O Slovanih v stari domovini so poročali grški in rimski pisci. Slovane so antični avtorji delili na Venete (Vende) na zahodu, Slovene na sredini ob Dnepru in Ante na jugovzhodu, hkrati pa so poudarjali, da gre za isto ljudstvo. Možno je, da so bili (sodeč po imenu) Veneti sprva neko neslovansko, keltsko ali italsko ljudstvo, ki so se pozneje, med selitvami, poslovanili. Ostalo pa je ime. Z njegovo popačeno obliko Wenden so še mnogo pozneje Nemci imenovali svoje slovanske sosede na vzhodu. Južno od Hamburga še danes obstaja pokrajinsko ime Wendland, kar pomeni Dežela Vendov. V Avstriji so Slovence imenovali Windische; (»windisch/wendisch« je pridevnik – vendski). Windische Leute so torej »wendski ljudje«, torej Slovenci.

Ime Slovenci po reki Slovonta, to je Dneper v Ukrajini

Gottfried Schramm (Venedi, Antes, Sclaveni, Sclavi ...) je napisal razlago za ime Slovenov. Izhajalo naj bi iz imena Slovonta ali Slavuta, starega imena za reko Dneper. To ime naj bi po navedbah avtorja obstajalo kot epitheton ornans (okrasni pridevek) v ukrajinskih ljudskih pesmih še v 17. stoletju. Sloveni naj bi bilo torej skupno ime za tista slovanska plemena, ki so živela ob Dnepru, ob reki Slovonta. To se zdi sprejemljivo že zato, ker obstajajo v slovanskem svetu podobni primeri, ko prebivalce imenujemo po reki, ki teče skozi njihovo ozemlje: ljudstvo Moravanov se je poimenovalo po reki Moravi. Vislani po reki Visli. Tudi danes se Slovenci delimo na Savinjčane, Posavce, Zasavce Prekmurce ali Pomurce, Primorce ... Ime Slovene (Slovjene) v ednini Slovenin za prebivalce ustreza temu, da sta v slovanskem jeziku končnici -jene in -jane, (kot npr. v primerih Drevljane, prebivalci gozda, Poljane (Poljanci) – prebivalci polja) označevali geografsko oznako za neko pleme. Da izvira beseda Sloven najverjetneje iz imena reke, je menil tudi Fran Ramovš (Kratka zgodovina ..., stran 5).

Sloveni, Sklavenoi, Sklavi, Slovani

Seveda so slovansko ime nekemu delu Slovanov, ki so živeli ob Dnepru, lahko dali samo Slovani – tisti, ki sami niso živeli ob tej reki. Tako kot o Savinjčanih, Zasavcih, Pomurcih ... lahko govori samo Slovenec, ki živi kje drugje. Ampak Slovenec. Samo tako lahko ime zveni slovensko. Torej Sloveni niso bili edini Slovani in izraz Sloven nikakor ne more pomeniti isto kot danes Slovan. Povsem neverjetno bi bilo, da bi se ljudje na tisti stopnji razvoja in ob njihovem poznavanju okolja, ki je segalo do prvih večjih rek, lahko zavedali, da so del neke mnogo širše jezikovne skupnosti in bi se zato lahko imeli za Slovane. Torej so imena, kot so Hrvati, Srbi, Čehi, Dudlebi, Obodriti, Drevljani, Veleti, Ljutiči in še katero, sočasna in enakovredna imenu Sloveni: so plemenska imena iz pradomovine. Ime Sloveni, ki je označevalo samo eno skupino (verjetno eno najštevilčnejših), samo Slovane ob Dnepru, pa je v bizantinski grščini (Sklavenoi) in pozneje v latinščini (Sklavi) postala oznaka za vse Slovane. Iz latinskih spisov so jo prevzeli tudi Franki, hkrati pa so ohranili tudi svojo nemško oznako za Slovane – Wenden. To je analogno temu, da so nekateri slovanski narodi rekli Nemcem Nemci, hkrati pa (vsaj v nekdanji Jugoslaviji) po enem od njihovih »plemen« Švabi (to je sicer lahko tudi slabšalno) ali da Francozi po nemškem ljudstvu Alemanov zdaj imenujejo tako vse Nemce.

Sloven naj bi bila oznaka za tistega, ki govori razumljivo

Obstaja še ena razlaga. Sloven naj bi bila oznaka za tistega, ki govori razumljivo, ki je »brat po jeziku«. Slovo v nekaterih slovanskih jezikih pomeni besedo. Tudi v tem primeru gre za endogeno poimenovanje. Samo pripadnik nekega slovanskega plemena je za pripadnika nekega drugega slovanskega plemena lahko dejal, da govori »razumljivo«, »po naše«, da uporablja »naše besede«. To pa je bilo spet mogoče samo, če so nekje v bližini živeli tudi ljudje, ki pa se jih ni dalo razumeti. Sloveni kot brati po jeziku so torej lahko »nastali« samo v nasprotju z »nerazumljivimi«, »nemimi«. Za Slovene so se po tej razlagi lahko imenovala tista plemena, ki so živela na obrobju slovanskega sveta, tam, kjer so bili taki, ki se jih je dalo razumeti, in taki, ki so govorili nerazumljivo. V notranjosti s Slovani poseljenega prostora bi bilo povsem nepotrebno iskati »razumljive« in »nerazumljive« govorce, saj so vsi govorili isti, slovanski jezik.

To tezo podkrepljuje dejstvo, da so tista slovanska ljudstva, ki se še ali pa so se do pred kratkim imenovala s tem imenom, nahajajo na obrobju slo­vanskega sveta: Slovenci, Slovaki, Sloveni v Novgorodu, Slovinci na skraj­nem severozahodu Poljske, slovanska plemena, ki so osvajala Bolgarijo. Vsa ta slovanska ljudstva pa so morala biti obrobna že takrat, v pradomo­vini. Če to drži, smo bili mi Slovenci obrobni že v pradomovini in smo obrobni tudi zdaj (to tezo je v jezikoslovnem smislu zagovarjal France Bezlaj, prav tako pa poljska lingvistka Popovska).

Kijevska kultura v porečjih zgornjega in srednjega Dnepra

Najstarejša arheološka kultura, za katero lahko z gotovostjo trdimo, da je bila slovanska, je bila kijevska kultura v porečjih zgornjega in srednjega Dnepra in Pripeta. Pripadniki te kulture so svoje mrtve sežigali in to je zanje ostalo značilno skoraj do pokristjanjenja. V grobove so poleg pepela umrlega dali tudi grobne pridatke in posodo, v kateri so prinesli pepel in kosti. Na okrasnih predmetih, sponkah, uhanih, prstanih so vidni tračanski, helenistični vplivi in vplivi stepskih ljudstev, kot so bili Kimerijci, Skiti in Sarmati. Od Skitov smo dobili tudi nekaj besedja, recimo: baga (bog), taparu (topor, toporišče) in še več drugih.

Širjenje slovanskega prebivalstva na zahod in jug

S širjenjem slovanskega prebivalstva na zahod in jug so nastale nekakšne »podružnice« kijevske kulture. Eno od njih, na ozemlju Češke, Poljske, Slovaške in nekdanje Vzhodne Nemčije, so poimenovali praška kultura. Tako jo je poimenoval češki arheolog Ivan Borkovsky, ki je raziskoval ostanke te kulturne plasti v najdbah pri Pragi. Označuje jo preprosta slovanska lončevina, značilna za 5., 6. in 7. stoletje, izdelana ročno in brez okrasja. Ta keramika je bila narejena iz neprečiščene gline s primesmi peska in organskega materiala.

V 2. ali 3. stoletju pr. Kr. je severno od Črnega morja nastala gotsko-slovansko-sarmatska kultura, imenovana černjahovska kultura, ki gotovo označuje območje plemenske zveze Gotov, Slovanov in iranskih Sarmatov, ki so jo vodili Goti. Ti so svoje ozemlje iz jugozahodne Ukrajine ob Črnem morju agresivno širili na jugovzhod v današnjo Romunijo in na sever, kjer so prišli v stik s Slovani kijevske kulture, in se z njimi spopadali.

Po propadu Hunov so se slovanske množice začele širiti

Prevlada Gotov nad Slovani se je končala s prihodom Hunov, ki so razbili gotsko državo in uničili černjahovsko kulturo. Nadomestila jo je plemenska zveza pod vodstvom Hunov. Zdaj so (Vzhodni) Goti morali priznavati vodstvo mongolskih prišlekov in se boriti pod njihovim vodstvom in za njihove interese. Verjetno so Huni v svojo zvezo plemen vključili tudi Slovane. Odkritja v Prekmurju in na Dolenjskem, ki dokazujejo prisotnost slovanskih prebivalcev vsaj 100 let prej, kot je veljalo doslej, govori o tej možnosti.

Prevlada Hunov je trajala okrog sto let. Po njihovem propadu so se slovanske množice, osvobojene vseh dotedanjih pritiskov, začele širiti in same prevzemale vojaške in državotvorne pobude.

Borut Korun: Karantanija je bila velika in močna državna tvorba