V novi Družini so poleg novomašnikov spregovorili tudi zlatomašniki. Med njimi je tudi celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

Gospod škof dr. Lipovšek, če bi primerjali, vaših petdeset let duhovništva je kot …

kot velika življenjska zgodba, ki ima seveda mnogo postaj, kar nekaj ovinkov in veliko lepega. Če bi skušal reči z eno besedo, je teh petdeset let Božji dar, ki sem ga doživel po Božji dobroti.

Lahko rečem samo: Bogu hvala za vse. Vedno sem na Božji klic skušal odgovoriti: Tukaj sem, Gospod. Če me imaš za vrednega, sem pripravljen biti tvoj sodelavec pri tem čudovitem dogajanju, posvečenju vsega stvarstva, zidanju Božjega kraljestva tu in sedaj, med že in še ne Božje odrešitvene zgodovine. To me je vedno nagovarjalo, počasi, harmonično, vse od rane mladosti do leta 1962, ko sem se odločil dokončno, da bom postal duhovnik.

Kako ste bili poklicani?

To je zelo zanimivo dogajanje, pravzaprav nič dramatičnega, ampak preprosto. Otroštvo in mladost sem preživel v vernem kmečkem okolju. Moje življenje so oblikovali verni starši, stari starši, sorodniki, župnija. Imel sem čudovitega župnika Martina Lupšeta. Na moji poti sta bila tudi dva domača bogoslovca, Friderik Kolšek in Vili Pangerl; tudi ministrantska služba je imela svojo vlogo. Kljub temu v osnovni šoli še ni bilo resnejših misli na duhovniški poklic. Kot dijak prve gimnazije v Celju sem bil zelo aktiven.

Če me je kdo vprašal, sem rekel, da bom študiral medicino. Vse to je lepo zorelo in dozorelo ob maturi. Pristal sem v bogoslovju. Takoj, po nekaj mesecih je prišla prva motnja, vojaščina. Ko sem jo odslužil, sem nadaljeval teološki študij vse do mašniškega posvečenja, ki je bilo 29. junija 1968 v opatijski cerkvi v Celju.

V sredo, 13. junija, je bil za mariborsko metropolijo v baziliki sv. Marije, zavetnice s plaščem na Ptujski Gori, dan duhovniškega posvečenja, hkrati pa še zlatomašniški jubilej škofa Stanislava Lipovška.

Škof Lipovšek je spregovoril tudi o svojem novomašniškem geslu Da bo svet veroval (prim. Jn 17,21), odprtosti, študiju v Rimu, blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku in lepoti duhovniškega poklica.

50 let mašniškega posvečenja letos praznuje tudi upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres. Tudi z njim smo se pogovarjali o duhovniškem poklicu in njegovi poti.

Oba pogovora si lahko preberete v novi številki Družine (let. 67, št. 26).

Foto: Tatjana Splichal, Ivan Rampre