Foto: Lojze Kozar


Stoeno leto po množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih – tam se je zbralo več kot 20.000 ljudi – in takratnem plebiscitarnem podprtju priključitve Prekmurja matici (17. avgusta 1919) danes v Sloveniji praznujemo dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, ki je od leta 2006 državni praznik, ne pa tudi dela prost dan. Ob 18. uri bodo na lani prenovljenem Prekmurskem trgu v Ljubljani odkrili spomenik, posvečen 100. obletnici priključitve Prekmurja, njegov avtor pa je akademski kipar Zoran Srdić Janežič. Danes je predsednik Borut Pahor nagovoril obiskovalce na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači (že pred tem je tradicionalno položil venec k spomeniku duhovnika, domoljuba Jožefa Klekla st.), pred katero bo še do 21. ure postrojena častna straža Garde Slovenske vojske. Osrednja slovesnost v Murski Soboti pa je bila že včeraj.

Janša: Naj nas noben dvom ali strah ne ustavi pred zmago, ki je zapisana v dušo slovenskega naroda

Predsednik vlade Janez Janša je v svoji poslanici ob državnem prazniku med drugim zapisal: »Slovenski narod je bil v zgodovini izkušan z mnogimi preizkušnjami. Bojevali smo številne bitke, bili v njih poraženci pa tudi zmagovalci. Z veseljem ob zmagi, kot je bila združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, so bili poplačani vsi težki trenutki, noči, polne dvomov, neskončna prizadevanja, odpovedi in žrtve. Naj z zaupanjem, najlepšim darilom, ki ga prinaša zmaga s seboj, stopamo proti jutrišnjemu dnevu. Naj nas noben dvom ali strah ne ustavi pred zmago, ki je zapisana v dušo slovenskega naroda. Združenega in enotnega.«


Foto: Facebook


Ob lanskem okroglem jubileju je murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf med pridigo pri slovesni maši v Beltincih, ki se je je udeležil cerkveni in tudi državni vrh, izpostavil vlogo takratnih narodnih buditeljev na čelu z dr. Matijo Slavičem.

Štumpf: Da je voditelj lahko z ljudmi, jih mora imeti rad – tako zelo, da mu ni žal celo umreti zanje

»Pred 100 leti so bili Prekmurci utrujeni od strahotnih posledic 1. svetovne vojne in diplomatskih preigravanj mednarodnih velesil. Upanja za prekmurske Slovence je bilo zelo malo. Kdo od takratnih svetovnih voditeljev, ki so zarisovali nove meje držav, bi lahko imel kaj čutenja z neznatnim slovenskim življem med Muro in Rabo? Kako bi jih lahko v korist prekmurskih Slovencev prepričal katoliški duhovnik in pogajalec dr. Matija Slavič, ki je bil z dr. Francem Kovačičem na mirovni konferenci v Parizu na prvi fronti pogajanj? V Pariz je šel podobno kot Mojzes v Egipt pred faraona. Mojzes je na egiptovski dvor stopil samo s palico in jecljavo besedo, Slavič pa z neomajno voljo, da za prekmurske Slovence stori vse, kar je v njegovi moči. Oba, Slavič in Kovačič, praznih rok, brez zlata za (p)odkupnino, pa vendar prepričljiva zagovornika pravice po svobodi. Na koncu je bil izid za Mojzesa in Slaviča, ki ju je krepila močna in neomajna vera v Boga, naravnost čudežen. Mojzes je izpeljal ljudstvo iz egiptovskega suženjstva v svobodo v obljubljeni deželi; Slaviču pa uspe združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, v svobodi vseh, ki spoštujejo in ljubijo Slovenijo,« je ob lanskem jubileju zbrane nagovoril škof Štumpf.


Škof Peter Štumpf. Foto: Karlo Smodiš


In izpostavil še vlogo drugih duhovnikov: »V tej veri so še tudi drugi prekmurski in prleški katoliški duhovniki – Mikloš Küzmič, Jožef Košič, Marko Žižek, Jožef Borovnjak, Anton Stranjšak, dr. Franc Ivanocy, Peter Kolar, Štefan Kühar, Jožef Klekl st. in ml., Ivan Baša, Jožef Sakovič, Ivan Jerič, Jožef Godina, dr. Anton Korošec … – začutili dolžnost, da se žrtvujejo za slovenstvo v Prekmurju. S svojim delom so ljudi spodbujali k poglabljanju vere, ljubezni do maternega jezika, Slovence pa k združitvi z matičnim narodom. Ti narodni velikani še zmeraj zgovorno pričujejo, kakšni morajo biti narodni voditelji. Da je voditelj lahko z ljudmi, mora imeti ljudi rad – tako zelo rad, da mu ni žal celo umreti zanje. Osebni interesi pri voditelju ne morejo in ne smejo imeti svojega domovanja. Vsak voditelj je sejalec. Kar seje med ljudi, to tudi žanje. Jezus nas je opozoril, da seme pada na različna tla: ob pot, na skalo, med trnje in tudi na dobro zemljo.«