Papež Frančišek je minulo soboto nagovoril člane vincencijanske družine, ki so v Rimu z mednarodnim simpozijem obhajali 400-letnico vincencijanske karizme. Kot je dejal, širjenje Božje ljubezni po svetu od nas zahteva dejavnost in služenje, saj je nemogoče oznanjati evangelij, če bomo zgolj posedali naokoli in čakali, da bo boljši svet prišel sam od sebe. Po vatikanskih navedbah se je na Trgu sv. Petra zbralo okoli 11.000 udeležencev, sveti oče pa je vse skupaj pozval, naj »širijo ogenj ljubezni, naj ne ostajajo zaprti in se grejejo pred svojim kaminom«.



»Ljubezen je dinamična, gre ven iz sebe«, je dejal sveti oče. Kdor ljubi, ne poseda v naslanjaču in zgolj opazuje, ne čaka, da se bo svet izboljšal kar sam, »ampak z navdušenjem in preprostostjo vstane in gre«. Kot je govoril že sv. Vincencij Pavelski, naša poklicanost ni v tem, da obiščemo eno samo župnijo ali škofijo, ampak da se odpravimo po vsej zemlji. In kaj naj počnemo? »Razvnemamo srca ljudi, ko delamo to, kar je počel Božji Sin, ki je prišel, da bi na svet prinesel ogenj in ga razvnel s svojo ljubeznijo.« Poklicanost, da ljubimo, je zatrdil Frančišek, »je vedno dragocena za vsakogar«.

Papež je med avdienco želel spodbuditi člane vincencijanske družine, naj nadaljujejo svojo človekoljubno pot. Poleg glagola »iti« je kot smernici njihovega delovanja ponudil še dve preprosti besedi, ki sta po njegovem mnenju zelo pomembni za »vincencijanskega duha, pa tudi za krščansko življenje na splošno«: častiti in sprejeti.

Za sv. Vincencija sta bila češčenje Boga in molitev temeljnega pomena, je dejal papež. V svojih zapisih nas vabi in spodbuja, naj negujemo svoje notranje življenje, se posvečamo molitvi, ki »očiščuje in odpira naša srca«. Sv. Vincencij je molitev sprejemal kot kompas v vsakodnevnem življenju, kot »priročnik za življenje«. Le z molitvijo lahko od Boga prejemamo ljubezen, ki jo nato delimo s svetom, je pojasnil sveti oče.

Za sv. Vincencija pa molitev ni bila zgolj seznam obrazcev ali sterilna dolžnost, ampak je pomenila, da se je ustavil pred Bogom, bil z Njim in se Mu v celoti posvetil. »To je najčistejša molitev, takšna, ki ustvari prostor za Gospoda, za čaščenje Boga in za nič drugega kot čaščenje«, je dejal Frančišek. »To je čaščenje: postaviti se pred Gospoda s spoštovanjem, umirjenostjo in v tišini, postaviti Ga na prvo mesto, se Mu z zaupanjem prepustiti.«

Ne glede na težave ali težke razmere si ljudje, ki čas posvečajo čaščenju, ne morejo kaj, da se ne bi okužili z živim vrelcem ljubezni, je pojasnil papež. Posledično pa se do drugih začnejo vesti tako, kot se do njih vede Gospod. Kdor časti Boga, »postane bolj usmiljen, bolj sočuten, bolj razpoložljiv, premaga lastno togost in se odpre za druge.« Ko zaslišimo glagol »sprejeti«, pogosto pomislimo na gostoljubje in sprejemanje gostov, je dejal Frančišek. V resnici pa se ta glagol bolj nanaša na naš način razmišljanja. Sprejemanje v resnici pomeni, da se »počasi ločujem od vsega, kar je moje: svojega časa, počitka, svojih pravic, načrtov, svojega urnika«. Kristjan, »ki je zares zvest Cerkvi, je tisti, ki ob strani pusti lastni jaz, ki brez pritoževanja ustvarja slogo in občestvo in velikodušno seje mir, četudi mu vse to ni povrnjeno«.

»Hvala, da stopate po cestah sveta, kot bi vas sv. Vincencij prosil tudi danes«, je zaključil papež. »Upam, da boste še naprej črpali Božjo ljubezen iz čaščenja, jo širili po vsem svetu, da boste svet okužili z Božjo ljubeznijo.«

»Blagoslavljam vas in vse uboge, ki jih srečujete.«

Vir: CNA / Radio Vatikan / Kathpress
Foto: RV / splet