Umetnina se je po več kot 85 letih vrnila v samostansko cerkev, za katero je bila pred dobrega pol tisočletja, leta 1518 ustvarjena.

Po skoraj tridesetih letih prizadevanj se je Carpaccieva Marija vrnila domov, v minoritsko samostansko cerkev sv. Frančiška v Piranu. FOTO: Ubald Trnkoczy

P. Šamperl, kakšni so vaši vtisi po gotovo pestrih tednih in komaj dan po tem, ko se je umetnina vrnila domov?

Zdaj se je dogajanje malo umirilo … Moji osebni vtisi, vtisi našega samostanskega bratstva in celotnega mesta Piran so ob tej priložnosti seveda posebni – iz številnih razlogov. 

Skupno prizadevanje je posebej v zadnjem času temeljilo na novi miselnosti, novih odnosih, novih pristopih spoštovanja, zaupanja in tudi odpuščanja.

Zaradi dolgega pričakovanja, ki je bilo prisotno v srcih ljudi, saj se je tolikokrat zgodilo, da je bila slika že skoraj doma, pa se je tako ali drugače zapletlo. Pot je bila dolga in nas je nekako izčrpavala – ampak nikoli nismo izgubili upanja. Vsak korak je pomenil približevanje temu cilju. 

Takole je gvardijan minoritskega samostana v Piranu p. Šamperl v tretje le pričakal vrnitev Carpaccieve Marije. FOTO: Ubald Trnkoczy

Pot je bila mnogoznačna zaradi številnih vključenih deležnikov. A bistvena je bila gotovo odločitev bratov minoritov iz samostana sv. Antona v Padovi, da bodo sliko vrnili, takoj ko bodo nastopili pravi pogoji – kar se je zgodilo z denacionalizacijo samostana leta 1996. Bratje v Padovi so takrat na našo prošnjo odgovorili, da so takoj pripravljeni sliko vrniti na njeno prvotno mesto.

Prazničnega dogodka se je udeležil tudi vrhovni predstojnik minoritov p. Carlos Alberto Trovarelli. FOTO: Ubald Trnkoczy

Torej že pred skoraj tridesetimi leti!

Bratom minoritom je bila namreč slika vrnjena že leta 1942. V dokumentu o vračilu piše, da država (Italija, op. p.) umetnino vrača bratom minoritom v Padovi, saj je leta 1940, ko je bila slika odpeljana, piranski samostan spadal pod padovansko provinco. Slika je bila torej že takrat vrnjena lastnikom, bratom minoritom. Ni pa bila vrnjena na prvotno mesto v samostansko cerkev v Piranu.

Škatlico s podpisom takratnega samostanskega gvardijana p. Lina Biasija, v katero so ob premestitvi slike 10. junija 1940 (na dan, ko je Kraljevina Italija vstopila v vojno) shranili pritrditvene vijake, so leta 1997 našli za okvirjem v niši stranskega oltarja minoritske cerkve sv. Frančiška v Piranu. FOTO: Ubald Trnkoczy 

Bratje minoriti v Padovi so skrbno varovali sliko – nazaj smo prejeli restavrirano – in čakali, da pride prava priložnost za vračilo. Kajti dokler je bila tu komunistična oblast, ki je samostan vzela in ga nacionalizirala, ni bilo možnosti, da bi sliko vrnili: nemogoče bi bilo vrniti sliko v samostan, ki ga ni, v katerem je srednja zdravstveno šola, dom za ostarele, arhiv in kaj vem kaj vse. Ko pa je bil samostan z odločbo Zakona o denacionalizaciji (ZDen) 1996 vrnjen, so nastopili pogoji za to, da se slika vrne. In začelo se je živahno dogajanje, ki pa je bilo, kakor sem omenil, večplastno.

Dolgo časa smo glasbilo, ki ga angel drži v roki, uglaševali, da je zazvenela melodija veselja.

Vsekakor smo bratje minoriti vedno znova ponavljali to vprašanje, spremljali dogajanje okrog slike in njene namestitve v samostanskem muzeju v Padovi. Seveda so s strani države, najprej SFRJ in, po osamosvojitvi, Republike Slovenije tudi delovale mnoge različne mešane komisije in medresorske delovne skupine za vračanje umetnin in arhivskega gradiva. Žal niso bile uspešne, kar pa ne pomeni, da niso bile potrebne. Na primeru vračanja naše slike se vidi, kako pomembni so bili vsi, tudi najmanjši koraki, ki so pripeljali do tega, da so stvari dozorele in se je danes po živahni diplomatski dejavnosti slika po 85 letih vrnila domov.

P. Janez Šamperl in Andrea Bottura, predstavnik minoritskega samostana sv. Antona v Padovi. FOTO: Ubald Trnkoczy

Kdo vse je pri tem sodeloval?

Pri pripravah in prizadevanjih za vrnitev slike smo sodelovali manjši bratje, cerkvena oblast, stroka – Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in ZVKDS, Območna enota Piran –, diplomacija, politika … V teh letih sem tudi sam že dvakrat doživel, da se slika vrača, a komaj tretjič se je zares vrnila.

Ministrica za kulturo RS Asta Vrečko in p. Šamperl. FOTO: Ubald Trnkoczy

Najprej je do vračila skoraj prišlo leta 1997 ob srečanju predsednikov srednjeevropske pobude, ko je bilo tukaj, v Piranu, navzočih sedem predsednikov držav – med njimi takratni italijanski predsednik Oscar Luigi Scalfaro (1918–2012, it. predsednik 1992–1999, op. p.). Srečanje je trajalo tri dni in vsak dan je bil pri nas pri maši. Takrat so celo mediji že pisali, da se slika vrača, vendar se ni. 

Vrnitev slike in dogajanje okrog tega osebno dojemam kot najnovejši čudež svetega Antona Padovanskega.

Gospod Scalfaro mi je kratko dejal: »Časi še niso zreli …« Tudi iz kabineta tedanjega predsednika Milana Kučana je prišlo sporočilo: »Patri, bodite pripravljeni na prihod slike.« Seveda smo se takrat na prihod slike že resno pripravljali: na novo smo prekrili streho stranske ladje, restavrirali renesančno edikulo, uredili tehnično varovanje … S temi pripravljalnimi deli smo se za vsako ceno želeli izogniti stalnim očitkom stroke z italijanske strani, češ, saj nimate primernega, urejenega in pripravljenega prostora za sliko.

Previdno odkrivanje dragocene umetnine. FOTO: Ubald Trnkoczy

Drugič mi je to osebno zagotovil goriški nadškof p. Vitale Bommarco (1923–2004, goriški nadškof 1983–1999, op. p.), ki je bil pred tem vrhovni predstojnik minoritskega reda. Poznal je problematiko – v našem arhivu obstaja cel fascikel njegovih dopisov na najvišje naslove in odgovorne državne inštitucije. 

Slika je znamenje prihodnosti – saj je Marija mati Cerkve.

Uporabil je vse svoje zveze in poznanstva, svojo avtoriteto … Bilo je tik pred tem, da se slika vrne, potem pa je nadškof Bommarco žal hudo zbolel in se upokojil. Njegovo prizadevanje je usahnilo, čeprav je meni kot gvardijanu že zagotovil: »Pater Janez, slika se vrača!«

Umetnostna zgodovinarka in konservatorka Sonja Ana Hoyer. FOTO: Ublad Trnkoczy

V tretje pa so skupna prizadevanja obrodila sad …

Komaj tretjič pa je zdaj vendar prišla in sem doživel to srečo! Je slučaj, Božja volja ali Marijina želja, da sem po toliko letih spet v Piranu in sem to dočakal tudi kot nekdo, ki je trideset let od blizu ali bolj od daleč spremljal to dogajanje? Sodeloval sem na dveh simpozijih, mnogih srečanjih in pogovorih, zdaj pa sem dočakal tudi, da je slika vrnjena. Pa ne samo jaz. Govorim namreč o vseh teh mnogih kamenčkih, ki sestavljajo mozaik prihoda slike domov – od manjših bratov minoritov, do stroke, politike, diplomacije cerkvene oblasti. Vse to z roko v roki. 

Slika nas je povezala. Odprla je srca ljudi.

In ob tem še nebroj posameznikov, »vplivnežev«, ki so tako ali drugače prispevali, da je slika prišla nazaj. Gre torej za združitev moči, za skupno prizadevanje, ki pa je – to moram poudariti – posebej v zadnjem času temeljilo na novi miselnosti, novih odnosih, novih pristopih – spoštovanja, zaupanja in tudi odpuščanja.

Umeščanje Carpaccieve Marije pred zanjo narejeno renesančno edikulo. FOTO: Ublad Trnkoczy 

Vračanje in vrnitev te neprecenljive umetnine pa je bilo tudi močno simbolno dejanje.

Vrnitev slike Marije z Detetom na prestolu in s svetniki na prvotno mesto v naši cerkvi svetega Frančiška ni samo vesel, izjemen in pomemben dogodek, ampak je znamenje, da zmoremo tudi v današnjem času presegati omejenosti in meje ter delati konkretne korake zaupanja, ki so prelepo znamenje bodočnosti. Za nas Frančiškove brate minorite je to seveda izjemno pomembno, saj je bil sveti Frančišek Asiški človek miru in prinašalec dobrega. Vesoljni brat. 

Vrnitev slike je znamenje, da zmoremo tudi v današnjem času presegati omejenosti in meje ter delati konkretne korake zaupanja

In v tem Frančiškovem duhu miru in dialoga se je končala tudi ta pot. Nobene agresivnosti v besedah, v odnosih …; šlo je za miroljubno pot dialoga prek miroljubnih in razsodnih ljudi, prek miroljubnih in razumnih politikov, strokovnjakov. Z vojno še nikoli nismo ničesar dosegli in tudi slika je prišla nazaj po poti miru in sprave.

Dogodka so se udeležili visoki predstavniki cerkvenih in posvetnih institucij. FOTO: Ublad Trnkoczy 

Je torej slika znamenje prihodnosti?

Seveda! Slika je znamenje prihodnosti – saj je Marija mati Cerkve. Vrnitev slike na prvotno mesto pa iz Pirana govori svetu, da lahko na miroljuben način dosežemo čudovite stvari, da lahko presežemo državne meje in omejenosti srca! To je duh svetega Frančiška Asiškega, vesoljnega brata, in zame osebno največje sporočilo, ki ga prinaša vrnitev slike.

Piranski župan Andrej Korenika. FOTO: Ubald Trnkoczy

Pomenljiva pa je tudi podoba Marije z Detetom. Obdajajo ju številni pomembni svetniški liki …

Marija sedi na prestolu z Otrokom v naročju, obdana s svetniki. Levo in desno ob njej pa je slikar upodobil mesto Piran. To je, lahko rečemo, Marija, zavetnica Pirana. Na njeni desni – sveti Frančišek Asiški, zavetnik samostana in cerkve. Sliko je Carpacciu namreč naročil samostan. Na drugi strani sveti Anton Padovanski, ki ga v naši cerkvi zelo častimo – ima svoj oltar; odraža tudi bližino Padove, saj je bila to nekoč ena provinca. In potem sveta Klara Asiška in sveti Jurij, zavetnik našega mesta, pa sveti Peter in sveti Ambrož.

P. Janez Šamperl in Andrea Bottura podpisujeta dokument o uradnem prevzemu Carpaccieve slike v navzočnosti nekdanjega veleposlanika RS v Italiji Tomaža Kunstlja, ki je pooblaščen za vračanje umetnin in arhivskega gradiva iz Italije. Posebno listino o izročitvi pa sta podpisala provincialna ministra slovenske in severnoitalijanske minoritske province p. Milan Kos in p. Roberto Brandinelli. FOTO: Ubald Trnkoczy

Spodaj sta angela glasbenika. Eden že igra prelepo melodijo, drugi še uglašuje svoje glasbilo. Tudi to je nekako simbol naše poti. Dolgo časa smo glasbilo, ki ga angel drži v roki, uglaševali, da je zazvenela melodija, ki jo že igra drugi angel: melodija veselja, ki nas preveva, da je slika vrnjena.

Detajl angela glasbenika. FOTO: ZVKDS

Ob spremljanju slovesnega sprejema slike je bilo čutiti, kako vas je povezala. Bi lahko rekli, da gre za duh novega razcveta?

Vrnitev slike in dogajanje okrog tega osebno dojemam kot najnovejši čudež svetega Antona Padovanskega, ki se je zgodil prek dobrih ljudi, prek miroljubnih ljudi, ki so bili polni pričakovanja. Že do zdaj smo sodelovali na mnogih področjih, ampak ne tako: ta slika nas je povezala. Odprla je srca ljudi, odprla srce naše piranske Občine – vsi so jo pričakovali z naklonjenostjo. 

Moment dvojezične skupne molitve je bil izjemno nagovarjajoč in povezovalen.

Mimogrede naj omenim, da je Občina poskrbela za veliko nujnih stvari pri uresničitvi takega projekta. Dela in priprav bi bilo za štiri mesece, mi pa smo vse postorili v nekaj dneh; zares smo začeli šele potem, ko je italijanska tiskovna agencija ANSA objavila novico, čeprav so nam patri iz Padove nekaj tednov prej jasno sporočili, da se slika Marije z Detetom na prestolu in s svetniki končno vrača domov.

Takole je slika prepotovala zadnji del poti po ozkih piranskih ulicah. FOTO: Ubald Trnkoczy

Dogodek je povezal ljudi, stroko, Cerkev, občino in državo. Utrdil tudi več kot sedemstoletno prizadevanje samostana sv. Frančiška, v katerem z roko v roki hodita vera in kultura. Zato sem proti koncu slovesnosti – pred zadnjim govorom rekel: »Naša slovesnost se bliža koncu, čas je za molitev – molitev hvaležnosti in zahvale; molili bomo slovensko Očenaš in italijansko Zdrava Marija .« Prevajalka je prevedla in po povabilu »vstanimo« sta se po cerkvi razlegla očenaš in ave Maria. Moment te dvojezične skupne molitve je bil izjemno nagovarjajoč in povezovalen.

Skupna molitev hvaležnosti in zahvale ob koncu slovesnosti. FOTO: Ubald Trnkoczy

Torej Marijina vrnitev med vse …

Marija še odmeva v srcih ljudi. Morda za mnoge kot neka oddaljena resničnost, ampak tudi tisti, ki niso verni, so prišli, smo molili. Vsi … To je ta oddaljeni odmev v mnogih srcih in se dogaja že zdaj. Odmev Marije nas je zares združil in prizadevali si bomo, nekoliko oddaljenega, spet približati – poživiti. Da bo Marija, ki sedi na prestolu obdana z veduto mesta Pirana, postala »vseh piranskih src kraljica«.

Provincialni minister p. Milan Kos. FOTO: Ubald Trnkoczy

Sliko bodo po nekaj dnevih v Piranu odpeljali v Restavratorski center ZVKDS, konec decembra pa jo bodo umestili v deloma že pripravljeno renesančno edikulo.

Carpaccio je videl ta prostor in sliko naslikal za renesančno edikulo, ki ji slika daje globino. Ko bo slika znova umeščena v edikulo, bo to še nekaj povsem drugega, kakor je zdaj. Že zdaj sanjamo o tem, kaj bomo Pirančani takrat pripravili v Piranu, kako bomo to proslavili. Umetnina tudi tu odpira novo perspektivo, da se ljudje ne bojijo več vstopiti v cerkev. Včeraj sem na primer opazoval, kako so neprestano prihajali ljudje. Ne ogromne skupine – po pet, po osem ljudi, a ves dan.

Umeščanje slike. FOTO: Ubald Trnkoczy

Omenili ste, da ste dogajanje glede vračanja Carpaccieve slike spremljali vseh 30 let. Vendar sami prihajate iz drugega okolja: rojeni ste na Ptuju, od koder ste že zelo zgodaj odšli v minoritski gimnazijo v Zagrebu. Kako doživljate to prepišnost prostora, kjer se prepletata slovenska in italijanska kultura, srečujeta romanski in slovanski svet?

Imam srečo ali blagoslov, da sem že zelo zgodaj, že kot mali ministrant v minoritskem samostanu na Ptuju, začutil, kaj pomeni biti minorit. Tja so prihajali različni patri iz Hrvaške, Avstrije in Nemčije, saj je imel samostan na Ptuju takrat bolj središčno vlogo. Že takrat sem začutil to širino, da Frančiškov duh nima meja. Hkrati sem neka zrna umetnosti nosil v sebi: rastla so ob moji sestri pokojni Kristini, ki je bila umetnostna zgodovinarka in me je vedno vlekla na svoje umetniške pohode … Kot pater sem se veliko vključeval v obnove naših cerkva, že preden sem leta 1995 prišel prvič v Piran. Takrat še v sosednjo hišo, saj smo v samostan prišli šele po denacionalizaciji, ki sem jo v imenu samostana vodil. Naš samostan je bil prvi cerkveni objekt, ki ga je država po osamosvojitvi Slovenije vrnila Cerkvi. Dokument je podpisal gospod Drnovšek.

Sem predstavnik inštitucije, ki je tu že 700 let in se ne čutim tujca. Nikoli se nisem čutil tujca v Piranu. Tu sem se takoj počutil doma. Tudi ko sem pet let živel v Assisiju, sem se čutil doma, prav tako na Ptujski gori. Kot minorit sem vedno čutil vesoljno bratstvo in nikoli nisem imel občutka, da sem kje tujec. Takoj sem začutil domačnost in odprtost duha samostana v Piranu. Mogoče je to milost, ki sem jo prejel, da se takoj počutim nekako doma, da ne vidim nobenih ovir.

Koprski škof Peter Štumpf. FOTO: Ubald Trnkoczy

Vedno me je nagovarjal Frančišek s svojo širino, posebej zdaj, ko praznujemo leto njegove Sončne pesmi, vesoljnega bratstva. Ko Frančišek poje o bratu Soncu, sestri Luna, bratu vetru, sestri vodi … Frančišek to resnično tudi čuti! To niso fraze, to niso floskule. V globini duše začuti, da je zemlja res sestra, mati. To je bistvo, ki ga Frančišek sporoča. In ključ, ki človeku odpira oči, srce in duha, da se jasno zave svetopisemskih besed: »Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4,7). Vse je Božji dar. 

Doživel sem to srečo!

Tudi Carpaccieva slika je Božji dar. Ne zame, ne zate – za nas! Gre za pristop vesoljnega bratstva, ki ga prinaša Frančišek. To je tudi duhovnost, ki jo sam želim živeti. Iz tega izhaja človek, da lahko preživi v tem raztreščenem času.

P. Šamperl, srečen ob čudežnem dogodku. FOTO: Ubald Trnkoczy

Se torej čutite naslednika bratov minoritov, ki so pred 500 leti naročili sliko umetniku?

Čutim, kot da živim z njimi. Ne vidim tega zgodovinskega prepada do svojih bratov iz preteklosti, kajti vedeti morate, da vsak večer pred večerjo in po njej beremo t. i. nekrolog, o naših pokojnih bratih, ki so živeli sto, dvesto, štiristo let pred nami. Ostajamo povezani z njimi. Bratje, ki so naročili to sliko, so bili zelo razsvetljeni – bili so navdihnjeni, da so si upali pri Carpacciu naročiti sliko, ki je stala 100.000 florintov, kar je bila takrat vrednost 100 konj! Naš znameniti umetnostni zgodovinar p. Jeronim (Girolamo Maria) Granić (1849–1922, op. p.) v svojem leta 1887 izdanem albumu jasno zapiše: »Slika Vittoreja Carpaccia ni samo največja dragocenost samostana ampak tudi največja dragocenost mesta Pirana.«

Ljudje občudujejo sliko. FOTO: Ubald Trnkoczy

Prav zato so jo leta 1940 umaknili na varno.

Umaknili so vse znane umetnine, ne samo našega carpaccia. Na varno so znotraj takrat iste države umaknili – ne ukradli – za 30 zabojev umetnin. Država se je čutila dolžna zaščititi umetnine in jih je odpeljala na varno pred nevarnostjo vojne. Dejansko je leta 1942 na naš samostan padla bomba in ga del porušila. O tem, da so sliko le umaknili, nenazadnje pričajo tudi vijaki, ki smo jih leta 1997, ko smo začeli z restavratorskimi deli, shranjene v lični škatlici našli v renesančni edikuli, da bodo z njimi vrnjeno sliko znova pritrdili nazaj.

Kopija potrdila z dne 20. junija 1940 o umiku slike na varno in škatlica z vijaki. FOTO: Ubald Trnkoczy

85-letna pot slike seveda ni bila enostavna, kot tudi ne obdobje vračanja.

V tem času so se zvrstili številni pogovori, strokovni simpoziji tu in v Padovi, kjer se je veliko govorilo o sami sliki, o njenem stanju, o konservatorskih problemih, potekala pa je tudi intenzivna diplomatska dejavnost. Očitno je bila ta pot potrebna. Vsi smo naredili vse, da so se počasi vsi kamenčki poklopili, da je nastal mozaik in se je slika lahko vrnila. Veseli smo, da smo nazaj restavrirano sliko. Patri v Padovi so bili res njeni dobri gospodarji in dobri skrbniki – tudi v smislu, da je bila v vmesnem času vidna, na ogled v njihovem muzeju, za kar smo jim zelo hvaležni. 

Šlo je za miroljubno pot dialoga prek miroljubnih in razsodnih ljudi.

Obenem pa je treba poudariti, da smo bratje minoriti iz samostana svetega Frančiška hvaležni Občini Piran za izjemno sodelovanje ob vrnitvi in nadaljnjih postopkih. Hvaležni tudi Republiki Sloveniji: Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve RS, Ministrstvu za kulturo RS in Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je prevzel vso odgovornost glede okvirjanja slike, njene namestitve na prvotno mesto, dodatnih konservatorskih posegov na edikuli in tehničnega varovanja. V času božičnih praznikov, ko bo slika po postanku v Restavratorskem centru ZVKDS v Ljubljani dokončno umeščena na svoje mesto, načrtujemo pestro duhovno-kulturno dogajanje z delovnim naslovom »Adventni večeri ob Carpaccievi Marijini sliki«.

Slovesnosti v minoritski samostanski cerkvi sv. Franščiška so se udeležili številni, ki so spremljali postopek vračanja. FOTO: Ubald Trnkoczy

V kakšnem smislu pa si bratje minoriti želite, da bo vrnjena Marijina podoba milostna?

Vsekakor si bomo bratje minoriti prizadevali, da bomo z različnimi marijanskimi pobožnostmi, ki jih v naši cerkvi že gojimo, in z obhajanjem obletnic vrnitve tlakovali novo pot češčenju Marije, ki je tu gotovo upodobljena kot zavetnica Pirana. Marija kraljuje na prestolu sredi Pirana, je torej že zavetnica Pirana, pomembno pa je, da bomo zdaj mi skupaj z angeloma pod Marijinim tronom igrali lepe melodije duhovnega in krščanskega življenja ter bližnjim in daljnim prinašali veselje in upanje.

Po slovesnosti v cerkvi se je praznično vzdušje nadaljevalo na samostanskem vrtu. FOTO: Ubald Trnkoczy