Prvo berilo: Bog kliče in rešuje iz vseh narodov, Iz 66,18–21;
Ps 117;
drugo berilo: Bog nas očiščuje s trpljenjem, Heb 12,5–7.11–13

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 13,22–30)

Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: 'Gospod, odpri nam!' Pa vam bo odvrnil: 'Ne vem, od kod ste.' Tedaj mu boste začeli govoriti: 'Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,' toda rekel vam bo: 'Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!' Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

Video razlaga za otroke

Brez prtljage lastne pravičnosti

Piše: p. Primož Jakop

Pred leti smo s skupino mladih družin v okviru duhovne obnove poskusili večnamensko dvorano urediti za praznovanje nedeljske evharistije. Na sredino prostora smo prinesli mizo, da bo služila za oltar, okoli nje pa smo nekako v polkrogu približno enakomerno hitro postavili še stole. Ko sem potem že začel pripravljati knjige, posodje in prtičke, je mojo pozornost pritegnila triletna hči enega od parov, ki je z vso močjo svoje volje skušala premakniti enega od stolov in zraven ponavljala: »Ni pav, ni pav.« Potreboval sem kar nekaj trenutkov, da sem doumel, da je za njen občutek razmik med dvema stoloma pač prevelik in da zato »ni prav«, da je dotični stol tam, kjer je. Kje se je deklica tega naučila? Najverjetneje doma. Zato se, kadarkoli obiščem družino z več otroki, vedno trudim prepoznati, kako so v družini in še zlasti med otroki razdeljene naloge za pomoč v gospodinjstvu: kdo ali kaj zagotavlja pravičnost? Ljudje že zelo hitro razvijemo občutek za to, kaj je prav in kaj ne.

»Verjetno je razumljivo, da se naš čut za pravičnost prebudi vsakič, ko slišimo ali preberemo Jezusove besede, da 'so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji'.« FOTO: Tatjana Splichal

Zato je verjetno razumljivo, da se naš čut za pravičnost prebudi vsakič, ko slišimo ali preberemo Jezusove besede, da »so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji« (Lk 13,30). Z vidika človeške pravičnosti namreč te besede nimajo smisla, ker ne upoštevajo truda in časa, ki ga nekdo vloži v dosego cilja. Samo dve možnosti sta namreč, da nekdo, ki je zadnji, postane prvi: ena je ta, da ta oseba goljufa, druga pa, da se spremenijo pravila in smer, v kateri naj bi bil cilj.

Prosimo zase in drug za drugega, da bi skesano vstopili skozi široka vrata Jezusovega usmiljenja!

Skozi vrata usmiljenja

Jezusove besede iz današnjega evangeljskega odlomka namigujejo, da gre za drugo možnost. Vsi si namreč prizadevamo za to, da bi se rešili greha, da bi stopili iz sužnosti zlu in iz ujetosti smrti – to je smer, v katero tečemo, in je cilj, ki ga želimo doseči. Jezusove besede pa so na eni strani opomin, da se sami, z lastnim prizadevanjem ne moremo rešiti, na drugi strani pa razodetje,da smo že rešeni, ker nas je rešil on. Zdaj se od nas pričakuje le, da v to rešitev, ki jo predstavlja nebeško kraljestvo, vstopimo. Najlažje vstopi tisti, ki se zaveda, da je daleč od cilja in da do njega ne more priti sam – nekdo, ki ve, da je zadnji ali med zadnjimi. Nasprotno pa v cilj najtežje pride, kdor misli, da je »v redu« in da pomoči ne potrebuje – nekdo, ki je prepričan, da je prvi ali med prvimi. Zato prosimo zase in drug za drugega, da bi znali umreti svoji domišljavosti in si nehali prizadevati, da bi v nebeško kraljestvo vstopili s prtljago svoje pravičnosti, temveč skesano vstopili skozi široka vrata Jezusovega usmiljenja!