FOTO: Tatjana Splichal

Žalovanje otroka ob očetovi smrti

Ob poldnevu je na Odru mladih svoj mladinski roman Očku ne bom več pisal pisem, ki je bil leta 2022 nominiran za svetlobnico, predstavila Cvetka Bevc, ki je povedala, kako je sama doživela izgubo drage osebe v mladosti in se v mislih z njo pogosto pogovarjala, ko je potrebovala nasvet. Za mlade je zato napisala roman, v katerem osnovnošolec Denis žaluje za očetom in se z njim pogovarja v pismih. Muči ga tudi občutek, da je za njegovo smrt kriv sam, in to mu ne dovoli naprej. Krha pa se zaupanje z mamo, ki tudi sama žaluje in se obtožuje. Pomemben je tudi odnos s sosedo in učiteljico Lucijo, s katero se prvič sreča v družbi svojih vrstnikov, ki so do nje vse prej kot prijazni. Z izgubo se spopadata tudi babica in dedek, slednji Denisu svetuje, naj si dovoli občutiti bolečino. Ko pisateljica v romanu Očku ne bom več pisal pisem družino ob praznovanju božiča posadi za skupno mizo, se zgodi katarza – z njimi jo bo prav gotovo doživel tudi bralec, pa naj bo to mladostnik ali odrasel.

Kljub žalostni temi je roman na trenutke humoren, saj se zna Denis prisrčno pošaliti na svoj račun. Z avtorico romana se je pogovarjala Mateja Kvartič Dolinšek.

Cvetka Bevc FOTO: Tatjana Splichal

Realistična poezija o minljivosti

Tik za tem smo se preselili na Pogovorno postajo, kjer so Aleš Berger, dr. Nace Fock, dr. Brane Senegačnik predstavili španskega zgodnjerenesančnega pesnika Jorgeja Manriqueja. Z žalovanjem za očetom se je spopadel v odraslosti, zato v kratki pesnitvi Kitice ob očetovi smrti, ki je izšla v zbirki Sidera, razmišlja o zrelejših temah, kot so minljivost, večnost, melanholija in obžalovanje.

Kitice je v slovenščino prevedel Aleš Berger. Pesnika je spoznal prek pevca Paca Ibáñeza, ki ga je videl na programu Mezzo-TV, in se o njem pozanimal. Naročil si je dve njegovi plošči. Med poslušanjem sta mu v spominu ostala dva verza. Tako je spoznal pesnika Jorgeja Manriqueja, a se mu je zdelo prevajanje njegove poezije pretežko delo. Nato ga je poklical urednik Brane Senegačnik, in ko mu je ponudil prevod teh pesmi, ga je najprej zavrnil, a mu ta poezija o minljivosti, ki jo je označil kot zelo realistično brez okraskov, saj jih ne potrebuje, ni dala miru.

Pesnitev Jorgeja Manriqueja Kitice ob očetovi smrti. FOTO: Tatjana Splichal

Pred smrtjo smo vsi enaki

Pri prevodu so mu pomagali tudi Tone Rode, Brane Senegačnik in strokovnjak za špansko književnost Nace Fock. Slednji je povedal, da imajo ti verzi s sodobnim duhom več, kot se zdi na prvi pogled, čeprav odsevajo duh tedanje dobe. Literatura je bila takrat del javnega in političnega diskurza, zato presega meje literarnega.

V tej pesnitvi se pojavlja motiv, da smo vsi pred smrtjo enaki, kar nakazuje tudi freska Mrtvaški ples v Hrastovljah na naslovnici, dokončana ob istem času, kot so bili ti verzi prvič objavljeni. »Človek je na tem svetu samo popotnik v onostranstvo. Naše življenje je kot reka, ki se izlije v morje oz. v smrt.« To je osrednji motiv te pesnitve.

V sklepnem delu Manrique spregovori o očetu, ki je bil vpliven in dober mož. Predstavi očetov odnos do smrti, v pesnitvi poosebljeni smrti. Oče jo mirno pozdravlja kot prijateljico, skoraj zaveznico in se ji ne upira, saj sprejme Božjo voljo. Ta humanizacija nas približuje renesansi.

Dr. Brane Senegačnik, dr. Nace Fock in Aleš Berger so predstavili španskega zgodnjerenesančnega pesnika Jorgeja Manriqueja. FOTO: Tatjana Splichal

1/5