Na Slovenskem knjižnem sejmu je bila tudi sobota pestra. Založba Družina je namreč pripravila kar tri dogodke.

Velike zgodbe stare zaveze

Ob 10. uri smo predstavili Ilustrirano Sveto pismo in se s prevajalcem Alešem Bergerjem, umetnostnim zgodovinarjem Milčkom Komeljem in Marjanom Peklajem, ki je opravil strokovni pregled knjige, pogovarjali o zgodbah stare zaveze. Ogledali pa smo si tudi animirani film o Babilonskem stolpu. Po knjigi je bilo narejenih več risanih filmov. Pogovor je vodila Jasmina Rihar.



Ilustrirano Sveto pismo sta ustvarila francoski pisatelj Frederic Boyer in ilustrator Serge Bloch. Opaziti je, da sta sodelovala, so ugotovili sogovorniki. Tako je npr. Noetova barka skrinja, ker tako nakazuje besedilo. Marjan Peklaj je poudaril, da knjiga kljub ilustracijam ni namenjena le otrokom. Najprej se mu je zdela provokativna. Sicer pa jo je opisal kot nedolgočasno in kritično z neobičajno interpretacijo. Tako pa jo je mogoče približati bralcu in ga spodbuditi, da bi bral Sveto pismo in ga odkrival na novo. 35 poglavij ima tudi stvarne razlage.

Napisana je telegrafsko, zato jo je težko prevajati. Pri prevajanju se je Aleš Berger oprl na prevod Jožeta Krašovca. Vendar se avtor ni držal pripovedi dobesedno. Povedal je, da je bilo težko obdržati ritem kratkih stavkov, ki imajo hkrati epsko širino. Sicer pa pri prevajanju ni imel večjih težav.



Milček Komelj je priznal, da je bil ob prvem stiku s knjigo zgrožen, ko jo je spoznal bolje, pa navdušen. Biblija napisana na novo - groteskno, duhovito, človeško, preprosto, v Visoki pesmi tudi poetično in lirično. Zapisano je bistveno na preprost način. Prepričan je, da bo knjiga pritegnila veliko bralcev, saj smo zdaj bolj vajeni gledati kot brati. Prav tako preproste so ilustracije, podobne vinjetam. Včasih je Bloch sliko ustvaril z eno potezo, drugič pa zapletenejšo. Opaziti je širok razpon estetike in avtorjev osebni pečat. Uporabil pa je tudi sodobne elemente, kot je Eifflov stolp, zato je v knjigi zajet duh časa. Ilustracije so ekspresivne, v njih je lepota, prilagajajo se besedilu, zato utripajo v ritmu. Z velikimi črkami je poudarjen začetek, kar spominja na besede »Na začetku je bila beseda« in na znanstveno metodo ubesedovanja.



Po ogledu animiranega filma s hudomušnimi elementi in vedno aktualnim sporočilom je Marjan Peklaj dejal, da je Sveto pismo življenjska knjiga, nikoli zastarela in pomagalo iz negotovosti. V knjigi in tudi filmu je bilo opaziti elemente današnje civilizacije, kot je že prej omenjeni Eifflov stolp na vrhu Babilonskega, ki ponazarja napuh, tank - podoba zla, ameriški nebotičniki ... Knjiga je tako vznemirljiva in brezčasna, kot bi se svet nič ne spremenil. Še vedno imamo begunce, vojne, strasti ... Kratke zgodbe so zabavne, a kritične, dinamika pa spominja na kratke filme.     

Ajdova kaša, žganci in še kaj vmes

Brezčasna in nikoli dokončna pa je tudi človekova potreba po okusni hrani, ne le takšni, ki nas nasiti, temveč takšni, v kateri uživamo.



Obiskovalci so spoznali najznačilnejše jedi slovenskih pokrajin, ki pa jih večinoma ne pripravljamo pogosto ali pa ne poznamo zgodbe o njih. Te je predstavil avtor knjige Abeceda okusov Slovenije, dr. Janez Bogataj. Obiskovalci pa so lahko poskusili jedi od A do Ž in še katero vmes (ajdovo kašo, kranjsko klobaso, žgance). Pripravila jih je Ivica Arvaj iz gostišča Arvaj, ki je kar devetkrat zmagalo na tekmovanju kranjske klobase.

Izbranih 25 značilnih jedi je v knjigi Abeceda okusov Slovenije predstavljenih z zgodbami, fotografijami in recepti. Zajete so vse slovenske gastronomske regije – teh je 24, v katerih je kar 315 značilnih jedi. Bogataj je kot bistvo slovenske kulinarike poudaril, da imamo različne jedi z istim imenom in eno jed z različnimi imeni, kar kaže na bogastvo slovenske kulinarične lokalne in regionalne raznolikosti. Pri tem pa Bogataj ni mislil le na jedi, temveč tudi na živila.

Zaščitene jedi so v knjigi označene s posebnimi znaki. Ob vsaki jedi so njena zgodba, razširjenost, različna poimenovanja, fotografija in recept. Navedene pa so še druge jedi na določeno črko. Knjiga je izšla tudi v angleščini, da bi slovensko kulinariko spoznali tudi tujci, česar se je Bogataj najbolj razveselil, saj meni, da premalo naredimo za promocijo slovenske hrane. Jed je najprej napisana s slovenskim imenom, sledi fonetični zapis, nato pa angleški izraz, je pojasnil Bogataj. Knjigo bi lahko uporabili pri kulinarični diplomaciji, ki je v svetu že dobro razvita, pri nas pa še ne. Poudaril je, da bi ta imela tudi pozitivne ekonomske učinke. Zaželel si je, da bi otroci v šoli ob abecedi spoznavali posamezne jedi, v šolski kuhinji pa bi te jedi kuhali. »Dediščina ni zato, da se nostalgično oziramo k njej, ampak, da se iz nje kaj naučimo, da jo prilagajamo sodobnemu načinu življenja in seveda s tem sooblikujemo našo prepoznavnost,« je dodal.

Knjigo Abeceda okusov Slovenije je oblikoval Edi Berk, uredila pa Manica Ferenc.

Etika komunikacije

Kako se pogovarjati, da bi dosegli želeni učinek in hkrati ohranili etično držo do sogovornika, so se spraševali že v preteklosti, vprašanje pa je še vedno aktualno.



»Človek je družbeno bitje in zato nujno prisiljen v izbiro bolj ali manj dobrega načina sporazumevanja. Dobra komunikacija je naša človeška odgovornost,« je v knjigi Etika komunikacije, izdala jo je založba Družina, zapisal italijanski filozof Adriano Fabris.

Ob knjigi in vprašanjih kaj pomeni dobro komunicirati in čemu etika komunikacije, se je Manica Ferenc pogovarjala s sociologom in publicistom Bernardom Nežmahom, zunanjepolitično novinarko Televizije Slovenija Mojco Širok in piscem spremne besede v slovenski izdaji knjige filozofom dr. Deanom Komelom. Širokova je dejala, da je komunikacija ključna za človeka, da komunicira najprej sam s seboj in potem tudi z drugimi. Zaskrbljena je nad pojavom, da je v današnjem svetu vedno več možnosti komunikacije, kar je verjetno tudi posledica, da vedno manj komuniciramo. Tudi raven komunikacije je vedno bolj nizka. Lepo je opisala tudi, do česar je pripeljala uporaba tvitanja. Opazovala je neko svojo kolegico novinarko, ki se je vsaki dve uri v živo javljala v program, vmes pa je pošiljala tvite. Zanimalo jo je, kako potem sploh pride do informacij.

Nežmah je opisal komuniciranje pri spletnem komentiranju (t. i. forumih). Ti so se hitro izrodili samo še v to, da sodelujoči izrazi svojo misel na čim bolj udaren način. Posameznik se oglasi s »tisoč monologi«. Gre le še za pogovor gluhih. Kot profesor tudi opaža, da mladi s tem, ko strastno sledijo spletnim vsebinam, tako poskušajo doseči družbeni status. Pri tem pa jih šolske vsebine bolj malo zanimajo.

Glede komunikacije je dejal, da je danes to bolj ali manj tržno blago. Velika količina komunikacij ima za slabost, da nam ob tem primanjkuje časa. Človek v poplavi komunikacij nima več časa za komuniciranje s samim seboj. Neskončnost komunikacije povzroča, da prvinskih stikov ni več. Poleg tega, več kot imamo informacij, manj vemo o svetu.

Komel je opisal t. i. znanstveno komuniciranje. Nekoč so se sodelujoči na simpozijih zadržali dalj časa in neko temo predebatirali. Danes nekateri pridejo, preberejo svoje besedilo in takoj odidejo. Spomnil je na stanje t. i. kulturnih revij na Slovenskem (ki jih več ni). Nekoč so bile prostor komuniciranja. Z njimi smo se kot nacija vzpostavljali. Nežmah je dodal, da je beseda občevanje zožena le še na spolni odnos.

Na koncu je Dean Komel citiral Aristotela: Ljudje se ne srečujejo kot živina na paši, ampak zato, da se bodo pogovarjali.

Filozof Fabris je knjigo namenil vsem, ne le izbrancem, saj vsi stopa v odnos in komuniciramo. A ne vsi dobro komuniciramo. Zato se moramo vprašati, kakšna je naša komunikacija: dobra ali slaba in kaj z njo povzročamo. Še posebej se morajo o tem spraševati tisti, ki se s komunikacijo ukvarjajo poklicno, saj imajo večjo odgovornost, ker vplivajo na nas: novinarji, oglaševalci, javni organi, politiki ... Za vse velja etika komunikacije, da znamo njihovo komunikacijo presoditi, jo prepoznamo, razumemo in jo lahko kritiziramo.

Foto: Tatjana Splichal