Te dni različni dogodki po Sloveniji ozaveščajo o pomenu krvodajalstva. Kri namreč ostaja nenadomestljivo zdravilo, ki ga ni mogoče proizvesti umetno. Potrebujejo jo bolniki ob operacijah, zdravljenju hudih bolezni, prometnih nesrečah in drugih nujnih zdravstvenih stanjih.

Pri Rdečem križu Slovenije ob letošnjem dnevu krvodajalstva posebno pozornost namenjajo vključevanju mlajših generacij. Po njihovih podatkih je v Sloveniji okoli 60.000 rednih krvodajalcev, vsak dan pa za potrebe zdravstva potrebujejo od 350 do 400 darovalcev krvi, poroča STA. 

Zaradi staranja prebivalstva bo namreč v prihodnjih letih vse pomembneje, da se za darovanje krvi odločajo tudi mladi in tako nadaljujejo dolgo tradicijo prostovoljnega, anonimnega in neplačanega krvodajalstva v Sloveniji.

Ob dnevu slovenskega krvodajalstva smo za nekaj besed prosili tudi krvodajalce, ki s svojim zgledom dokazujejo, da je pomoč bližnjemu lahko preprosta, a izjemno dragocena.

Bernarda Mali

Bernarda Mali je sodelavka Družine. FOTO: Tatjana Splichal

Navdušila sta me starša, ki sta bila tudi krvodajalca in sem šla prvič z njima takoj, ko sem izpolnila pogoj za to – pri 18 letih. Do sedaj sem darovala že 86-krat in bom s tem zagotovo nadaljevala, ker se mi to zdi res nekaj tako malega, kar lahko posameznik naredi, da pomaga bližnjemu. Hvala Bogu sem zdrava in primerna za darovanje krvi. Če s tem še pomagam drugemu, je to dodana vrednost.

Jakob Praznik

Jakob Praznik. FOTO: osebni arhiv

Kri darujem, ker vem, da s tem delam nekaj dobrega, in ker vem, da v tistem trenutku verjetno nekdo kri potrebuje bolj kot jaz in mu lahko omogočim, da preživi oz. da se njegovo zdravstveno stanje izboljša. Proces darovanja krvi mi je zelo všeč, vedno se veselim dneva, ko darujem kri. Zmeraj te sprejme prijazno osebje, te posede na stol, par minut posediš in že si opravil. Dobra stvar je tudi, da potem dobiš še malico, domov pa odideš z občutkom zadovoljstva. Fizično se počutiš, kot da si prišel iz hribov – malo utrujen, ampak v pozitivnem smislu.

Klemen Krnc

Klemen Krnc. FOTO: osebni arhiv

Prvič sem šel na krvodajalsko akcijo s sošolci z Gimnazije Želimlje. Ko smo bili na faksu, smo se z istimi sošolci začeli redno dobivati s tem namenom. Naredili smo nekaj koristnega in se obenem vsake toliko videli. Zdaj sem sicer na Koroškem, a nadaljujem, ker krvi primanjkuje, mene pa nič ne stane – zakaj torej ne bi pomagal? Pa še malico dobiš. 

Uroš Medar

Uroš Medar. FOTO: osebni arhiv

Krvodajalec sem že od svojega 18. leta, ko so nas na Gimnaziji Poljane nagovorili, naj gremo na krvodajalsko akcijo. Od takrat naprej se trudim dokaj redno darovati kri in sem jo sedaj daroval že preko 30x. Meni osebno se to zdi zelo lepa gesta in nekaj minimalnega, kar lahko prispevam(o), da se reši kakšno dodatno življenje. Polega tega je osebje vedno zelo prijazno in spodbudno, tako da spodbujam še druge, da postanejo krvodajalci.