Dennis je ravno opravljal manjša gradbena dela okoli hiše in nam je bil takoj pripravljen pomagati. Seveda smo bili izjemno presenečeni, da smo sredi majhne belokranjske vasice v bližini Dragatuša naleteli na pristnega Britanca, in še domačina povrhu! Prijazno nas je usmeril naprej po Župančičevi poti, pred tem pa nam je v kratkem klepetu pripovedoval o svoji ljubezni do vrtnarjenja in teka. Povedal nam je, da skrbi tudi za vrt okoli podružnične cerkve sv. Helene na Belčjem Vrhu. Ko smo nadaljevali pot proti Vinici, sta v nekem trenutku mimo nas pritekla oba zakonca, ki sta se ravno odpravila na popoldanski trening.

Trinajst let pozneje torej ni bilo nikakršno presenečenje, da je Dennis v starosti 85 let sodeloval na Balkanskem atletskem prvenstvu za veterane v Solunu in postavil nova slovenska in balkanska rekorda v teku na 1.500 in 5.000 metrov. Od leta 2006, odkar sta se z Gill preselila v Slovenijo, se redno udeležuje tekaških tekmovanj in si je do danes prislužil že 15 zlatih medalj.

Dennis z najnovejšima odličjema iz Grčije. FOTO: Bogomir Štefanič

Z zakoncema smo se pogovarjali na njunem domu na Belčjem Vrhu, kjer živita z desetimi mačkami.

Dennis, ki je imel v Veliki Britaniji svoje podjetje za vrtnarjenje, beljenje, popravljanje, odvažanje smeti in vzdrževalna dela, še danes brezplačno skrbi za sedem vrtov na Dolenjskem in v Beli krajini. Poleg tistega na Belčjem Vrhu, ki ga je po prenovi cerkve na novo zasadil na lastno pobudo, oskrbuje tudi velik vrt okoli Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu, kjer skrbi za drevesa in grmovje.

Gill in Dennis se ob nedeljah redno udeležujeta bogoslužja v novomeški Evangelijski cerkvi Dobrega pastirja.

Gill in Dennis se ob nedeljah redno udeležujeta bogoslužja v novomeški Evangelijski cerkvi Dobrega pastirja in z veseljem prisluhneta nagovorom tamkajšnjega pastorja Daniela Brkiča. V občestvu so ju lepo sprejeli, všeč pa jima je tudi, da so v cerkvi poskrbeli za neposreden prevod bogoslužnih nagovorov. Nedeljska bogoslužja pogosto obiskujejo tujci, ki slovenščine ne razumejo dovolj dobro, zato so jim v cerkvi priskočili na pomoč s pomočjo slušalk, ki jih prejmejo ob prihodu. Gill sicer s slovenščino nima težav, vendar med bogoslužjem oba raje posežeta po pomoči prevajalk.

Iskriv sogovornik. FOTO: Bogomir Štefanič

Ponosni na sovaščana

Ko sta se pred šestnajstimi leti iz Velike Britanije preselila na Belčji Vrh, so bili domačini sprva malce zadržani, saj mnogi med njimi ne govorijo angleško, bolj jim gre z jezika nemščina. Tisti, ki so se angleščine učili, pa so bili v zadregi, češ da njihovo znanje ni dovolj dobro. Kljub začetnim oviram pa so jima izkazovali naklonjenost tako, da ju je recimo ob vrnitvi iz Črnomlja, kamor sta odšla po nakupih, pred hišo čakala škatla svežih jajc ali domače zelenjave.

Sovaščani Dennisu ob osvojenih medaljah s tekaških tekmovanj običajno priredijo sprejem in so na zakonca izjemno ponosni.

Gill in Dennis sta se kmalu po prihodu začela učiti slovenščine in danes jima sporazumevanje s sosedi ne predstavlja nobenih težav. V vasi so ju izredno lepo sprejeli, Dennisu ob osvojenih medaljah s tekaških tekmovanj običajno priredijo sprejem in so na svoja sovaščana izjemno ponosni.

Zakonca Wraight s številnimi tekaškimi priznanji. FOTO: Bogomir Štefanič

Medalje z vsakega prvenstva

Še ne dolgo nazaj sta tekla oba, tudi za slovensko reprezentanco (na Balkanskem atletskem prvenstvu za veterane v Domažalah sta leta 2011 za Slovenijo skupaj osvojila štiri medalje), vendar je Gill zaradi težav s križem vadbo opustila, Dennis pa tek trenira štirikrat do petkrat tedensko. Pri tej dejavnosti ga spodbujajo tudi sosedje, saj so v vasi najmanj trije tekači. Vmes kdaj sede tudi na kolo, čeprav kolesarjenje ni ravno njegov najljubši šport, pravi. Kolo in vso potrebno opremo si je kupil z denarjem, ki so mu ga za 70. rojstni dan podarili sovaščani na Belčjem Vrhu in mu ob jubileju priredili tudi rojstnodnevno zabavo.

 Dennis se je doslej z vsakega prvenstva vrnil z dvema zlatima medaljama, z enega je prinesel celo tri.

Dennis se tekaških tekmovanj udeležuje že od prihoda v Slovenijo. Z Gill sicer nimata slovenskega državljanstva, imata pa potrdilo o stalnem prebivališču, zato Dennis teče pod slovensko zastavo. Sodeloval je na balkanskih prvenstvih za veterane v Sloveniji, Srbiji, Albaniji, Bolgariji in dvakrat v Grčiji. Trenutno tekmuje v kategoriji nad 85 let, običajno teče pet in deset kilometrov, če slednje razdalje ni na voljo, se udeleži teka na 1.500 metrov. Z vsakega prvenstva se je doslej vrnil z dvema zlatima medaljama, z enega je prinesel celo tri, saj so ga sotekmovalci v ekipi nagovorili, da je sodeloval še v štafetnem teku.

S slovensko zastavo na najvišji stopnički na nedavnem Balkanskem atletskem prvenstvu za veterane v Solunu. FOTO: Facebook/British Embassy Ljubljana

»Dennis, imaš zastavo?«

Dennis je zelo ponosen, da tekmuje pod slovensko zastavo, in to vedno vzame s seboj na tekmovanja. Tega ne počnejo vsi tekmovalci v reprezentanci, zato se ob podelitvah medalj pogosto obrnejo nanj: »Dennis, imaš zastavo?« in si jo ročno izposodijo! Oba z Gill pohvalita tudi koncept Balkanskega prvenstva: na Balkanu sicer obstaja »nekaj težav«, med Srbijo in Kosovom, med Grčijo in Severno Makedonijo, toda na športnih igrah ne razpravljajo o politiki, temveč se posvečajo stvarem, ki jih združujejo. In to, sta prepričana Wraightova, je odlična stvar.

Dennis se s tekom ukvarja že 67 let.

Dennis je začel teči v najstniških letih, s tem športom se ukvarja že 67 let. Začel je v vojski in dosegel nekaj odličnih rezultatov, vendar je pozneje tekmovalni tek opustil, ker je imel veliko dela v svojem podjetju, poleg tega pa sta bila oba z Gill dejavna v društvih, ki se ukvarjajo z uprizarjanjem različnih zgodovinskih dogodkov. Ker so v ta namen zelo primerni gradovi in dvorci, sta na ta način spoznala veliko njihovih lastnikov, predstavnikov angleškega plemstva, in vsi so bili »izjemno prijazni ljudje«, sta poudarila.

Dennis večino odličij hrani v garaži. FOTO: Bogomir Štefanič

Izmenjava tekaških nasvetov s predsednikom Pahorjem

Zgodovinske predstave o Napoleonu in značilne angleške čajanke sta že večkrat uprizorila tudi v slovenskih šolah, predvsem pred izbruhom koronaepidemije. Obiskala sta že 18 šol, večinoma na Dolenjskem, pa tudi v Celju. Učencem je seveda najbolj pri srcu čajanka, ker na njej vedno postrežeta z značilnimi sendviči in slaščicami. Vse to počneta prostovoljno, za svoje delo ne prejmeta plačila, saj pravita, da ju tovrstno medgeneracijsko druženje izredno veseli. Sodelujeta tudi v andragoškem izobraževanju: občasno priredita čajanko za udeležence tečaja angleškega jezika v centrih za izobraževanje odraslih.

Sodelujeta tudi pri tradicionalni prireditvi ob dnevu slovensko-britanskega prijateljstva v Gornjem Suhorju pri Vinici, kjer stoji spominsko obeležje zavezniškim članom posadke padlega bombnika B-24 Liberator VI v drugi svetovni vojni. Tam sta se spoznala tudi s predsednikom Borutom Pahorjem in Dennis pove, da si s predsednikom kdaj izmenjata kakšen nasvet ali izkušnjo glede tekaškega treninga.

Črnomelj ali Černobil?

V Slovenijo sta prišla po upokojitvi. Dennis je prodal svoje podjetje, prodala sta hišo, načrtovala sta selitev na Ciper. Dennis se je že načrtno učil grščine. Ko pa sta v časniku naključno prebrala oglas o prodaji nepremičnin v Beli krajini, sta se odločila za Slovenijo. Prijateljem in sorodnikom sta napovedala, da se selita v Črnomelj, kar so nekateri razumeli kot »Černobil« in so ju poskušali odvrniti od tega, češ da odhajata na vojno območje z visoko stopnjo jedrske ogroženosti.

Gill govori povsem tekoče slovensko, saj je že od nekdaj navdušena nad učenjem tujih jezikov.

Leta 2005 sta si ogledala nekaj nepremičnin v Beli krajini in hiša, v kateri živita, je bila v zelo slabem stanju, puščala je streha in gospodarska poslopja so bila nevzdrževana. Toda Dennis se je takoj zaljubil v Belo krajino. Gill sprva ni bila navdušena nad Slovenijo, mikala jo je tudi Nova Zelandija, vendar je na koncu prevladala odločitev, da ostaneta v Evropi, kjer sta bližje svoji družini. Misel na Ciper sta opustila, ker so zanju tam previsoke temperature in »britanski upokojenci tam ves dan poležavajo ob bazenu in srkajo hladne pijače«, kar pa njima ne ustreza. Danes Gill govori povsem tekoče slovensko, saj je že od nekdaj navdušena nad učenjem tujih jezikov.

Pogovoru z Wraightovima je pozorno prisluhnila tudi ena izmed desetih domačih mačk. FOTO: Bogomir Štefanič

Nič alkohola, nič kave, nič čaja, nič zelenjave

Na Belčjem Vrhu sta zdaj že »domačina«, čeprav Dennis priznava, da ni »značilen« Belokranjec, saj ne pije ne alkohola ne kave, pravzaprav pa ni niti značilen Britanec, ker ne pije niti čaja. Poleg tega ne uživa zelenjave, testenin ali riža. Večinoma pije vodo ali sok in poje veliko sadja. Kot pravi, je precej izbirčen jedec, vendar je Gill zelo razumevajoča in mu pripravlja jedi, ki so mu pri srcu. Od belokranjskih jedi jima je všeč pečenka, odojek ali jagenjček, rada imata postrvi, pa tudi potico in različne zavitke.

Wraightova sta si vedno želela postati del skupnosti, v katero sta se priselila, in v Sloveniji jima je to nedvomno uspelo.

Domotožja po Veliki Britaniji ne občutita. Povesta, da je Slovenija zdaj njun dom in da imata tu zelo lepo življenje. Če bi ostala na Otoku, se verjetno nikoli ne bi srečala z britanskimi veleposlaniki ali princem Edwardom (ki je leta 2019 obiskal Slovenijo, op. M.M.Š.). Gill domače obišče dvakrat na leto, Dennis se v domovino ne vrača pogosto. Ustreza jima, da je na Belčjem Vrhu tako tiho in spokojno.

Kot zvesta rojalista pa sta vsekakor občutila izgubo ob smrti kraljice Elizabete II., ki je bila britanska monarhinja večino njunega življenja.

Wraightova sta si vedno želela postati del skupnosti, v katero sta se priselila. V Sloveniji jima je to nedvomno uspelo.