Kot smo poročali v 22. številki Družine, je konec maja največja slovenska župnija v Severni Ameriki, župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu, praznovala častitljivo 50-letnico. Slavje, ki so ga pripravili pastoralni in gospodarski svet župnije ter Katoliška ženska liga, se je začelo v soboto, 28. maja, s slovensko mašo za vse žrtve vojne in revolucije, ki jo je daroval kardinal Franc Rode.

Pred nedeljsko slovesnostjo, ko bo 5. junija tudi v domovini, v Kočevskem rogu, oživel spomin na pobite domobrance in druge žrtve revolucije, objavljamo mašni nagovor kardinala Rodeta. V njem je med drugim znova opozoril na nujnost obsodbe povojnih zločinskih dejanj, kajti »dokler za zločin ni nihče obsojen, slovenska država ni to, kar bi morala biti, se pravi država, ki temelji na pravičnosti in zagotavlja svojim državljanom mir in varnost.« V nadaljevanju objavljamo celotno pridigo.

»Tako v domovini kot širom po svetu, kjer žive Slovenci, se konec maja in v začetku junija vsako leto s sočutjem spomnimo največje tragedije v naši zgodovini: množičnih izvensodnih pobojev tisočev vojnih ujetnikov – domobrancev in civilistov, ki so leta 1945 končali svoje mlado življenje v Kočevskem rogu, v Hudi jami, v Hrastniku in drugod po Sloveniji. Ta strašna morija je zločin, kakršnega slovenska zgodovina ne pomni; je pa tudi največji poraz zmagovalcev, poraz, ki jih v jedru diskreditira, razvrednoti in onečasti njihovo borbo, poraz, od katerega si ne bodo opomogli, kljub vsem poskusom, da bi zabrisali spomin na to sramoto in vnebovpijočo hudobijo.

Zbiramo se okrog Gospodovega oltarja s prošnjo za spravo z Bogom in med nami po Jezusovem zgledu, ki je molil za svoje rablje in prosil zanje odpuščanja. Za naše umorjene brate in sestre pa veljajo besede Svetega pisma: »Njih smrt velja za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru. Duše pravičnih so v Božji roki« (Mdr 3,1-3).

Na zgodovino 20. stoletja so v veliki meri vplivale tri totalitarne ideologije, komunizem, fašizem in nacizem, ki so bistveno posegle tudi v dogajanje v Sloveniji. Te ideologije so v svojem jedru poganske (nacizem) ali ateistične (komunizem). Vse so imele v svojem programu popolno preobrazbo družbe z uvajanjem novega družbenega reda, s prihodom novega, v revoluciji prekaljenega človeka. Za dosego njihovega cilja so jim bila dobra vsa sredstva: prevara političnih in ideoloških nasprotnikov pa tudi zaveznikov, kraja in uničevanje tujega premoženja, smrt milijonov realnih ali potencialnih nasprotnikov. V jedru njihove ideologije je bilo sovraštvo, rasno sovraštvo pri nacistih, razredno in ideološko pri komunistih. Njihovi voditelji so bili zločinske narave, nagonsko nasilni, brez vsakih moralnih načel, brez razlikovanja med dobrim in zlim. Vse, kar vodi do zmage revolucije, je dobro, zlo, kar ji nasprotuje.

Slovenski narod se je sredi 20. stoletja srečal z vsemi tremi ideologijami, ki so mu povzročile neizmerno veliko trpljenje in škodo. Največje prav od komunizma in to po rokàh lastnih rojakov, ki so pod krinko narodnoosvobodilnega boja zanetili državljansko vojno in razdelili narod na dva nasprotna tabora. To je bila tragedija, kot jo slovenska zgodovina ne pomni. V nekaj tednih, maja in junija 1945, je bilo pobitih na tisoče ljudi; morija se je nadaljevala vse do jeseni 1946. To množično pobijanje je organizirala komunistična oblast, odločitev zanjo pa je prišla od najvišjega jugoslovanskega političnega in partijskega vodstva, v sodelovanju s slovenskimi vodilnimi komunisti. Največjo skupino žrtev so predstavljali domobranci, ki so se predali angleški armadi na Koroškem, kakih 10.500 vojnih ujetnikov, skupaj s 600 civilisti. Sledili so domobranci, ki se niso uspeli prebiti čez mejo ali so ostali doma v dobri veri, da se jim ne bo nič zgodilo, ker niso nič krivi, pa civilisti, ki jih je OZNA aretirala po domovih, in končno mobiliziranci v nemški vojski, pobiti med potjo proti domu. Da ne omenjamo nekaj tisoč Nemcev in Italijanov, ki so končali v množičnih grobiščih.

Pobijanje se je začelo takoj po končani vojni. Žrtve so padale pod rafali avtomatskega orožja ali s posamičnim strelom v tilnik. Najbolj pretresljiva grobišča so v Kočevskem rogu in na hribu pri Hrastniku. Grozota vseh grozot pa je nedavno odkrita Huda jama pri Laškem, kjer je po vsej verjetnosti okoli 4000 žrtev, ki so umirale v trpljenju, ki presega vsako domišljijo.

Pobijanje je bilo grozovito in nečloveško. V kraške jame ali v opuščene rudnike so padali tudi živi in težko ranjeni. V jamah, sredi mrtvih tovarišev, so počasi umirali od žeje in lahkote. »Pričevanja živih, ki so se rešili iz tega pekla, povedo o bistvu komunistične ideologije veliko več, kakor najbolj znanstvene analize tega sistema«, pravi Jože Pučnik.

V Sloveniji je več kot 600 grobišč, s katerimi so komunisti tlakovali svojo pot na oblast, zločini, ki jih je izvršila država nad lastnimi državljani. Zanje je pred narodom in pred zgodovino odgovorna Komunistična partija Slovenije.

Vseh teh žrtev se ne spominjamo, ker bi v sebi gojili sovraštvo ali hoteli podaljševati spor v narodu ali celo mislili na maščevanje. Kot kristjanom nam je kaj takega tuje, kot Slovencem pa nespametno. Kot kristjani in Slovenci moramo delati na tem, da pridemo do narodne sprave, se rešimo strašnega bremena preteklosti in ustvarimo pogoje za novo, sproščeno in pomirjeno prihodnost slovenskega naroda. Za to pa obstajajo določeni pogoji, mimo katerih ne moremo.

Prvi pogoj je pošteno priznanje in iskreno obžalovanje povojnih pobojev s strani slovenske države. Narod ima pravico zvedeti vso resnico o teh tragičnih dogodkih. Le–te mora slovenska oblast brezprizivno obsoditi kot zločine proti človeštvu in pokazati na tiste, ki so zločin zagrešili, na komunistično partijo. Eden od udeležencev revolucije, Edvard Kocbek, je leta kasneje zapisal: »Gre za jasno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja ne bomo Slovenci nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti« (E. Kocbek, Pričevalec našega časa, str. 150).

Dokler za zločin ni nihče obsojen, slovenska država ni to, kar bi morala biti, se pravi država, ki temelji na pravičnosti in zagotavlja svojim državljanom mir in varnost. Zločin, ki je zamolčan, ruši red in pravičnost, zato je nujno, da je obsojen. Le pod tem pogojem je mogoče odpuščanje s strani tistih, ki jim je bila storjena krivica. Odpuščanje pa je prvi korak do narodne sprave.

Ko smo zbrani ob Gospodovem oltarju in obhajamo sveto daritev, pomislimo, kakšen pomen ima to sveto opravilo. V njem se obnavlja Jezusova daritev na križu. Daritev, ko je bila prelita Njegova kri za odpuščanje grehov vsega sveta. Oče jo je sprejel in se je spravil s človeštvom, z nami. Zato moramo mi, ki smo spravljeni z Bogom po Jezusu Kristusu, odpuščati, kakor nam je On odpustil. Kristus nam je »zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah« (1Pt 3,21). To so svete stopinje odpuščanja, po katerih zapuščamo našo tragično preteklost in stopamo v lepšo prihodnost našega naroda.