Boštjan Dolinšek, župnik v Šentvidu nad Ljubljano in vodja pastoralne službe ljubljanske nadškofije, je med študijem v Rimu opravil tudi tečaj za postulatorje, ki skrbijo za postopke razglasitve za blažene in svetnike. V pogovoru približa pomen praznika vseh svetih ter vprašanje, kako lahko svetost živimo v družini, službi in vsakdanjih odnosih.

Boštjan Dolinšek v praznični epizodi podkasta Kefa govori o svetosti. FOTO: zajem zaslona

Praznik, ki nas usmerja k življenju

Obiskovanje in urejanje grobov je lahko tudi izraz vere, da se življenje naših bližnjih s smrtjo ni končalo, pojasnjuje Dolinšek. Praznik vseh svetih nas spominja na vse, ki so že pri Bogu, tudi na tiste, ki jih Cerkev ni uradno razglasila za svetnike in katerih podob ne najdemo na oltarjih.

Sogovorniki opozorijo tudi na pomen zaporedja prvih dveh novembrskih dni. Najprej se veselimo vseh svetih in cilja, h kateremu smo namenjeni, naslednji dan, ob spominu vseh vernih rajnih, pa posebej molimo za pokojne, ki še potrebujejo očiščenje. V ospredju je tako najprej upanje: življenje z Bogom je tudi naša prihodnost.

Več o prazniku vseh svetih, svetniških kandidatih in poti do svetosti prisluhnite v celotni epizodi podkasta Kefa

Prazniku vseh svetih sveti praznih vernih rajnih

Najprej praznik vseh svetnikov, pa naslednji dan vseh tistihrajnih, ki še niso v polnosti pri Bogu. Tudi to je z nekim namenom, pravijo duhovniki v podkastu Kefa, in sicer da se najprej veselimo tega, kaj nas čaka, kaj je cilj, da zahrepenimo. Potem pa se spomnimo tistih, ki niso živeli svetniško in mi zdaj še bolj intenzivno molimo zanje, da bodo še oni prišli na ta kraj polnosti in večne sreče.

Vsakdanje trenutke živeti na izreden način

Ali moramo za svetost narediti kaj izjemnega? V pogovoru sogovorniki obrnejo pogosto predstavo, da svetnika zaznamujejo predvsem nenavadni dogodki in čudeži. Pot do svetosti se odpira v povsem običajnih opravilih: pri jutranjem vstajanju, odhodu v službo, skrbi za otroke in izpolnjevanju vsakdanjih obveznosti.

Pomembno je, s kakšno predanostjo in ljubeznijo jih opravljamo. Duhovnega življenja zato ne moremo ločevati od konkretnega življenja: tudi skrb za bližnjega je prostor srečevanja z Bogom in rasti v svetosti.

Dolinšek ob tem predlaga zanimivo osebno vprašanje. Svetnike na podobah prepoznavamo po njihovih atributih, predmetih, ki pripovedujejo o njihovem življenju. Kaj pa bi držali v rokah mi, če bi nas upodobili kot svetnike? Odgovor nas lahko spodbudi k razmisleku, po kateri poti nas Bog kliče k svetosti prav v naših okoliščinah.

Zakaj potrebujemo svetnike?

Svetniki s svojim zgledom v drugih prebujajo željo po Bogu. Zato so njihovi življenjepisi dragocena spodbuda: pokažejo nam, da je evangelij mogoče živeti v različnih časih in razmerah, tudi sredi povsem običajnega življenja.

Dolinšku je posebej blizu sveti Benedikt, pri katerem ga nagovarja vztrajnost kljub oviram. Omeni tudi Petra Jurija Frassatija, čigar pisma razkrivajo mladega človeka, ki je vsakdanja opravila in prijateljstva prežemal z ljubeznijo do Boga.

Pogovor se dotakne še slovenskih svetniških kandidatov in postopkov, v katerih Cerkev preverja njihovo življenje. Namen teh prizadevanj ni zgolj ponos, da bi tudi Slovenci dobili novega svetnika, poudarja gost. Pomembno je, da v ljudeh iz svojega okolja prepoznamo zgled in spodbudo: tudi med nami je mogoče živeti sveto.