Zapri
Iskanje

Brez etike je komunikacija prepuščena sama sebi

Za vas piše:
K. C.
Objava: 22. 04. 2016 / 07:28
Oznake: Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:29
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Brez etike je komunikacija prepuščena sama sebi

Pri Založbi Družina je izšla knjiga Etika komunikacije.
Pri Založbi Družina je izšla knjiga Etika komunikacije, ki jo je napisal italijanski moralni filozof Adriano Fabris in bo v začetku maja predstavljena slovenski javnosti. Pogovor o komuniciranju in načelih kakovostnega medsebojnega dialoga in novinarski etiki bo v četrtek, 5. maja, ob 19. uri v Galeriji Družina. Vodila ga bo Tanja Dominko, novinarka Radia Ognjšče. Poleg avtorja knjige bodo sodelovali tudi drugi zanimivi gosti.

Še pred obiskom v Ljubljani smo avtorja prosili za pogovor, ki ponuja premišljene odgovore na številne aktualne (komunikacijske) izzive sodobnega časa.

Celoten pogovor je objavljen v prilogi Slovenski čas (april, 2016, št. 72).

Spoštovani Adriano Fabris, poučujete etiko komunikacije na univerzi v Pisi, vendar je delokrog vašega filozofskega razmišljanja mnogo širši: od študija in prevajanja temeljnih fenomenoloških in hermenevtičnih del do temeljnih vprašanj religioznega izkustva in vprašanja družbene odgovornosti. Kako se vam je v tej miselni širini izrisala tema »etike komunikacije«?

Tema etike komunikacije je zame predvsem širši okvir, znotraj katerega se je mogoče soočati s temeljnimi vprašanji današnjega časa. Potrebno pa je sprva razčistiti, kaj pomeni »komunicirati«. Če se omejimo le na mehansko pojmovanje komunikacije kot pošiljateljeve dejavnosti prenašanja sporočil ali podatkov nekemu prejemniku, potem izgubimo njen pravi pomen, tj. odpiranje skupnega prostora kot možnosti srečevanja ljudi, jezikov, verovanj in občutij, ki se drugače med seboj razlikujejo. To je tudi tema, ki jo je filozofska hermenevtika, vsaj od Gadamerjevih izpeljav naprej, poglobila s svojim raziskovanjem procesa razumevanja, in ravno to danes potrebujemo: da bi bili sposobni graditi pravi dialog med religijami, ki bi premoščal konflikte, izhajajoče iz fundamentalističnega branja religij. Zato je preučevanju sodobne hermenevtike in filozofije religije sledila etika komunikacije: ta veda lahko pripomore tako k razumevanju kot k soočanju z dejanskimi izzivi našega časa.

Kako v tem kontekstu gledate po eni strani na etično odgovornost do življenja in sobivanja, po drugi strani pa na vidik komunikacije, ki je lahko tudi »etično izpraznjena« in celo prehaja v sovražni govor do drugega?

Ko komunikacija postane nekaj zgolj mehanskega, tudi z uporabo novih tehnologij, pozabljamo na temeljna vprašanja etike komunikacije. To so vprašanja o temelju komunikacijske dejavnosti, o tem, kaj naj bi pomenilo »dobro komunicirati« ter zakaj in čemu naj bi »dobro komunicirali«? Gre za vprašanja, ki zadevajo vse nas kot dejavne subjekte, natančneje kot subjekte, sposobne medsebojne komunikacije. Vsi govorimo, beremo, pišemo, gledamo televizijo, facebook. Toda redkokdaj se ob tem sprašujemo o pomenu naših dejanj in se ne zavedamo posledic našega komuniciranja. Komunikacija se tako spremeni v odzivanje: lahko je posledica nekega nagiba, lahko izraža sovraštvo, lahko spodbuja konflikt. Brez etike je komunikacijsko delovanje prepuščeno samo sebi in zdi se, da je tako dolžno odgovarjati samo kriterijem učinkovitosti.

Ko govorimo o etičnem vidiku ali celo neki viziji etike v komunikaciji danes, ne moreno zaobiti tehnološko pogojenega informiranja in medializiranja, ki večinoma zasleduje pridobitniško logiko, precej manj pa zastopa individualno in skupno dobro. Ali ne pelje to v neko družbeno diskomunikacijo, ki briše etično razsežje možnega človeškega sobivanja?

To je težava Zahoda. Globalizirani zahodni svet je v dvoumnem in paradoksalnem položaju ravno, kar se tiče komunikacijskih procesov. Po eni strani je komunikacija, še zlasti z razvojem tehnoloških sredstev, približala različne in oddaljene dele sveta, postavila v odnos različne življenjske sloge in omogočila pojav skupnih izkušenj. Po drugi strani je ista komunikacijska dejavnost začela služiti logiki profita. Služila je uniformiranju, homologaciji in posploševanju izročil in življenjskih slogov, hkrati pa je vsilila obnašanje, ki ne spoštuje specifične identitete in tradicije. Pomislimo le na oglaševanje, na t. i. advertising, kot najbolj očiten izraz take homologacijske uporabe komunikacije. Proti taki uporabi so se širom sveta pojavljale bolj ali manj nasilne odklonilne reakcije. Če povzamem, gre za paradoks komunikacije: komunikacija, razumljena le kot informiranje, kot prenašanje vse bolj vsiljivih podatkov, in ne kot spodbujanje k odnosnosti, povzroča osamitev.

Kako je v tem pogledu s krščansko vero? Ali se morda v tej težavni družbeni situaciji skriva njena očiščujoča priložnost in obet za prihodnost, tudi kar zadeva individualno in ne le skupnostno izkušnjo?

Za krščanstvo je značilno, da je komunikacijsko prežeta religija. Pomislimo samo na komunikacijsko sposobnost Jezusa, na sporazumevalno moč njegovih besed in dejanj. Tako kakor lahko na primer omenimo Savla iz Tarza ali vse druge, ki so oznanjali in pričali o evangeliju skozi stoletja. Katoliška Cerkev tudi danes izkazuje veliko zanimanje za komunikacijska orodja in sposobnost njihove uporabe, tako tradicionalnih kakor tehnološko naprednih sredstev. Vedno, sploh pa v nedavnih dokumentih, kot je bila poslanica papeža Frančiška za 50. svetovni dan množičnih medijev, poudarja priložnost, ki jo ponuja komunikacija pri spodbujanju medosebnih odnosov, zbliževanju ljudi in obnovi tako osebnih kakor družbenih vezi. Njen pogoj pa je, da je to komunikacija, ki ne onemogoča, temveč spodbuja in omogoča razcvet komunikacije drugega.

Zdi se, da je etika komunikacije še kako pomembna na področju javnega mnenja. Kako gledate na novinarjevo svobodo in odgovornost danes?

Novinarska svoboda je temeljni pogoj za vsako demokracijo. A novinar, tako kot vsi, ki poklicno komunicirajo, ne more vsega izreči. Mora se samoomejevati. V tem oziru je nedvomno uporabna poklicna deontologija, še bolj pa etika. Menim, da lahko novinarja vodi etika spoštovanja, ki se deli na tri ravni: spoštovanje tega, o čemur piše; spoštovanje javnosti, na katero se obrača; spoštovanje lastnega poklica in dostojanstva.

Dean Komel, Jurij Verč
Prevedel Jurij Verč
Foto: Bogomir Štefanič

Celoten pogovor je objavljen v prilogi Slovenski čas (april, 2016, št. 72).


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem, ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi naše dnevne novice o družbi in Cerkvi bile še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej, za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh