Zgodovinar Igor Grdina, ki je eden najboljših poznavalcev Brižinskih spomenikov, poudarja, da kot prvi ohranjeni odtis slovanske slovstvene kulture na območju civilizacijskega evropskega Zahoda Brižinski spomeniki za zmerom ostajajo nepozabno pričevanje o tem, da se med nami ni dogajala samo lokalna, marveč tudi svetovna zgodovina.

Ime ljudstva Slovene je izpeljano iz praslovanskega izraza slovo (beseda)

Le malokateri narod je tako povezan s svojo kulturo kot prav Slovenci. Osnova praslovanske besede Slovene, ki pomeni Slovani in od koder prihaja tudi ime Slovenci, je slov-. Obstajata dve domnevi o tem, kaj ta osnova pomeni. Mlajša pravi, da je praslovanska beseda Slovene najprej pomenila prebivalci ob reki, starejša pa, da je ime ljudstva Slovene izpeljano iz praslovanskega izraza slovo, ki v slovenščini pomeni beseda. Ta domneva je pomensko bolj utemeljena. Ime ljudstva Slovenc je torej pomenilo: ljudje, ki znajo govoriti tako, da jih je mogoče razumeti in oni nas razumejo. Tiste, ki jih niso razumeli, pa so Slovani imenovali Nemci, za Slovane torej nemi ljudje.

Brižinski spomeniki. Vir: Wikipedija

Najstarejši slovenski zapis v latinski pisavi in najstarejši slovanski zapis v latinici

Poleg tega Sveto pismo posebej izpostavi besedo, saj beseda postane oznaka za samega učlovečenega Božjega Sina: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« (Jn 1,1) Brižinski spomeniki so najstarejši slovenski zapis v latinski pisavi in sploh najstarejši slovanski zapis v latinici. To jasno priča, da smo bili Slovenci del zahodnoevropske civilizacije in da smo lahko ponosni na nekaj, na kar noben drug slovanski narod ne more biti. Naša zgodovina temelji na besedi oziroma na kulturi.

Brižinski spomeniki so nastali med letoma 972 in 1039

Na začetku tisočletnega razvoja slovenske pisne kulture stojijo znameniti Brižinski spomeniki, ki so nastali med letoma 972 in 1039 na zgornjem Koroškem v dolini reke Moll ali na Lurnskem polju, zato so najstarejši zapis slovenščine in tudi najstarejši ohranjen zapis kakega slovanskega jezika na območju civilizacije evropskega Zahoda. Kodeks, ki jih vsebuje, je pripadal freisinškemu škofu Abrahamu (umrl leta 994). Ta škofija je imela posesti tudi na Koroškem in je bila tedaj poseljena s slovenskimi verniki, zato je škof v svojem pontifikatu potreboval tudi slovenska liturgična besedila. Gre za slovenščino na njeni najzgodnejši stopnji, ko se je šele ločevala od skupnega slovanskega govora.

Kodeks so do leta 1803 hranili v stolnem kapitlju v Freisingu

Kodeks so do leta 1803 hranili v stolnem kapitlju v Freisingu (Freising je sredi 19. stol. Anton Janežič poslovenil v Brižinje, zato se spomeniki imenu­jejo brižinski) – odtlej pa v Bavarski državni knjižnici v Münchnu –, kjer so v njem leta 1807 tudi odkrili naša besedila. Prvi spomenik, obrazec splošne spovedi, je zapisan na dveh straneh, tretji, ki je prav tako spovedni obrazec, na treh, drugi, ki je po svoji vsebini pridiga o grehu in pokori, pa obsega štiri strani. Vsi trije so napisani v minuskularni pisavi, dedinji karolinške minuskule.

Latinski kodeks, v katerega so uvezeni Brižinski spomeniki, obse­ga 169 oštevilčenih pergamentnih folijev oz. 228 strani. Kodeks, ki po svoji zunanjosti, okrasju in vsebini sicer ni razkošno opremljen, je prav zaradi Brižinskih spomenikov postal svetovno znan in za Slovence posebej dragocen pisni spomenik.

Rateški rokopis so napisali med letoma 1362 in 1390

Rateški rokopis. Vir: Wikipedija

Celovški ali Rateški je za Brižinskimi spomeniki drugi najstarejši slovenski srednjeveški spomenik pismenstva. Njegovo dvojno poimenovanje po eni strani izhaja iz kraja, kjer ga hranijo (Koroški deželni arhiv), po drugi strani pa po domnevnem, vendar ne potrjenem kraju nastanka (Rateče).

Med letoma 1362 in 1390 nastali rokopis, ki sestoji iz enega samega pergamentnega lista, vsebuje tri molitvene obrazce (očenaš, zdravamarijo in apostolsko vero). Predpogoj za njegov nastanek je treba tako kot pri Brižinskih spomenikih videti v povezavi z v drugi polovici 8. stoletja opravljenim pokristjanjevanjem karantanskih Slovanov, o katerem nam okoli leta 870 poroča Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev. Poleg tega so bile od sinode v Mainzu (813) poleg latinščine dovoljene tudi molitve v materinščini. List je bil del kodeksa (misala?), ki se je nazadnje verjetno uporabljal v Ratečah. Na to kažejo z letnicama 1467 in 1471 datirani zapisi na zadnji strani lista, ki v stolpcih navajajo podatke o članih Marijine bratovščine v Ratatscha(ch) (Rateče/Ratschach) in o Apostolski bratovščini prav tam.

Stiški rokopis hranijo v NUK

Stiški rokopis tvorijo slovenska besedila, vpisana v kodeks, ki je sicer izpolnjen z latinskimi besedili, hrani pa ga Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Slovenski sestavki so zapisani na zadnjih petih straneh, in sicer dva obrazca splošne spovedi, začetek velikonočne pesmi, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov, priziv Svetega Duha in Marije ter molitev Salve Regina. Nekaj slovenskih interlinearnih glos je posejanih tudi med latinskim besedilom na drugih mestih v knjigi. Knjižni blok sestavljajo papirnati listi, vezava je sočasna.

Med besedili Stiškega rokopisa je najobširnejša splošna spoved. Stiška različica je samostojna priredba po kakšni nemški predlogi iz družine tistih spovednih obrazcev, ki so verjetno nastali v prvi polovici 12. stoletja. V kitici velikonočne pesmi je obdelana liturgična misel o vstajenju in njegovem pomenu za odrešenje človeštva. Čeprav gre za predelavo nemške pesmi, razločki v izrazju, v ritmiki in v fakturi stavka govorijo za afektivno in jezikovno prepesnitev znane srednjeveške teme. Invokacija pred pridigo je standardna prošnja za milost in upanje. Salve regina je globoko občutena srednjeveška cerkvena pesem, ki so jo v liturgiji praviloma molili duhovniki. Njena slovenska priredba pričuje o začetku marijanskega kulta na Slovenskem.

Stiški rokopis. Vir: Wikipedija

Stiški rokopisČedadski ali Černjejski rokopis hranijo v Arheološkem muzeju v Čedadu

Čedadski ali Černjejski rokopis hranijo v Arheološkem muzeju v Čedadu. To je manjša rokopisna knjižica, sestavljena iz 16 pergamentnih listov, na katerih so z obeh strani kratki zapisi (vsega skupaj 102) z imeni faranov in obiskovalcev cerkve Marije v Černjeji (ital. Cergneu) ter njihovih zaobljub in daril. Na začetku so vsi zapisi v latinščini, potem pa v severnoitalijanskem narečju, v katerem so govorili okrog Černjeje. Leta 1497 je notar Johannes z Vegle (z otoka Krka) začel zapisovati v slovenščini, ki se v tem primeru imenuje lingua sclabonica.

Čedadski rokopis. Vir: Wikipedija

V rokopisu je 52 zapisov v slovenskem jeziku

Prvih 25 slovenskih zapisov je naredil Johannes, potem pa so njegovo delo nadaljevali drugi pisci (dvanajst ali trinajst). V rokopisu je 52 zapisov v slovenskem jeziku. Vsak ima tri do pet vrstic; vsebina zapisov je precej »standardna«: ta in ta faran iz te in te vasi je zapustil bratovščini Svete Marije iz Černjeje nekaj (pšenico, vino, denar, zemljišče), da bi se za njegovo dušo opravilo določeno število maš. Treba je poudariti, da so ti zapisi kljub svoji standardnosti dragoceno toponomastično in antroponomastično gradivo in so zelo pomembni tako za preučevanje zgodovine slovenščine, kakor tudi za interpretacijo njene vloge v Benečiji v 15. in 16. stoletju.

Katja Roš, Ali je dvanajst skrivnostnih črk novi ključ našega pismenstva?, kralj Ratchis, Delo, 14. 1. 1993Alojz Kumar, Slovenski napis na oltarju, kralj Ratchis, Delo, 4. 11. 1993

Ljudmila Russi, Prispevek italijanske slavistike k slovenističnim raziskavam, Nikolai Mikhailov, Delo, 9. 10. 1997Slovenci smo si leta 2004 v NUK lahko prvič tudi na tleh Slovenije ogledali svoj rojstni list. Vir: arhiv I. Ž.

Razstava Rojstni list slovenske kulture v NUK

Razstavo Rojstni list slovenske kulture, na ogled je bila v NUK leta 2004, je spremljal pregleden in lepo oblikovan katalog. Uvodoma je Mihael Glavan na kratko predstavil vse štiri razstavljene in hkrati najstarejše v slovenščini napisane dokumente. Dva prispevka so napisali prav za to priložnost. Zgodovinar Igor Grdina je v esejističnem slogu prikazal kulturno-duhovno podobo časa, ko so nastali Brižinski spomeniki, Alfred Ogris pa je prikazal Rateški rokopis. Prispevka Jožeta Pogačnika o Stiškem rokopisu in Nikolaia Mikhailova o Čedadskem rokopisu so ponatisnili. V drugem delu kataloga so kakovostne barvne reprodukcije vseh štirih razstavljenih rokopisov.

Znanstvenokritična izdaja o Brižinskih spomenikih

Ob prvi razstavi Brižinskih spomenikov v Sloveniji je založba ZRC izdala prenovljeno znanstvenokritično izdajo o njih. Brižinski spomeniki, najstarejše slovensko in sploh najstarejše ohranjeno slovansko v latinični pisavi napisano besedilo, so ključnega pomena za našo jezikovno, literarno, kulturno in versko zgodovino. Naloga znanstvenokritične izdaje, ki je bila s tem natisnjena že v tretji dopolnjeni izdaji, je predvsem ta, da je naredila besedilo dostopno v preverjeni različici in je omogočilo nadaljnje raziskovanje z njim povezane večdisciplinarne problematike. Zato izdaja vsebuje: faksimile rokopisa, podroben opis rokopisa in celega srednjeveškega kodeksa, v katerega je rokopis uvezan, diplomatični, kritični in fonetični prepis besedil BS, prevode v sodobno slovenščino, nemščino, angleščino in latinščino, slovar vsega besedja spomenikov z ustreznicami v več jezikih, oris raziskav o BS (Igor Grdina), popolno bibliografijo dosedanjih objav ter strokovne literature o njih (Marko Kranjec), obširen znanstveni aparat in imensko kazalo.

Ivo Žajdela, Rojstni list Slovenije, Brižinski spomeniki, Demokracija, 27. 5. 2004Andrej Pleterski, Drobec časa, ujet v črke, Brižinski spomeniki, Dnevnik, 9. 7. 1994

Janko Jež, Nova temeljna prispevka za poznavanje duhovne problematike Brižinskih spomenikov, Novi glas, 23. 5. 1996