Knjiga Slovenci naši davni predniki pripoveduje o Slovencih najzgodnejših časov: o zgodovinskem dogajanju od 6. do konca 9. stoletja, o njihovem vsakdanjem življenju, verovanjih, kulturi, božanstvih, ki so jih častili, o slovenskem jeziku, Brižinskih spomenikih, stari cerkveni slovanščini, o Cirilu in Metodu in še o veliko podobnih pomembnih temah. Na začetku je tudi poglavje o genetiki. Je prvo delo, ki naše prednike prikazuje v celoti in poljudno, vsakomur razumljivo, hkrati pa prinaša nekaj povsem novih spoznanj. Borut Korun je prikazal tudi še druge »soigralce« na zgodovinskem odru, nekatera prazgodovinska ljudstva in druga ljudstva, ki so tako ali drugače vplivala na Slovence. Knjiga postavlja naše prednike v novo zgodovinsko, antropološko in kulturno perspektivo.

Narod, skupni zgodovinski spomin in vizija prihodnosti

»Sedanjost se vsak dan spreminja v preteklost: to, kar je danes sodobnost, bo jutri zgodovina. To velja tako za posameznika kot za narod. Obema piše vsebino čas. Narod, ki to vsebino izgubi, nima več skupnega zgodovinskega spomina in ne skupne vizije prihodnosti, ne prepoznava svoje sedanjosti, ne ve, kam sodi, kako naj se obnaša v kritičnih zgodovinskih trenutkih. Postane samo število oseb, ki ne delujejo več kot skupnost,« je v uvodu v knjigo zapisal Borut Korun, in dodal, da smo Slovenci od začetnega obdobja, iz stoletij, ki se jim posveča ta knjiga, ko smo bili političen narod, prešli skozi tisočletje izgubljenega samozavedanja, kar je prispevalo tudi k izgubi velikega dela našega ozemlja.

S 16. in še v večji meri z 19. stoletjem je prišel čas prebujanja in narodovega oživljanja. Izvajali so ga nekateri izjemni duhovi. Treba je bilo spet najti narodovo preteklost. To je bila težja naloga, kot so jo imeli zgodovinarji drugih narodov, ki so imeli svoje vladarske dinastije, zapisovalce dogodkov, svoje kronike in anale. Slovenci imamo na razpolago samo tuje vire. Ti pa so, ko gre za nas, skopi.

Borut Korun je knjigo Slovenci, naši davni predniki predstavil v Ljubljani 3. aprila 2025, desno Andrej Lokar. FOTO: Ivo Žajdela

Naše visoko vrednotenje kulturne zgodovine

Posebnost našega razumevanja preteklosti je tudi visoko vrednotenje naše kulturne zgodovine. Pri pisanju o naših prednikih ne moremo mimo Brižinskih spomenikov, mimo Trubarja, Prešerna in Miklošiča. Svoj narodni obstoj smo reševali tako, da smo ohranjali svoj jezik in razvijali svojo kulturo.

V tistih zgodnjih evropskih stoletjih, o katerih v tej knjigi piše avtor, nismo bili sami. V evropski prostor so med antiko in srednjim vekom prihajala in odhajala različna ljudstva. Na kratko je zato prikazal tudi nekaj »soigralcev«, ki so na oder zgodovinskega dogajanja prišli pred nami ali pa smo se na njem srečevali. Tako ali drugače imajo vsi današnji evropski narodi svoje korenine v tem obdobju. Tudi Slovenci smo takrat ustanovili svoje prve državne tvorbe.

Od Tomaža Linharta do Frana Ramovša ...

Jezik, ki so ga govorili naši predniki, je bila takratna slovenščina. Kako bi sploh lahko bilo drugače? To je na začetku 19. stoletja »na prvi pogled« ugotovil češki jezikoslovec Josef Dobrovsky.

O naših prednikih so pisali zgodovinarji, etnologi, arheologi in antropologi, zdaj pa tudi genetiki. Od Tomaža Linharta naprej se vije vrsta zgodovinarjev, od Kopitarja in Miklošiča, pa vrsta jezikoslovcev, ki so, tako kot sicer tudi arheologi v naravi, kopali v »časovnem grušču« takih in drugačnih »ruševin«: Josip Mal, Franc Kos in njegov sin Milko Kos, Franc Grivec, Vladimir Habjan, Ivan in Bogo Grafenauer, France Bezlaj, Fran Ramovš ... Tisti, ki pišemo danes, smo se učili od njih in smo jim za njihovo pionirsko delo hvaležni.

Vlado Habjan in obisk Lurnskega polja

Korun je omenil, da je bil na začetku te (njegove) zgodbe zgodovinar Vlado Habjan, ki ga je pred mnogimi leti povabil na Lurnsko polje, pri Špitalu na Koroškem, ki je za nas Slovence prav posebnega zgodovinskega pomena in kjer se je mu rodila tudi ideja za to knjigo.

Poglavitni vir za zgodnjo slovensko preteklost, na katerega se je avtor pri pisanju pogosto skliceval, je besedilo z latinskim naslovom Conversio Bagoaorium et Carantanorum oz. Spreobrnjenje Bavarcev in Karantancev. Po naročilu salzburške nadškofije ga je za regensburško sinodo leta 870 napisal neznani pisec. S tem spisom je hotela salzburška cerkvena oblast utemeljiti svojo pravico do ozemlja severno od Drave, nam Slovencem pa so v njem ohranili pomembne podatke o naši zgodovini.

Spremno besedo je za knjigo napisal ddr. Igor Grdina, v njej je prikazal, kako nekateri slovenski zgodovinarji ne vidijo slovenske narodne kontinuitete dalj od 19. stoletja v preteklost. Narod je po njihovem (po levičarsko) konstrukt 19. stoletja.

Borut Korun  FOTO: Ivo Žajdela

Publicist in svetovni popotnik

Borut Korun je publicist in svetovni popotnik. Napisal je nekaj odmevnih potopisov, Kondorjev klic, Stopinje boga Atona, Kača in jaguar, katerih rdeča nit je bilo pisanje o kulturnozgodovinskih, antropoloških in etnoloških vidikih ljudstev, ki jih je obiskoval. Zanimajo ga stare kulture Amerike. V strokovni reviji Etnolog je izšla njegova študija o majevski religiji. Navduševala ga je kultura stare Grčije, ki ji je posvetil dve knjigi: Na začetku je bila Troja in roman o Odiseju. Nekatere potopise je zasnoval med avanturističnimi potovanji v divjinah Južne Amerike: V porečju Orinoka in Z veslom in peresom po svetu. Južna Amerika pa je tudi prizorišče romana Zadnji inkovski zaklad. Zanimajo ga tudi sodobne kulturno-politične teme. V knjigi Utopija in resničnost se je že leta 2018 posvetil utopijam in stranpotem postmodernizma.

Knjiga se dobi pri avtorju: 041 857 178

1/5