Monografija zaobjema prispevke 16 avtoric in avtorjev, zlasti zgodovinarjev, in ponuja celovit zgodovinski pregled razvoja parlamentarizma na Slovenskem. Avtorji na podlagi najnovejših strokovnih spoznanj osvetljujejo kompleksno razvojno pot parlamentarizma od konca srednjega veka do leta 1992 in izpostavljajo ključne politične, pravne in kulturne mejnike. V razpravi Zgodovina državnega zbora ob robu izdaje monografije so poleg moderatorja dr. Tomaža Ivešića (Študijski center za narodno spravo) sodelovali dr. Vanja Kočevar (zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU), ddr. Igor Grdina (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU) in dr. Renato Podbersič (Študijski center za narodno spravo).

Razlike med Deželnim in Državnim zborom

Dr. Vanja Kočevar se je osredinil na zgodnji novi vek, v katerem je že možno govoriti o oblikah protoparlamentarizma, obstajajo pa pomembne razlike med ustrojem Deželnega zbora, ki je zasedal v Deželni hiši, Lontovžu, kjer danes gostuje SAZU, in sodobnega Državnega zbora na Trgu republike. Medtem ko namreč današnji parlamenti slonijo na ideji, da ima v državi oblast ljudstvo, ki je suveren, je bilo v predmodernih obdobjih precej drugače. V srednjem veku je suvereno pravo, ki plemstvu v odnosu do vladarja zagotavlja določene privilegije, pravice, v zgodnjem novem veku s pojavom razsvetljenega absolutizma suveren postane vladar, pozneje pa suveren postane ljudstvo.

Knjiga Od deželnega do državnega zbora je izšla pri založbi Družina. FOTO: Tatjana Splichal

Davčna prostost plemstva

»Deželni zbor je utemeljen na davčni prostosti plemstva, ki je imelo dolžnost deželo braniti z orožjem in zato uživalo davčno svobodo. Ker pa so ob koncu srednjega veka iniciativo prevzemale najemniške vojske, se je deželni knez s plemstvom pogosto pogodil tako, da je namesto plemiške konjenice plemstvo deželnemu knezu odobrilo davke, čeprav je bilo davkov de iure prosto. Tako je davčna prostost plemstva temelj v Deželnem zboru. Ta za razliko od današnjega Državnega zbora nima zakonodajne funkcije, temveč je forum, na katerem deželni knez, ki ga zastopata dva komisarja, in deželno plemstvo ali deželni stanovi pod vodstvom plemstva debatirajo, kako visoki bodo davki in kakšna bo vojaška pomoč,« je pojasnil Kočevar.

Brez političnih strank

Ob prelomu iz 16. v 17. stoletje v Deželnem zboru ni bilo političnih strank, temveč so bili stanovi razdeljeni na štiri klopi. V prvi so sedeli prelati, v drugi in tretji plemstvo – v drugi gospodje, torej višje plemstvo, tretja je bila klop vitezov in nižjega plemstva –, v četrti pa predstavniki deželnoknežjih mest. Pomembna razlika z današnjim parlamentom je tudi v tem, da deželani v Deželni zbor niso bili izvoljeni, temveč so bili člani po privilegijih, torej po deželanskem statusu, ki velja za plemstvo, medtem ko so bili po Kočevarjevih besedah prelati in predstavniki deželnoknežjih mest člani po funkciji, torej so predstavljali pravne osebe, bodisi škofije, samostane ali deželnoknežja mesta.

Zgodovinar dr. Vanja Kočevar. FOTO: Tatjana Splichal

Pojav protestantizma v Evropi

Pojav protestantizma v Evropi je za skoraj poldrugo stoletje zelo zapletel razmerja med vladarji, deželnimi knezi in protoparlamentarnimi telesi po vsej Evropi, tudi pri nas. Deželni zbor v zgodnjem novem veku ni zakonodajno telo, si pa v drugi polovici 16. stoletja z inštrumentom potrjevanja davkov zagotovi tudi politično moč. Največji uspeh, ki se je posrečil protestantom v deželnozborskih vrstah v notranjeavstrijskih deželah, je dogovor iz leta 1578, s katerim protestantizem v deželnih prestolnicah dobi zelo široke konfesionalne koncesije. To so omogočile pregovorne težave Habsburžanov z denarjem in osmanski pritisk od zunaj, je izpostavil Vanja Kočevar.

Patent o spreobrnjenju ali izselitvi

»Če se osredotočim na Kranjsko: protestantsko-katoliški konflikt se odraža tudi v Deželnem zboru. Luthrov nauk je sprejela večina plemstva, vse seveda ne. V poznem 16. stoletju se zato prelati znajdejo na udaru, nek plemič jim je leta 1582 celo očital, češ da so čez noč iz kmečkih hlapcev postali visoki gospodje. Situacija se je v obdobju do leta 1640 popolnoma spremenila. Protestantsko plemstvo je v notranjeavstrijskih deželah izgubilo boj z deželnim knezom in mu moralo naposled priznati primat, hkrati pa tudi sprejeti njegovo konfesijo. Plemstvo se je bodisi spreobrnilo v katoliško veroizpoved, kar vrh doseže leta 1628, ko je za notranjeavstrijske dežele objavljen patent o spreobrnjenju ali izselitvi protestantskega plemstva,« je razložil Kočevar.

Govorci na glavnem odru Knjižnega sejma. FOTO: Tatjana Splichal

Notranji konflikti med prelati

Leta 1640 notranjeavstrijska vlada sklene, da Cerkev uživa prednost. Nekdaj protestantsko plemstvo obdrži vse svoje privilegije in ostane pomemben dejavnik v družbi in na dvoru, a mora tudi v Deželnem zboru priznati primat prelatom. Ta politična zmaga se odraža tudi v notranjih konfliktih, ki se pojavijo znotraj kurije prelatov, pogosti so precedenčni spori, spori za prednost: ali bo imel prior nekega kranjskega samostana prednost v glasovanju pred denimo škofom iz Istre. Kočevar je izpostavil še najbolj turbulentna 90. leta: že kmalu po smrti nadvojvode Karla je namreč ljubljanski škof Janez Tavčar, ki je bil takrat notranjeavstrijski namestnik v Gradcu, v Rimu opozoril, da je po izbruhu vojne z Osmani leta 1593 notranja Avstrija soočena tudi z grožnjo notranje vojne.

Umik Deželnega zbora v Kamnik

»Do tega spopada ne pride. Tavčar je verjetno govoril o primerih, ki so izbruhnili na Štajerskem. Na Kranjskem, v Ljubljani, se dogajanje zgosti leta 1599, ko nastopi kranjsko leto zmede. Deželni zbor namreč ne želi odobriti davkov in ga mora deželni knez šestkrat sklicati, da naposled pride do odobritve davkov. Zunaj poteka zelo naporna dolga vojna z Osmani, v Deželnem zboru se zgodita dva skorajšnja dvoboja in na koncu v deželo vdre še kuga, zato se mora Deželni zbor iz Ljubljane umakniti v Kamnik. Kljub vsem težavam se Kranjska in ostale notranjeavstrijske dežele, slovenski etnični prostor, tej notranji vojni med protestantskim in katoliškim taborom izognejo in je, za razliko denimo od čeških dežel, našim prednikom to usodno stanje prihranjeno,« je zaključil dr. Vanja Kočevar.

O zgodovini državnega zbora na Knjižnem sejmu. FOTO: Tatjana Splichal

Pravi izbruh svobode

Naslednje obdobje je seciral ddr. Igor Grdina in izpostavil, da je bilo parlamentarizma v prvi polovici 19. stoletja manj kot kdaj koli prej. Ta doba je izrazito prehodna pred letom 1848 in pravim izbruhom svobode, ko se ustanovi začasni parlament, ki nato skuša napraviti moderno ustavo. Ne pride do popolnega izoblikovanja, ker se parlamentarci v valovih revolucije precej razdelijo in so neenotni; vendar pa Habsburška monarhija, vsaj poznejša zahodna polovica, skuša dobiti moderno ustavo, ki si jo napišejo zastopniki ljudstva sami. To je velika razlika v primerjavi s poznejšim obdobjem, od leta 1860 dalje, ko parlament skliče cesar, torej monarh po milosti božji.

Izrazito neenaka volilna pravica

»V drugi polovici 19. stoletja so še vidni odtisi starega protoparlamentarizma, saj so volivci razdeljeni v kurije, velike skupine prebivalstva, ki izvolijo svoje poslance glede na davčno moč. Da ne bi noben sloj prevladoval, ne more biti niti volilna pravica enaka. Ker kmetje plačujejo eno tretjino davkov, je logika ta, da imajo tretjinski delež pri odločanju o tem, kako se ti davki porabljajo. Ker veleposestva plačujejo petino davkov, imajo petino zastopnikov. To pa pomeni, da 10.000 kmetov izvoli enega poslanca, hkrati pa izvoli enega poslanca tudi 50 ali celo manj veleposestnikov. Volilna pravica je torej izrazito neenaka,« je opozoril Grdina. To se skozi vse 19. stoletje počasi demokratizira.

Zgodovinar ddr. Igor Grdina. FOTO: Tatjana Splichal

Ni logike v sloju

Ob koncu stoletja je uvedena splošna kurija, potem pa na državni ravni v letih od 1905 do 1907 tudi splošna enaka in tajna volilna pravica za moški del prebivalstva v zahodni polovici Avstro-Ogrske. V Deželnih zborih so še vedno kurije, ker pa je poleg starejših v začetku 20. stoletja tudi splošna kurija, se slika – ob še demokratizacijskih reformah – povsem spremeni. Prevladajo stranke, ki se zavedajo, da bo čedalje več ljudi odločalo, kdo bo izvoljen, in ki politizirajo množice, tudi tiste ljudi, ki še nimajo volilne pravice: pri nas katoliška narodna stranka, deloma socialdemokrati v bolj industrijskih predelih, na Češkem mladočeška liberalna stranka – ni torej logike v sloju, ampak v tem, kako odprte glave so in kako razumejo politiko, v katero smer se bo nadaljevalo, pojasni Grdina.

Fran Miklošič in Oton Detela

»Avstro-ogrska ni imela skupnega parlamenta, le vzhodna in zahodna državna polovica sta imeli vsaka svoj – bistveno različen – parlament. Na Ogrskem je bil parlament star z zelo ozko definirano volilno pravico. V zahodni polovici pa je bil Državni zbor mlada inštitucija, da ne govorim o zgornjem domu, kamor si prišel po zaslugah. Od Slovencev je bil tam Franc Miklošič kot cesar slavistov. Bil je še Oton Detela in naši knezoškofje po položaju in še kakšni ljudje slovenskega rodu,« je dejal Grdina in še anekdotično navrgel, da je na volilnem listku tedaj pisalo, da se kaznuje tisti, ki volivcem daje ali daje dajati določene privilegije ali kaj po simbolični ceni.

Pogovor je moderiral dr. Tomaž Ivešič s Študijskega centra za narodno spravo. FOTO: Tatjana Splichal

Gostinčarjevih 14 ur v parlamentu

Parlamentarizem je bil torej, je nadaljeval Grdina, zelo resno mišljen, toda Habsburška monarhija, zahodna polovica je bila zelo raznolika dežela in v njej od leta 1895 naprej ni bilo mogoče sestaviti resne parlamentarne vlade. Vendar pa to tudi ni bil pogoj, ker je bila vlada odgovorna cesarju, če pa cesar ni prisluhnil parlamentu, ni bilo proračuna. To je bil zlati čas obstrukcionizma, slovenski poslanci so bili še posebej znani po tem. Nekoč je slovenski poslanec Josip Gostinčar v parlamentu govoril 14 ur, potem Anton Korošec naslednjih 10 ur – in konec je bilo sanj o italijanski univerzi v Trstu, je podčrtal Grdina.

Velikanska vloga parlamentarcev ob somraku Avstrije

Staro Avstrijo si predstavljamo zelo idilično. Vedno se navaja, da se je streljalo v beograjski skupščini – toda streljalo se je tudi v dunajskem parlamentu, z galerije na ministra, ki so ga želeli likvidirati, in na Madžarskem, kjer je hotel poslanec Gyula Kovacs ustreliti ministrskega predsednika Istvana Tiszo in nato sebe, pa mu ni uspelo ne eno ne drugo. Parlamentarizem je torej, tako Grdina, zelo pisan pojav. Parlamentarci so imeli ob somraku Avstrije velikansko vlogo, ker so bili ugledni, saj niso imeli v zahodni državni polovici Habsburške monarhije nikakršne vloge pri zakuhanju vojne. Povsod drugod so parlamenti glasovali za vojne kredite, tako ali drugače so se zlasti socialistične, socialdemokratske stranke ob tem precej razmajale.

Z leve: Vanja Kočevar, Igor Grdina, Renato Podbersič in Tomaž Ivešič. FOTO: Tatjana Splichal

Med preganjanimi parlamentarci tudi Grafenauer

»V Habsburški monarhiji parlament ni bil razpuščen, ampak ga preprosto niso več sklicevali od marca 1914. Ti parlamentarci torej niso imeli res nikakršne vloge pri tem, da so svojo državo spravili v nesrečo velike vojne. Zato so bili nekateri parlamentarci preganjani, zlasti koroškoslovenski Franc Grafenauer, ki je bil celo zaprt zaradi izmišljenih obtožb. Ko pa se je začela vojna z Italijo na pomlad 1915, je nenadoma v interesu države, da ne pritiska več na prebivalstvo. Takrat je bila Habsburška monarhija vojaško že zelo prizadeta, takrat je bila to že vojna rezervnih oficirjev, kajti v prvem mesecu je padla polovica ljudi, ki so bili šolani za to, da bodo poveljevali,« je še zatrdil Grdina.

Parlament prevede ljudsko voljo

To tudi pojasnjuje, zakaj je po 1. svetovni vojni parlamentarizem tako drugačen: v parlamentarne klopi sedejo ljudje, ki imajo izkušnjo reševanja sporov z orožjem. To pojasnjuje, zakaj je tudi politično življenje po 1. svetovni vojni veliko bolj nasilno; zakaj so ljudje leta 1917, ko je parlament v zahodni državni polovici spet sklican, verjeli in zaupali parlamentarcem. To so časi, ko se je vse radikaliziralo, hkrati pa je parlament deloval. Verjetno je bil razpust Avstrije, tako Grdina, prav zato relativno miren v primerjavi s spori v ruskem carstvu, katerih posledice čutimo še danes. Tu pa je parlamentarizem dokazal svojo moč. Kajti parlament prevede ljudsko voljo, ki pa ni enotna, temveč je razdeljena. Le parlamentarizem omogoča vsaki skupini, da razvije svoje najboljše moči, da ideje potem tekmujejo.

Dr. Renato Podbersič, zgodovinar. FOTO: Tatjana Splichal

Razbitost po 1. svetovni vojni

Dr. Renato Podbersič pa se je osredotočil na 20. stoletje in poudaril, da če v obdobjih do 1. svetovne vojne govorimo o dokaj enotnem slovenskem kulturnem, političnem in jezikovnem prostoru, je za obdobje po njej značilna razbitost. Kar naenkrat skoraj tretjina naroda ostane v drugih državah, v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, kjer se spogleduje tudi s tamkajšnjim parlamentarnim življenjem. In kar koli si mislimo o rajnki Avstriji: to je bila večnarodna monarhija z – od leta 1849 dalje – 10 enakopravnimi jeziki, ki so bili formalno dostopni tudi v parlamentu, marsikateri parlamentarni akt lahko beremo tudi v slovenskem prevodu. Naslednja preokretnica je bila 2. svetovna vojna.

Volilna pravica tudi za žensko prebivalstvo

»Skupščina rajnke Kraljevine SHS ni bila svetal zgled parlamentarizma. Nominalno že, o stranpoteh pa se lahko poučimo pri protagonistih tistega časa. Lahko pa si zamislimo, kako so stvari potekale po letu 1945, ko nič več ni bilo tako, kot je bilo. Nominalno že, ustavodajna skupščina jeseni 1945 pripušča k volilni pravici tudi žensko prebivalstvo, ki ga prej ni bilo. Volitve v avstrijski polovici monarhije leta 1907 so bile za moško prebivalstvo, ženske pa so lahko volile v Deželnem zboru v kuriji veleposestev, če so podedovale posestvo po pokojnem možu. To je bila bolj izjema kot pravilo. Leta 1945 pa pride do nominalne volilne pravice, ki pa je bila politično, policijsko, nadzorstveno zelo sankcionirana,« je podčrtal Podbersič.

Zgodovinar dr. Renato Podbersič. FOTO: Tatjana Splichal

Slovenci v Italiji dvakrat na volitvah

Po njegovem se danes raven človekovih pravic, kamor sodi tudi vprašanje narodnih manjšin, pogosto reducira na to, ali imajo manjšine svoje predstavnike v nacionalnih parlamentih ali državnih zborih. Vse štiri slovenske manjšine, na Madžarskem, Hrvaškem, v Avstriji in Italiji, imajo danes svoje predstavnike, medtem ko je pred 2. svetovno vojno pravica biti predstavnik najprej prišla do izraza v Italiji. Podbersič je z Ivom Jevnikarjem obdelal slovensko zastopstvo v italijanskem parlamentu, ki je bilo najštevilčnejše, pa tudi najbolj propulzivno, politično in ekonomsko. Slovenci so bili pred nastopom enoumja dvakrat pripuščeni na državne volitve: leta 1921, ko so izvolili pet predstavnikov, in leta 1924, ko so izvolili dva plus še enega komunističnega, Jožeta Srebrniča iz Solkana.

Slovenec, ki ga je spoštoval tudi Mussolin

»Zelo enakopravno, močno, argumentirano in svobodno so debatirali, postavljali interpelacije, parlamentarne posege ali vprašanja. Med velikimi imeni sta bila Josip Vilfan in zlasti Virgil Šček, duhovnik in narodni buditelj, ki ga je spoštoval – in pozneje pogrešal – celo sam njegov poslanski kolega Benito Mussolini. V drugem obdobju, 1924–1928 oziroma do ukinitve parlamentarnega življenja, je to že čas fašizma na oblasti, čas zlasti Vilfana in Engelberta Besednjaka. Tudi za to obdobje imamo dostopne parlamentarne akte, deloma tudi že objavljene, in spomine protagonistov, sodobnikov,« je sklenil dr. Renato Podbersič.