Foto: Tatjana Splichal

Prvo srečanje s šentviškim župnikom

Milan Ovsec je Alojza Urana spoznal leta 1988. Malo pred tem mu je sodelavec Jože Rak predlagal, naj poišče v župniji Šentvid kateheze Neokatehumenske skupnosti, ki jih ima v župniji Šentvid pri Ljubljani tamkajšnji župnik. »Preprost župnik me je lepo sprejel, že prvič se je z menoj pogovarjal, kot bi se poznala od malega. Takoj sem začutil domačnost,« pripoveduje Notranjec, doma iz župnije Stari trg pri Ložu. Potožil mu je le, da se katehez ne bo mogel redno udeleževati, saj so zvečer, njegov dom pa daleč od Ljubljane. »Boš pa prespal v farovžu,« mu je ponudil župnik Uran.

To zaupanje je Milanu, kot pripoveduje, spremenilo življenje za vedno. »V domači župniji sem bil od malega ministrant, vzgajani smo bili v strahospoštovanju do duhovnika, župnišče pa je bilo zame 'sveti kraj'. Šentviški župnik pa mi je s tem povabilom življenje 'obrnil na glavo'. V Cerkvi sem se naenkrat počutil sprejet, razumljen, domač.«

Škofov voznik

Po katehezah Neokatehumenske skupnosti je tako pogosto prespal v šentviškem župnišču, župniku v zahvalo pa je vzdrževalec v znani ljubljanski tovarni ponudil pomoč v župniji: bil je mežnar, hišnik, kdaj pa kdaj tudi šofer. Ko je bil Uran januarja 1993 imenovan za škofa in je odšel iz župnije, novo vodstvo Milana ni več potrebovalo; ga je pa kdaj pa kdaj še poiskal kot šoferja novi škof; po Uranovi hudi prometni nesreči sredi poletja istega leta pa je bila Milanova pomoč voznika nepogrešljiva.

Počasi je Milan Ovsec postajal tudi škofov »tajnik«, spremljevalec, njegova desna roka tudi pri bogoslužju: protokol s škofovskimi insignijami, mašne knjige in liste z napisano pridigo je imel naštudirane.

Spomine Milana Ovseca na nadškofa Urana lahko preberete v novi številki Družine, v kateri predstavljamo življenje in delo nadškofa Urana, njegovo slovo in pričevanja ljudi, ki so ga poznali in se jih je s svojimi besedami in nasmehom dotaknil.