Srce južnoafriškega upokojenega anglikanskega nadškofa Desmonda Tutuja bije za vuvuzele. Še glasnejše bi morale biti, je Nobelov nagrajenec za mir izjavil na neki prireditvi za mlade nogometne navdušence, so minuli teden poročali v južnoafriškem časniku ‘The Cape Times’. Z glasnimi trobljami Južnoafričani po nadškofovih besedah izražajo svoje veselje in obeležijo posebej praznične trenutke.

Kot je še dejal nadškof Tutu, so vuvuzele sestavni del nogometnega turnirja. Tuji gostje bi morali to dejstvo sprejeti in ga razumeti, kajti ‘kdor obišče Južno Afriko, mora okusiti vse, kar sodi k naši deželi’, je nad trobljami navdušen nekdanji škof iz Kapstadta.

Dolge plastične troblje so od začetka nogometnega prvenstva postale globalno jabolko spora. Televizijske postaje in gledalci se pritožujejo nad neznosnim hrupom na štadionih, nekateri nogometaši pa trdijo, da se na igrišču med seboj sploh več ne slišijo. Trenutno teče razprava, da bi uporabo vuvuzel na nogometnih štadionih v času prvenstva prepovedali.

Poleg vuvuzel do kritičnih pripomb med prvenstvom prihaja tudi zaradi prepovedi razkazovanja verskih simbolov na nogometnih igriščih. To pa očitno ne moti nemškega nogometaša po imenu Cacau (Claudemir Jeronimo Barreto), ki meni, da so predpisi Svetovne nogometne zveze povsem brez pomena. Kot je napadalec nemškega moštva, ki se označuje za gorečega kristjana, povedal za časnik ‘Frankfurter Allgemeine Zeitung’, ‘lahko Jezusa vzamejo z naših majic, ne morejo pa ga iztrgati iz naših src’.

Zato se v Braziliji rojeni nogometaš trudi, da bi svojo vero izkazoval na drugačen način, tudi z ustreznim odnosom do svojih kolegov tako na športnem igrišču kot tudi zunaj njega.