Knjigo Renicci so predstavili prevajalka Magda Jevnikar, avtor Carlo Spartaco Capogreco, avtor spremne besede Lojze Peterle in urednik Ivo Jevnikar. Foto: Ivo Žajdela

Carlo Spartaco Capogreco je najprej leta 1998 izdal bolj drobno knjigo o italijanskem koncentracijskem taborišču Renicci v dolini reke Tibere, kot je zapisal v spremni besedi za slovensko izdajo, bolj »za pokušnjo«, kot nekakšen »preizkus« sredi večletnega intenzivnega pisanja temeljnega dela I campi del duce (v slovenščini nekoliko zavajajoče Fašistična taborišča). Poudaril je, da so Italijani taborišče postavili v Toskani, v vse prej kot obrobni deželi. Tu ne gre zgolj za zemljepisno, temveč tudi za politično in kulturno lego, saj je reka Tibera v osrčju Rima in, širše vzeto, celo »italijanstva«.

Avtor knjige Renicci Carlo Spartaco Capogreco. Foto: Ivo Žajdela

Množični obisk taborišča Renicci novembra 2024

Projekt prevoda in izdaje knjige Renicci je vodil Ivo Jevnikar. Prvi vrhunec je doživel 9. in 10. novembra 2024, ko sta Rafaelova družba iz Ljubljane in Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta organizirala izlet v srednjo Italijo, do kraja, kjer je bilo med vojno italijansko (fašistično) koncentracijsko taborišče Renicci. Na izletu je bil tudi Lojze Peterle s svojim bratom, saj je v tem taborišču stradal in skoraj umrl njun oče.

Spominska slovesnost v spominskem območju na kraju taborišča Renicci 10. novembra 2024, med nagovorom župana občine Anghiari Alessandra Polcrija. Foto: Ivo Žajdela

Udeleženci izleta v Renicci. Ob grobnici umrlih v taborišču na pokopališču v Sansepolcru 10. novembra 2024. Foto: Ivo Žajdela

Taborišče Renicci je bilo več desetletij za tamkajšnji del Italije tabu

Italijansko (fašistično) koncentracijsko taborišče Renicci je manj znano med taborišči v Italiji, saj je bila več desetletij to za tamkajšnji del Italije tabu, tema, ki ni obstajala. Po vojni so sledi razmeroma velikega taboriščnega kompleksa v celoti odstranili, da je bilo videti, kot da tam nikoli ni bilo nič oziroma velikega nasilja Italijanov nad drugače mislečimi in etničnega nasilja nad Slovani (Slovenci). Šele v 70 letih so izkopali pokopane na dveh bližnjih pokopališčih in jih prenesli v takrat na pokopališču Sansepolcro urejeno kostnico.

Šele leta 2009 so tudi na območju koncentracijskega taborišča Renicci uredili majhen park, v katerem vsako leto priredijo spominsko slovesnost.

Bilo je veliko taborišče, ograjeno z bodečo žico in nadzornimi stolpi

Bilo je veliko taborišče, ograjeno z bodečo žico in nadzornimi stolpi, razdeljeno na tri ločene sektorje, med seboj ločene s kovinskimi ograjami: dva dela sta bila za Slovane, tretji za Italijane. Stražno osebje je sestavljalo petsto oboroženih mož, ki jim je poveljeval pehotni podpolkovnik Giuseppe Pistone, pomagal pa mu je poveljnik karabinjerjev Tronci.

Pred zaprtjem je v Renicciju umrlo približno 150 ljudi

Taborišče so začel graditi poleti 1942. Ko so oktobra 1942 prispeli ujetniki, delo še ni bilo končano. Mnogi zaporniki so zato spali v šotorih, ki so jih postavili sami. Niso jim dovolili, da bi na tla položili veje, na katere bi položili odeje. Hrane je bilo malo. Mnogi zaporniki so jedli želod, zaradi česar so imeli težave.

Interniranci niso bili vojni ujetniki, ampak večinoma protifašisti ali domnevno protifašisti. Večinoma Slovenci, Hrvati, nekaj Srbov in Črnogorcev, nekaj Albancev in Grkov. Tem so dodali še Italijane, večinoma anarhiste. Bilo je tudi okoli trideset fantov, starih od štirinajst do sedemnajst let. Veliko jih je prišlo iz taborišča Gonars ali z Raba, enega najhujših italijanskih koncentracijskih taborišč, kjer je umrlo 4.500 ljudi, povprečno dvanajst na dan, predvsem starejših in otrok. Pred zaprtjem je v Renicciju umrlo približno 150 ljudi.

Prevod knjige Renicci je uredniško izvrstno urejen

Slovenski prevod knjige Renicci je uredniško izvrstno urejen. Prevod je naredila Magda Jevnikar. Uvodoma sta dve spremni besedi, krajša avtorja Capogreca za slovensko izdajo in daljša Lojzeta Peterleta, v kateri je osvetlil očetovo pot preko Raba in Reniccija.

Knjigo Renicci je predstavil urednik Ivo Jevnikar. Foto: Ivo Žajdela

Prikaz deportacij in internacij v Italijo

V prvem delu je avtor podal zgodovinski okvir dogajanja ter prikazal poskus etničnega čiščenja italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini, deportacije in internacije v Italijo in italijanska koncentracijska taborišča.

Nagovor avtorja spremne besede Lojzeta Peterleta. Foto: Ivo Žajdela

Življenjske razmere v taborišču

V drugem delu je opisal območje, kjer je bilo taborišče Renicci in internirance, življenjske razmere v taborišču in upravo, dogajanje ob italijanski kapitulaciji ter pozabo v povojnem obdobju. V zadnjem delu knjige je avtor objavil osem pričevanj, tudi dveh Slovencev, Lojzeta Bukovca in Stojana Trošta.

Prevod je naredila Magda Jevnikar. Foto: Ivo Žajdela

Uredniku je uspelo pridobiti tudi številne fotografije

Sledi 60-stranski del z objavo dokumentov. Na koncu je objavljen seznam internirancev, ki so umrli v taborišču Renicci. Uredniku je uspelo pridobiti tudi številne fotografije, ki so objavljene v tej informativno bogati knjigi.

Carlo Spartaco Capogreco med podpisovanjem knjige Renicci. Foto: Ivo Žajdela

Predstavitev knjige v samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico

Knjigo Carla Spartaca Capogreca o koncentracijskem taborišču Renicci so predstavili v petek, 19. septembra 2025, v samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico. Sodelovali so avtor Capogreco, urednik Ivo Jevnikar, prevajalka Magda Jevnikar in avtor spremne besede Lojze Peterle.

Knjiga o fašističnem taborišču Renicci, Carlo Spartaco Capogreco, Novi glas, 11. 9. 2025Ivo Jevnikar in Lenart Rihar sta pred spominsko ploščo na steni samostana položila venec. Foto: Ivo Žajdela

O ženskah, ki so jih leta 1942 in 1943 Italijani imeli zaprte v stavbi samostana na Kostanjevici, je spregovoril zgodovinar Renato Podbersič. Foto: Ivo Žajdela

Položitev venca pred spominsko ploščo na steni samostana

Najprej je bila v cerkvi maša za umrle v internacijah, po njej sta Ivo Jevnikar in Lenart Rihar pred spominsko ploščo na steni samostana položila venec. Na plošči piše, da je to stavbo italijanski okupator uporabil kot del goriških zaporov leta 1942 in 1943 za matere ter sorodnike partizanov. O tem je spregovoril zgodovinar Renato Podbersič. Sledila je predstavitev knjige v dvorani samostana.

Knjigo Carla Spartaca Capogreca o koncentracijskem taborišču Renicci so predstavili v petek, 19. septembra 2025 v samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico.

1/30