni lokaciji, ampak v tišini nekdanjega nunskega samostana. Za nas je to praznik spomina na čas, ko smo štiriletno okupacijo tujcev zamenjali za štiridesetletno diktaturo partije in Udbe, ki je marsikje presegla vzorce Gestapa.«

Mit o osvoboditvi maja 1945 je laž in cinizem brez primere

Gantar je slednjo trditev o Ubdinem preseganju vzorcev podkrepil s spominom izpred 70 let iz lastne družine. Njegovi bližnji sorodniki so pred vojno živeli v šest nadstropni stavbi Banke Slovenije. Med vojno je eno od etaž v stavbi zasedla Gestapo. Ko pa je zasijala "svoboda", so se morali iz stavbe izseliti vsi stanovalci. "Ubdi ni bilo dovolj eno nadstropje kot Gestapu, ampak je rabila sedem etaž, od kleti do mansarde. Ko ji še to ni bilo dovolj, je poiskala depandanse po vsej Ljubljani, med drugim tudi v stavbi Škofovih Zavodov v Šentvidu. Skozi te mučilnice so morali tisoči drugače mislečih, ki jim je režim brez sodbe vtisnil žig narodnih izdajalcev. zato je mit o "osvoboditvi" maja 1945 laž in cinizem brez primere," je dejal Gantar.

Gantar je nadaljeval, da je Tito v svoji maščevalnosti prekosil antičnega Kreonta: Kreontov govor je veljal le enemu Polinejku, Tito pa je število Polinejkov povečal v množico desettisočih, ki bodo, kot je napovedal na Kongresnem trgu deset dni po dnevu zmage, pahnjeni v brezna Kočevskega Roga ali živi zazidani za betonske pregrade Barbarinega rova. Tito je namreč z balkona Univerze pred množico, zbrano na Konkresnem trgu, deset dni po koncu vojne, napovedal nekaj presenetljivo podobnega kot Kreont v Sofoklejevi Antigoni. "Kar pa se tiče izdajalcev," je Titove besede dobesedno nevedel Gantar, "Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas." Med Titovim govorom, je povedal Gantar, je zagrmelo, se stemnilo in vlila se je strašna ploha - o tem pričujejo tudi fotografije. "Ne poznam državnika v Evropi, ki bi z vrha najvišje oblasti tako kot Tito napovedal maščevalni masaker vseh premagancev," je dejal Gantar, ko je našteval še druge primere iz lastnega spomina o trpljenju in preganjanju po vojni. Predno je odprl razstavo je akademik povabil starše in učitelje, naj pripeljejo na razstavo otroke in mlade, da se zgodovina ne bi pozabila in da se ne bi ponavljala.

Razstava bo v nunskem samostanu na ogled do 21. junija, spremljale jo bodo številne kulturne in duhovne prireditve na razstavišču in drugod, med drugim bo 24. maja ob 11. uri v romarski cerkvi v Crngrobu maša za žrtve vojne.

več v tiskani izdaji Družine