Osebni tajnik Janeza Pavla II. se spominja vsakdanje rutine svetega papeža, ki se je vsakokrat začela ob peti uri, z molitvijo in hladno prho. V obsežnem pogovoru se nadškof Mieczyslaw Mokrzycki, tajnik dveh papežev, spominja številnih podrobnosti iz vsakdanjega življenja Janeza Pavla II. »Videl sem, česar drugi niso videli«, lahko z gotovostjo trdi svetnikov osebni tajnik.



5:00-5:30 – prebujanje

Janez Pavel II. je vstajal med peto in polšesto uro. Običajno mu je zadoščalo šest in pol ur spanja. »Prebujal se je sam. V spalnici je sicer imel budilko, vendar se ne spominjam, da bi jo vsaj enkrat uporabil«, je povedal nadškof Mokrzycki.

Takoj, ko je vstal, je začel z molitvijo. »Kasneje se je oprhal, vedno s hladno vodo, kar je bilo, kot je zatrjeval, bolj zdravo.« Potem se je oblekel in odšel v kapelo, kjer je najprej meditiral, nato pa daroval sveto mašo.

7:00 – sveta maša

Ko je bil v kapeli, še pred začetkom svete maše, je sveti oče vzel dva lista papirja – seznam zaposlenih v Vatikanu. Počasi je prebral imena, molil, nato pa naredil znamenje križa nad listom papirja, s čimer je blagoslovil vsakega izmed vatikanskih uslužbencev.

Po maši se je v knjižnici v tretjem nadstropju apostolske palače v kratkem pogovoru srečal z vsemi, ki so se udeležili jutranjega bogoslužja. Ko so gostje odšli, se je vrnil v kapelo k molitvi.

8:15 – zajtrk

Papežev dan se je začel po zajtrku. Na poti iz jedilnice v stanovanje je Janez Pavel II. pregledal dnevni tisk. Za pisalno mizo v spalnici je prebiral bogoslužna besedila in premišljevanja o odlomkih iz Svetega pisma, nato pa je pregledoval in podpisoval dokumente. Dve obsežni datoteki z dokumenti sta bili vsak dan poslani na tajništvo: ena zjutraj in druga zvečer.

»Ti dokumenti so bili vzorno urejeni. Posebne mape so vsebovale dokumente, ki so čakali na papežev podpis, korespondenco s kardinali, škofi in državnimi uradniki, pa tudi pisma, ki so bila k papežu napotena preko vatikanskega državnega tajnika, njegovega namestnika, prefektov kongregacij in tiskovnega urada. Sveti oče je prebral vse. Pisma je komentiral in pri vsakem dokumentu delal zaznamke. Denimo, ljudi je prosil, naj ga obiščejo in se z njim pogovorijo o določeni stvari, ali pa naj na vprašanje odgovorijo v njegovem imenu. Druge dokumente je preprosto označil in s tem sporočil, da je seznanjen z njihovo vsebino«, je dejal nadškof Mokrzycki.

9:00 – pisanje govorov, nagovorov in pridig

Janez Pavel II. potem, ko si je zlomil roko, ni več pisal sam, vendar je vse svoje dokumente narekoval. Delanje zapiskov je bila ena izmed posebnih dolžnosti nadškofa Mokrzyckega. »Vedno je narekoval po spominu. Nikoli ni uporabljal knjig ali znanstvenih besedil; o vsem je temeljito premislil … Kar koli je izrekel, je bilo natančno in ni potrebovalo nobenih popravkov.«

11:00 - 12:30 – avdience

Sveti oče se je pred avdiencami umaknil na teraso apostolske palače, kjer je molil rožni venec. Nato je odšel v kapelo. Njegove uradne avdience so bile v knjižnici v drugem nadstropju. Ko so bile avdience končane, se je papež vrnil v kapelo.

13:30 – kosilo

Gostje, vabljeni na kosila, so se v apostolski palači zbrali že pred pol drugo uro. Janez Pavel II. jih je pozdravil in jih za trenutek popeljal v kapelo k molitvi; v kapelo so se vrnili tudi po obroku. Ko je tajnik Stanislaw Dziwisz pospremil goste, se je papež znova zatopil v molitev.

15:00 – 16:30 – branje knjig

»Izmenjevala sva se: en dan sem papežu bral jaz, drugi dan pa s. Evfrozina«, je pojasnil nadškof Mokrzycki. Papež je ležal na svoji postelji z na pol zaprtimi očmi.

Papež ni mogel prebrati vseh knjig, ki jih je prejemal od posameznikov ali pa založniških hiš. Kadar koli je dobil nove knjige, tudi med sredinimi avdiencami, jih je takoj razvrstil v skupine: nekatere so šle v knjižnico, druge v pisarno, nekaj jih je bilo danih na stran za čas dopusta v Castel Gandolfu. Poseben kup knjig je bil namenjen sestri uršulinki Emiliji Ehrlich.

»S. Emilija ni bila zaposlena v Vatikanu. K svetemu očetu je prišla vsak ponedeljek in ga seznanila s povzetki nekaterih knjig. To se je navadno razvilo v krajši dialog. S. Emilija je pritegnila papeževo pozornost k določenim vidikom in jih pojasnila, papež pa je spraševal po podrobnostih«, se spominja nadškof Mokrzycki.

17:00 – podpisovanje dokumentov

Po času, namenjenemu branju, je sveti oče zmolil večernice. Kasneje je podpisal drugo mapo dokumentov, okoli trideset do štirideset, med njimi denimo škofovska imenovanja.

18:00 – 19:30 – avdience

Popoldanskih avdienc so se udeleževali člani ožjega kroga sodelavcev Janeza Pavla II. Ob ponedeljkih in četrtkih – vatikanski državni tajnik. Ob torkih – njegov namestnik. Ob sredah – vatikanski zunanji minister. Ob petkih – kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za nauk vere. Ob nedeljah – prefekt Kongregacije za škofe.

19:30 – večerja

21:00 – 22:30 – branje knjig

Sveti oče je prisluhnil knjigam najrazličnejših vsebin, od književnosti in zgodovine do teologije in dogmatike. Kadar je poslušal knjigo o dogmatiki, je pogosto dejal: »Kar preidimo k naslednjemu poglavju.« Ko sem bral naprej, je rekel: »To poznam. Kar nadaljujmo z naslednjim poglavjem.« Zdi se mi, da je vedel dosti več kot avtorji knjig in v besedilih pogosto ni našel ničesar novega, je povedal nadškof Mokrzycki.

22:30 – Klic Jasne Gore

Janez Pavel II. je po starem poljskem izročilu vsak večer zapel krajši napev čenstohovski Materi Božji. Pesem z naslovom »Klic Jasne Gore« je zaslovela po svetovnih dneh mladih, v njej pa verniki Marijo prosijo za varstvo: »Marija, kraljica Poljske, ob Tebi sem, spomni se me, bedim ob Tebi!«

Janez Pavel II. je dan zaključil okoli 23. ure. »Odprl je okno spalnice in se za dlje časa zazrl v mesto Rim. Nato pa je nad njim naredil znamenje križa in ga blagoslovil. Mislim, da je bil za blagoslov namenjen vsemu svetu«, se življenja svetega papeža spominja nadškof Mokrzycki.

Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine