Dušan je Klemenovo in družinsko pot »med smehom in solzami« opisal v knjigi Ta otrok bo živel, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. To ni le pripoved o preizkušnjah, stiskah, trenutkih in obdobjih nemoči, ampak predvsem o upanju in zaupanju v Božjo previdnost.

Dušan s knjigo v roki. FOTO: Aleteia Slovenija
Lucija in Dušan, sicer tudi sodelavec Aleteie, imata štiri otroke. Hčerkica Ema je v nebesa odšla v 21. tednu nosečnosti zaradi semilobarne holoprozencefalije oziroma hude napake možganov. Neverjetno je, da ima to redko diagnozo tudi Klemen, a on živi in dragocenosti življenja uči tudi ljudi ob sebi. Vmes sta zakonca Poslek dobila še eno hčer, Rebeko, a tudi za njeno drobceno življenje so trepetali, saj se je rodila v 26. tednu, tehtala je le 640 gramov. Prvorojenec družine je sin Filip.

Ena bridka novica za drugo

V določenih obdobjih je eni rušitvi sveta sledila druga. Ko so se vsaj malce postavili na noge, jih je zadela nova bridka novica. »Najina vera je bila velikokrat na preizkušnji zaupanja, a greva naprej in se dopolnjujeva. Vedela sva, da če želiva ostati skupaj, morava iti naprej, biti eno,« se obdobij, ki so do temeljev pretresli tudi njun zakon, spominja Lucija, ki je priskrbela tudi naslov knjige s svojimi odločnimi besedami ginekologinji, ko je postala jasna Klemenova diagnoza: »Ta otrok bo živel.«

Na predstavitvi knjige v Ljubljani. FOTO: Aleteia Slovenija

Izročen

Gospodu sta ga izročila v kapeli UKC Maribor, ko sta se spraševala, ali bo sploh lahko dihal: »Bog, če ti misliš, da je čas, da Klemen pride k tebi, naj bo tako. Če pa meniš, da lahko na svetu stori kaj dobrega, pa naj se tudi zgodi tvoja volja.«

In Klemen živi. Že skoraj sedem let, večino tega časa v omenjeni ustanovi, kjer otroku nudijo, kar potrebuje. Strokovno oskrbo 24 ur na dan vsak dan, za kar sta zakonca Poslek izjemno hvaležna, saj sama tega ne bi mogla zagotavljati.

Naj nauke malege Klemena začutijo tudi drugi

»Zanj je pripravljen paliativni načrt, s katerim skupaj tako ali drugače polnimo vsak dan njegovega življenja. Klemen je moj največji učitelj. On je dokaz, kaj pomeni brezpogojna ljubezen. Od njega nihče nič ne pričakuje, a daje toliko. Med drugim je 'kriv' za to knjigo. Želim, da to, kar je Klemen naučil mene in nas vse še vedno uči, tudi drugi začutijo,« razloži Dušan, ki sicer o paliativni oskrbi pogosto razmišlja in piše. Žena ga dopolni, kako je včasih prosila Boga za zdravstveno osebje: »Bog, deluj po njih. Oni imajo znanje in sposobnosti.«

»Najina vera je bila velikokrat na preizkušnji zaupanja, a greva naprej in se dopolnjujeva.« 

Lahko zraste paliativni dom za otroke?

Knjiga ni sama sebi namen. Ob boku z njo deluje istoimenski zavod, ki si je za cilj zadal ozaveščanje o hudo bolnih otrocih. Še višji cilj pa je ustanovitev paliativnega doma za otroke, ki ga v Sloveniji še nimamo. Da bodo dnevi neozdravljivo bolnih otrok minevali v polnosti do konca, ne pa v čakanju nanj.